Jemenska pravljica

Tole je že malce staro (konec 2005, začetek 2006) in prežvečeno... Objavljeno tudi v družinskem časopisu. A na željo, objavljam tudi tu.

Al Yaman bilad džamila! Jemen je čudovita dežela! Pred potovanjem tja so mi rekli, da grem v pravljico. Res je bila … Jemenska arhitektura je edinstvena na svetu. Hiške, kot da bi pred tabo stali medenjaki, okrašeni s sladkorjem. In v njih ne bivajo kake zlobne čarovnice kot v Janku in Metki, ampak krasni ljudje.

Odhajala sem v deželo, ki velja za zibelko islama. Zato sem se pripravila tako, da sem prebrala knjigo Pot med palačama nobelovca Naguiba Mahfouza. Zgodba se sicer dogaja v Egiptu, a običaji so podobni. Posebno to, kako naj bi se obnašale ženske oz. kakšen je odnos do njih, me je zanimalo. Turistke v Jemnu nismo nosile rut in feredž, kar je običajno za tamkajšnje ženske, a ravno “razkazovale“ se tudi nismo. Prijatelji so mi prerokovali, da se bom, ko pridem nazaj, podpisovala v grabljicah, a sem se jim le smejala. In strah jih je bilo, da bi morali zbirati za kamele, da bi me odkupili nazaj. Bilo bi pa prav prikladno, da mi ne bi bilo treba zvedavim znancem in sorodnikom odgovarjati na vprašanja: “A pri teh letih si še samska?“ Sem se že navadila, da raje rečem, da sem ločena. Tako ni nekaj narobe z mano, temveč sem pač imela smolo …

Po kakem tednu popotovanja s štirimi džipi me je glavni šofer Abdulilah poklical “na samo“ in mi razložil, da sem všeč najmlajšemu šoferju Ziadu. Hja, kaj pa zdaj? Malce sem bila presenečena. Fant je 16 let mlajši od mene, in če bi bila domačinka, bi mu bila morda lahko celo mama. Da ne govorim, da sem bila s svojimi stoosemdesetimi cemtimetri višja skoraj za glavo, ali pa to, da je imel fant s posteljo vred 50 kilogramov … Morda res veljajo načela, da tamkajšnji moški svet obožuje “krepke“ ženske? Potem se je začelo dogajati, da sem bila zjutraj, ko smo vsi krmežljavi prilezli iz svojih postelj, v vrsti pred straniščem– kopalnico, deležna lepih besed a la: “You are so beautiful!“ Ups, sem mislila, da še sanjam. Naučene fraze “I dream you …“, “You are in my heart …“ in “I love you“ ter tiste temne oči so sledile vsakemu mojemu gibu. In sem mislila, da bo ostalo le pri tem, pri lepih frazah in občudujočih pogledih, pa ni bilo tako. Kak dan pred silvestrom smo bili na obisku pri domačinki, ki je nam ženskam s kano porisala roke. To je običaj, ki ga naredijo ženskam pred poroko. Vse skupaj smo vzeli kot priložnost, da se poistovetimo z domačini. Na silvestrski večer nam je po večerji v mafradžu (ogromni dnevni sobi, ponavadi v najvišjem nadstropju, namenjeni druženju, v kateri so po tleh preproge, ob stenah pa pene, na katerih sediš) Abdulilah prišepnil, da nas bo domači fante peljal v “ženske prostore“. Nam se je to zdelo strašno imenitno. Lahko bomo videle, kako dejansko živijo tamkajšnje ženske. Morda bo celo kakšna odkrita, smo si želele. Po nekih čudnih poteh, ko se vprašaš, ali gremo res le v “ženske prostore“ in ali bomo znale nazaj, smo prispeli. Pričakale so nas tri sestre, njihova svakinja in kup otrok. Vse so se nas želele dotakniti, nas pobožati. Primerjati, kako bela je naša koža v primerjavi z njihovo. Najprej smo skupaj spile čaj. Pogovor je bil z rokami in bolje smo se odrezale me s svojo arabščino kot domačinke z angleščino. Nato so začele nositi v sobo oblačila. Malce smo jih čudno gledale, a so nas prepričale, da je to nujno, da se bomo lahko dobesedno “na svoji koži“ prepričale, kako je, če si domačinka. In lahko si predstavljate, kako težko je bilo najti pravšnje oblačilo zame, saj so tamkajšnje ženske mnogo drobnejše od mene. Še dobro, da je bila ena od njih pred kratkim noseča in mi je po dolgotrajnem poskušanju končno uspelo navleči nase neko nosečniško oblačilo. Pa še takrat sem se počutila kot tista nevesta iz reklame za žvečilni gumi ali bonbone, ki jo prisilijo, da globoko vdihne. A kaj, ko me je bilo strah, da bo vse skupaj popokalo po šivih … Potem so nam na glavo pripele posebne trakove in nas vse pošteno naličile. Počutile smo se kot kake šeme na pustni torek. Tako okrancljane nas je deček peljal nazaj med moške. Ko smo prispeli, so nas pričakali trije posebej “opravljeni“ slovenski sopotniki in Ziad, ki so žvečili kat. Poparčkali so nas, nato smo morali po posebnem ritualu in ob glasbi priti v mafradž. Na koncu smo izvedeli, da tako poteka prava jemenska poroka. Ups!? Saj me ni nihče nič vprašal? Ali to sploh želim? Torej smo sedaj poročeni? Seveda! No, vse skupaj smo vzeli za hec in se veselili ter plesali do jutranjih ur. Ker je časovna razlika s Slovenijo dve uri, smo imeli celo dve “novi leti“. Zanimiva “poročna noč“…

