Sečoveljske soline

So izredno fotogenične.
So tako čarobne, da v njih igra srce, poje duša in se pletejo čustva...

7 dejstev o meni

V verigo me je potegnil sosed.

Najprej bi lahko napisala, da sem zmedena (je to že 1. dejstvo?). Se mi zdi, da se bo v temle pisanju zmiksalo vse kar je bilo že v prejšnjih verigah: 5 najljubših, 5 kje nam je bilo najlepše, 5 na kaj smo najbolj ponosni...

1) trma: kljub temu, da to ni vedno prednost, brez nje ne bi naredila faksa, baje je tudi to, da sem prilezla na 6768 m visok Huascaran - najvišji vrh Peruja in s tem pristala na neki lestvici Slovenke nad 6500 m, posledica trme. Morda? Mislim, da mi je z njo uspelo tudi na 4 polmaratonih (Rokov tek, Ljubljana 05, Brollopet, Amsterdam), s katerimi se lahko pohvalim. (Sosed, tudi pri meni je bil Rokov 1.!)

2) za žensko imam precej široka ramena, ki jih nekateri pripisujejo mojemu triletnemu treningu plavanja, jaz pa trdim, da je bilo popolnoma premalo, da bi bilo to povezano.

3) ne kadim, sem do nedavnega veljala za abstinentko in že skoraj 19 let sem vegetarijanka (ribe, mlečni izdelki, jajca so na mojem jedilniku) pa to ne pomeni, da imam kaka posebna sočutna nagnenja do živali ampak je to posledica n-tih diet, ki so mi jih predpisovali za izboljšanje kože na obrazu, ko ni bilo kvadratnega mm na njem, kjer se ne bi svetila kaka akna. (je to več dejstev ali eno?)

4) zadnje čase se mi dogaja narobe svet. Ko sem bila 18 letna frklja, so se okoli mene "slinili" gospodje, z EMŠOm mojega očeta. Danes me na pijačo povabijo mladeniči, ki bi jim bila lahko (skoraj) mama. Priznam, zdaj paše! In je mnogo bolje! ;-)

5) nekoč sem bila zelo ambiciozna, danes se prepuščam toku. Govorila sem, da bom drugi Slovenec (in to z istim priimkom kot prvi!), ki bo dobil Nobelovo nagrado. Nič nisem definirala področja... Včasih imam občutek, da šef misli, da imam neke sočutne poteze mati Tereze in je morda to tisto področje... Hmm, verjetno se pač ne znam pogajat... ;-)

6) kljub temu, da sem zelo rada v družbi in zelo rada čvekam, rabim svoj čas, ko se umaknem, odklopim in se "sestavim".

7) potovanja mi napolnijo baterije in ponavadi nafutrajo ego. Ko vidim drugačnost in enostavnost drugje (Jemen, Sulawesi, Peru...), lažje funkcioniram tu.

Tole je bilo gotovo več kot pravljičnih 7!

V verigo prijazno vabim naslednjih 7:

Prosim:

Nta

Staša

Pegaz

Mojka

Polona

Miha

Barbara (obljublja, da bo začela pisati blog in morda je tole priložnost za 1. post! ;-) - da ne boš le statistka pri Ambali! :-) )

Mashalah ali ob letu osorej

Tole moram objaviti, ker imam slabo vest. Pred približno enim letom ob skoraj takem času sem se drugič vrnila iz Ararata in MM sem takrat obljubila, da opišem našo pot, da bo lahko objavil na neki internetni strani. Tole ne bo opis celotne deset dnevne zgodbe, ampak le zadnji premik iz 2. tabora na 4200 m na vrh: 5165 m. Eto dragi MM. Vsaj za kanček popravljam tisto, kar sem obljubila pred letom…

Ura je okrog 1.00 zjutraj. Po približno petih urah spanja me prebudi ropotanje loncev v sosednjem šotoru - kuhinji. Vodiči pripravljajo zajtrk. Po glavi se mi motajo misli. Je bilo dovolj treningov? Smo vsi dovolj pripravljeni za vrh? Aklimatizacijska tura na štiritisočak Suphan je pokazala neko stanje, ki me ni ravno navduševalo. Bo zdržal tudi K, s katerim sva družno zvečer čepela za skalo pod sojem zvezd. Le, da je bilo njemu težje. Edini, ki mu je v zadnjem hipu zatajila prebava do mere, da je le s težavo čepel in poslušal moje zgodbe o utrinkih, ki izpolnjujejo želje… Sestavi se. Zberi misli in akcija! Najprej ven iz tople spalke. Je cimra pripravljena? Imam vse?

