sreda, 27. junij 2007

Mashalah ali ob letu osorej

















Tole moram objaviti, ker imam slabo vest. Pred približno enim letom ob skoraj takem času sem se drugič vrnila iz Ararata in MM sem takrat obljubila, da opišem našo pot, da bo lahko objavil na neki internetni strani. Tole ne bo opis celotne deset dnevne zgodbe, ampak le zadnji premik iz 2. tabora na 4200 m na vrh: 5165 m. Eto dragi MM. Vsaj za kanček popravljam tisto, kar sem obljubila pred letom…




















Ura je okrog 1.00 zjutraj. Po približno petih urah spanja me prebudi ropotanje loncev v sosednjem šotoru - kuhinji. Vodiči pripravljajo zajtrk. Po glavi se mi motajo misli. Je bilo dovolj treningov? Smo vsi dovolj pripravljeni za vrh? Aklimatizacijska tura na štiritisočak Suphan je pokazala neko stanje, ki me ni ravno navduševalo. Bo zdržal tudi K, s katerim sva družno zvečer čepela za skalo pod sojem zvezd. Le, da je bilo njemu težje. Edini, ki mu je v zadnjem hipu zatajila prebava do mere, da je le s težavo čepel in poslušal moje zgodbe o utrinkih, ki izpolnjujejo želje… Sestavi se. Zberi misli in akcija! Najprej ven iz tople spalke. Je cimra pripravljena? Imam vse?




















Leto prej sem bila le običajen delček ekipe. Tisti, ki skrbi le zase in mu ni treba preverjati kako je z ostalimi. Tokrat čutim težo odgovornosti. Imajo vsi vse? Bila sem namreč tista, ki se je še eno leto prej iz teh krajev vrnila drugačna. Tako drugačna, da so se drenjali za mojo pozornost, pili mojo energijo in mi v zahvalo za rojstni dan podarili koran z napisom: "Naj te turško oko spremlja skozi življenje". Kako naj jim razložim kaj se je dogajalo v meni? Je sploh treba razlagati, ali je dovolj že, da sem pač to kar sem? Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so me vzeli medse, kot da bi bila že od nekdaj del dobro uigrane ekipe. Življenski nauki, ki sem jih črpala od njih, bodo za vedno zasidrani v meni. Tako zelo lepo mi je bilo z njimi… Sedaj pa čutim zmedo. Bom uspela vse to, kar sem leto prej črpala, prenesti naprej? Je to sploh možno? Je sploh treba?



















Ekipa se zbere in vesela sem, da smo zbrani vsi. Tudi včerajšnji in nočni "sralci". Greeeemo! Tokrat gre zares. Mnogi niso dobro spali. Višina 4200 m naredi svoje. Mraz se mi zažira v obraz, a še zdaleč ni tako mraz kot leto prej. Ena, dva, ena, dva, vdih, izdih, vdih, izdih… Že davno smo se dogovorili, da sem "koza vodnica". Tista, ki diktira tempo. Vem, da bi nekateri zmogli hitreje. A nas je 20. Kljub skupnim treningom nismo vsi enako pripravljeni in višina različno deluje na posameznike.




















Dvigamo se. Zrak postaja redkejši. Vidim, da se ekipa deli. To ni v redu. Spremeniti bo treba vrstni red. Tisti s težavami, takoj za mano. Tako je lažje slediti tempu.

V moji glavi je vse drugače. Kako lažje je bilo lani, čeprav je bilo prvič! In čeprav se tokrat tu med vulkanskim kamenjem počutim skoraj kot doma. Aha, tule smo malicali. Tu je bilo treba piti. Še malo in naslednji prostor za počitek. Glede na mraz nisem navdušena nad postanki. Raje imam enakomernejši počasnejši tempo. Oziram se nazaj. Gledam obraze, ki se rišejo v soju in sencah čelnih svetilk. Smrkelj iz nosa, ivje na trodnevni bradi, rdeča lica, utrujene oči. Tako znano. Počasi se približujemo snegu.



















Sostanovalci iz 2. tabora nas prehitijo. Vi kar pojdite naprej. Garantiram, da bomo na vrhu pred vami. Kot da bi možak oziroma njegove noge slišale moje misli. Možaku spodnese noge in sesede se. Kurdski vodič se sunkovito zažene navzgor, da bi preveril kaj se dogaja. Pot poskušam speljati malce mimo. Že tako pri komu psiha morda ni v najboljšem stanju, ob takih pogledih pa kaj lahko opustiš tudi še tako trden sklep o vrhu. Vsi smo mimo.


















Še malo in pri snegu smo. Treba je natakniti dereze. Stanje v ekipi je "stabilno". Vidim, komu je natikanje derez napor in kdo pomaga drugemu. Lepo je videti, da ekipa drži skupaj!


















Smo že na višini skoraj okrog 5000 m. Še dobrih 150 m in na vrhu bomo. Poiskati je treba očala in namazati nosove. Ko res ni več vprašanj ali bo uspelo vsem, "bando" razpustim. Bolje pripravljeni gredo naprej. Veter se zaganja, da je včasih prav težko narediti korak. Še malo!


















Prvi se že veselijo na vrhu. Na usta se mi končno zariše nasmeh! USPELO NAM JE! VSI smo prišli na vrh 5165 m! Ne vem kdo je bolj srečen. Jaz, a ne zato, ker sem tu že drugič, ampak za vse ostale, ali ostali? Padajo mi v objem in se mi zahvaljujejo: "Cimra hvala, da si me zvlekla do sem!", "Hvala moja mentorica! Tega ne pozabim nikoli!"… Oh. Kako prosim? Nikogar nisem nesla gor. Vsi ste prišli sami!!! Kar vsedla bi se. Ulegla. In preko celega telesa črpala vso to srečo. Čisto srečo!


















Tokrat so bili z mano čisto drugi ljudje. Le kurdski vodič in Dabuš sta bila tista, s katerima smo si tu že drugič podali roke. Brez njiju mene nikoli ne bi bilo tam. To, da je z mano Dabuš, je bil sploh pogoj, da sem se odločila, po prigovarjanju sodelavcev, da sestavim ekipo. Ne, nisem si želela vsakega zraven. Izredno lepo pa mi je bilo, da so bili z mano tudi ljudje, ki so v mojem življenju na tak ali drugačen način pustili pečat. Brez njih ne bi bila to kar sem! Ja MM, tudi ti si med njimi, zato s tem zapisom, malce vračam moj dolg! ;-)
(avtorji slik, poleg mene še Z.K, I.L., P.O.)

2 komentarja:

sosed pravi ...

wauuu... čakamo slike!!!

:-) pravi ...

Tako. Tudi slike... :-)