Nadaljnje potovanje je potekalo tako, da sem še vedno poslušala tiste naučene fraze, spremljali so me občudujoči pogledi in vse skupaj je dobro napihnilo moj ego. Pa ni bilo vse le lepo. Kaj kmalu so se začele poznati tiste razlike v običajih, o katerih sem brala v knjigi in so mi o njih pripovedovali … Ko smo zvečer igrali domine in se zraven pogovarjali, sem v nekem trenutku začutila krepak poteg Ziada na stran. “Kaj je pa narobe?“ “Zakaj se pogovarjaš z Urošem? Ti si moja!“ “Opa, poba!Takole pa to pri nas ne gre.“ Nisem nikogaršnja! Sem od mame in očeta, še najbolj pa popolnoma samosvoja! Kasneje takih lastniških izpadov nisem bila več deležna, vprašanje pa je, kako bi se nadaljevalo, če bi upoštevala tiste temne solzne oči, ki so me žalostne gledale ob prošnjah, da ostanem … Težko bi se navadila, da bi bila sicer prva, a le ena od dovoljenih štirih žena. Res smo si različni …

Kako se zaključi tale pravljica? Domov sem res prišla “poročena“, lahko bi se podpisovala v “grabljicah“, prijateljem pa ne bo treba zbirati za kamele. Če bi že morali, bi bilo za Toyotine land cruiserje, ki so sedaj tam plačilna enota! In kljub vsej pozornosti, ki sem je bila deležna, še vedno prisegam na slovenske moške! ;-)


Še pesmica:

Primož reklamo je za Jemen naredil,
ko foto session je priredil.
Nas na poti pripravil je na prah,
in da vse je INSALAH!
Ko v Sano smo prispeli,
že vsi smo Lejlo peli.
Tu pa tobiji, zane, fute,
na n načinov zavezane rute.
Fant si futo, ruto in džambijo nabavi,
da pokaže, da je moški pravi.
V črno se ženske ovijemo,
da radovedne poglede odbijemo.
Kako te hiše sploh stojijo,
ko le blato in slama skup’ jih držijo.
Hranjenje je kar z rokami,
da za nami na mizi ostane cunami.
Zjutraj z džamij so vpili
in glasno so nas budili.
Žvečili smo kat
in ni nam b’lo za spat’!
So zjutraj bile boleče dlesni,
da bili smo malce besni.
A smo hitro naročili čaj,
dobra volja je bila nazaj.
Pri domini smo vpili WAHED,
da slišal nas je vsak MOHAMED.
Kalašniki bum bum bum,
v ušesih tum tum tum.
Abdulilah,Mohamed, Ziad, Ali
varno so nas okrog peljali.
Rdeče morje poskrbi,
da premigamo kosti.
Plavat se zapodimo,
nato pa plesov se učimo.
V oči nam pesek v puščavi sili,
ko zajame nas vihar mili.
V Taizzu tržnica stoji,
rib na njej se res šibi.
Kuhar tiste nam pripravi,
ki izbrali smo jih sami.
Ob Rdečem morju taborimo
in se malce psov bojimo.
Na nebu polno zvezd žari,
vsak si željo zaželi.
Pesmi pojemo mi,
da po celem Jemnu doni.
Pot nas vodi čez sipine,
in ko vkopljemo, nas mine.
Bilo je vroče kot v peklu,
da od nas je v potokih teklo.
V Manahi bil je ples,
polno prepotenih je teles.
Domačini priredijo poroke
in držimo se za roke.
Spet smo malo više,
vsak si jop’co poiš’e.
Razgledov smo se naužili
in o deželi se učili.
Ob vrnitvi spet v Sano
rad bi vsak v osamo.
Gužva, vpitje, trušč,
spet bi radi šli v grušč.
Nova znanstva smo sklenili
in si obljubili, da spet bomo se dobili.
Naš Dabuš (Primož) se je izkazal,
odlično Jemen je prikazal.
Žal konec pravljice je te,
spet se “normal life” začne.