Leto prej sem bila le običajen delček ekipe. Tisti, ki skrbi le zase in mu ni treba preverjati kako je z ostalimi. Tokrat čutim težo odgovornosti. Imajo vsi vse? Bila sem namreč tista, ki se je še eno leto prej iz teh krajev vrnila drugačna. Tako drugačna, da so se drenjali za mojo pozornost, pili mojo energijo in mi v zahvalo za rojstni dan podarili koran z napisom: "Naj te turško oko spremlja skozi življenje". Kako naj jim razložim kaj se je dogajalo v meni? Je sploh treba razlagati, ali je dovolj že, da sem pač to kar sem? Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so me vzeli medse, kot da bi bila že od nekdaj del dobro uigrane ekipe. Življenski nauki, ki sem jih črpala od njih, bodo za vedno zasidrani v meni. Tako zelo lepo mi je bilo z njimi… Sedaj pa čutim zmedo. Bom uspela vse to, kar sem leto prej črpala, prenesti naprej? Je to sploh možno? Je sploh treba?

Ekipa se zbere in vesela sem, da smo zbrani vsi. Tudi včerajšnji in nočni "sralci". Greeeemo! Tokrat gre zares. Mnogi niso dobro spali. Višina 4200 m naredi svoje. Mraz se mi zažira v obraz, a še zdaleč ni tako mraz kot leto prej. Ena, dva, ena, dva, vdih, izdih, vdih, izdih… Že davno smo se dogovorili, da sem "koza vodnica". Tista, ki diktira tempo. Vem, da bi nekateri zmogli hitreje. A nas je 20. Kljub skupnim treningom nismo vsi enako pripravljeni in višina različno deluje na posameznike.

Dvigamo se. Zrak postaja redkejši. Vidim, da se ekipa deli. To ni v redu. Spremeniti bo treba vrstni red. Tisti s težavami, takoj za mano. Tako je lažje slediti tempu.

V moji glavi je vse drugače. Kako lažje je bilo lani, čeprav je bilo prvič! In čeprav se tokrat tu med vulkanskim kamenjem počutim skoraj kot doma. Aha, tule smo malicali. Tu je bilo treba piti. Še malo in naslednji prostor za počitek. Glede na mraz nisem navdušena nad postanki. Raje imam enakomernejši počasnejši tempo. Oziram se nazaj. Gledam obraze, ki se rišejo v soju in sencah čelnih svetilk. Smrkelj iz nosa, ivje na trodnevni bradi, rdeča lica, utrujene oči. Tako znano. Počasi se približujemo snegu.

Sostanovalci iz 2. tabora nas prehitijo. Vi kar pojdite naprej. Garantiram, da bomo na vrhu pred vami. Kot da bi možak oziroma njegove noge slišale moje misli. Možaku spodnese noge in sesede se. Kurdski vodič se sunkovito zažene navzgor, da bi preveril kaj se dogaja. Pot poskušam speljati malce mimo. Že tako pri komu psiha morda ni v najboljšem stanju, ob takih pogledih pa kaj lahko opustiš tudi še tako trden sklep o vrhu. Vsi smo mimo.

Še malo in pri snegu smo. Treba je natakniti dereze. Stanje v ekipi je "stabilno". Vidim, komu je natikanje derez napor in kdo pomaga drugemu. Lepo je videti, da ekipa drži skupaj!

Smo že na višini skoraj okrog 5000 m. Še dobrih 150 m in na vrhu bomo. Poiskati je treba očala in namazati nosove. Ko res ni več vprašanj ali bo uspelo vsem, "bando" razpustim. Bolje pripravljeni gredo naprej. Veter se zaganja, da je včasih prav težko narediti korak. Še malo!

Prvi se že veselijo na vrhu. Na usta se mi končno zariše nasmeh! USPELO NAM JE! VSI smo prišli na vrh 5165 m! Ne vem kdo je bolj srečen. Jaz, a ne zato, ker sem tu že drugič, ampak za vse ostale, ali ostali? Padajo mi v objem in se mi zahvaljujejo: "Cimra hvala, da si me zvlekla do sem!", "Hvala moja mentorica! Tega ne pozabim nikoli!"… Oh. Kako prosim? Nikogar nisem nesla gor. Vsi ste prišli sami!!! Kar vsedla bi se. Ulegla. In preko celega telesa črpala vso to srečo. Čisto srečo!

Tokrat so bili z mano čisto drugi ljudje. Le kurdski vodič in Dabuš sta bila tista, s katerima smo si tu že drugič podali roke. Brez njiju mene nikoli ne bi bilo tam. To, da je z mano Dabuš, je bil sploh pogoj, da sem se odločila, po prigovarjanju sodelavcev, da sestavim ekipo. Ne, nisem si želela vsakega zraven. Izredno lepo pa mi je bilo, da so bili z mano tudi ljudje, ki so v mojem življenju na tak ali drugačen način pustili pečat. Brez njih ne bi bila to kar sem! Ja MM, tudi ti si med njimi, zato s tem zapisom, malce vračam moj dolg! ;-)

(avtorji slik, poleg mene še Z.K, I.L., P.O.)

