Še pomnite tovariši

"Za prijatelje si je treba čas uzet...."

"Kako je dobro, videti te opet, i staviti ruke na tvoja ramena...."

Prejšnji blog je bil nekak uvod v tega in še kakega naslednjega...Nekoč sem se ukvarjala s šolanjem reševalnih psov oz. njihovih vodnikov. Bili so lepi trenutki, bili so žalostni trenutki, ogromno veselih trenutkov, trpkih trenutkov, zadovoljnih trenutkov... Vsega po malem! Najprej smo bili eno združenje, pa smo se nekateri odcepili. (Ni kaj, Slovenija nam je bila zgled.) Ampak drug brez drugega vseeno nismo mogli in še danes ne moremo. Spletla so se prijatljstva, ki jih nobena cepitev ne more razcepiti. To soboto nas je Andrej preko foruma pozval, da se ne glede na vse lepo in slabo, kar smo dali skupaj in narazen, spet dobimo v Kamniški bistrici. Razvoj gre naprej. Novi načini šolanja, novi psi, nova pravila. Mi smo se tokrat držali tistih starih. In med vsemi trenutki smo zbrali tiste, ko nam je bilo lepo. Neizmerno sem bila vesela, da sem spet srečala obraze, ki jih nisem videla že vrsto let. Nasmejali smo se ob obujanju dogodivščin "Še pomnite, tovariši!", imeli srečelov, plesali, peli in ja, tudi pili do jutranjih ur. Andrej je obljubil, da nas na tako srečanje povabi tudi naslednje leto. Se že sedaj veselim!

Psi so bili z nami!

(Katja z (A)Lurom, Vera z Okico, Kuki z Vučko)

(Tržiški "Oča" Slavko, si je za fotko sposodil Črno)