Punčke iz cunj

Danes sem bila doma. Predzadnji dan lanskega dopusta. Ampak delavno... Morala bi... Uf, raje ne začnem naštevat. In sem se počutila kot na faksu... Ko je bilo treba najbolj študirat, zmeraj se je našlo kaj, kar me je premaknilo. Dopoldne sem zasledila tole vsebino. In me je premaknilo pred šivalni stroj. Rezultat:

Ena v stilu Oilily in druga bolj Sarah Kay. Ampak sem se odločila, da ne gresta za Unicef.

Lana in Anuša, če se uspeta dogovoriti (brez pretepa! ;-) ) katera je od katere, vama ju z veseljem podarim! Zdaj vama jih sicer še ne bodo pustili po rokah nosit, ker lasje niso ravno za vajina leta. Ko bosta dovolj veliki, jih lahko pa šivamo skupaj!

**************************

Objavljam po 1. komentarju:

Brez prepirov prosim! Evo, še ena blondinka za Mojko. (Si imela srečo, da je bil še en body nafilan za rezervo. ;-) )

Vsem ostalim potencialnim kandidatom pa sporočam, da je šivalnica "Nad Črninim smrčkom" do nadaljnega zaprta. Naročila sprejemamo najmanj 14 dni v naprej. ;-)

Trenutek na današnjem izletu

Stanje

Moje sredino in včerajšnje stanje na avtocesti Ljubljana - Milano - Ljubljana je bilo stanje v vseh možnih pomenih besede…
Stanje avtocest v Italiji je katastrofalno. In zato so bili njihovi velemožje v stanju (morda neprištevnosti) odločiti, da je treba stanje izboljšati, ravno sedaj seveda. Kar je povzročilo stanje. Torej kolone. Smo stali. Tudi zaradi vozil, ki so se znašla tam v nevoznem stanju. Ko sem odhajala, mi je naš system administrator vzorno sprintal stanje na karti. In stanje na urni postavki je kazalo 4 ure in 50 min. Temu sem prilagodila stanje na števcu. Vendar moje finančno stanje tokrat ni bilo ogroženo. Čeprav me spremlja naziv Fitipaldi, in je bilo stanje na mojem računu že znižano zaradi hitrosti, tokrat ni bilo mogoče kazalca na števcu približati stanju številk, ki so bile na znakih ob cesti. Je bilo pa toliko bolj ogroženo duševno stanje, ker sem se na konca kar nekajkrat znašla v polspečem stanju. Trpelo je tudi telesno stanje, saj je mehur komaj prenesel stanje gladine tekočine v njem. Tudi na misel mi ni smelo priti, kako je lepše prazno stanje... Imela pa sem klimo in se moje agregatno stanje, kljub stanju zunanje temperature, ni spremenilo iz trdega v tekoče. Končno stanje ure, ki je kazala stanje začetka in konca poti, je bilo 7 ur in 30 min. Skoraj dvakrat toliko, kot sem pričakovala. (BTW: za zadnjih 50 km pred Milanom (ob 22. uri) sem rabila 2,5 ure!) Ah, očitno tile internetni programi ne kažejo najnovejšega stanja, oziroma niso v stanju izračunati vseh popravil... In še razlika stanja na števcu: 1043 km. Pa naj se potem Italijani ne razburjajo nad stanjem na naših mejnih prehodih! Sploh ni bilo stanje, ampak prehodni pojav!




PS: sodelavka mi je naročila, da pofotkam kakega dobrega italijanskega moškega.
Za italijanske sodelavce pri projektu je Madžarka izjavila: "O, these Italian guys are so feminine!" in se globoko zazrla v oči Poljaka... (in prav je imela) Jaz sem šla pa malce okrog preverit. Prilagam kaj je nastalo...


Prisežem, da je bil tam, kjer je zdaj črno! ;-)
Glede na to, da imava drugačen okus, tako ne vem, če bi bil njej tud všeč. Zdaj lahko pa vsaka svojega notri postaviva...
No, tudi za vzorno baziliko sem jim bila malce fouš! ;-)

Prej... in potem...

Ne, to ni top shop in tole ne bo nadaljevanje prejšnjega posta! ;-) (to bi bilo v tem trenutku čist prehudo, bo pa sledilo kdaj drugič)

Ne vem, kaj se je dogajalo tu, medtem, ko me ni bilo...

Je bil peščeni vihar? So kihali kostanji? So lulali marsovčki? Je nekdo stresal jezo? Je nekdo rabil umetniško podlago?

Kakorkoli. Moj pločevinasti "malček" je zdaj čist.