Dabuš, vse najboljše!

Ko bom velika, bom morda dokončala pisanje, ki sem mu namenila, da bo knjiga z naslovom Insalah. Danes pa je dan, ko iz pisanja trgam dele, namenjene Dabušu. Pisanje že od poletja 2005 čaka, da ga dokončam. Vmes se je že toliko zgodilo. Zvedela sem, da je Dabuš že junak ene knjige, a pri meni je več kot to. Naučil me je, kaj pomeni Insalah in mi v tem času postal prijatelj. Tak, ki ga ni ves čas ob tebi, pa vendar veš, da bo naslednjič, ko ga srečaš, kot da sva se videla včeraj...

...Tu Dabuš v mojih očeh kar zraste. Približala sta se nam namreč dva fantiča, ki sta nas najprej le zvedavo opazovala, nato pa sta nas začela tudi ogovarjati. Nekdo je Dabuša vprašal ali lahko otrokom kaj damo, npr. drobiž, bonbon, svinčnik… Njegov odgovor je bil približno tak: »Dajte se z njimi pogovarjat, pohecajte se z njimi, požgečkajte jih. Ne delajte iz ponosnih ljudi beračev!« Poba, ti si svetovna faca! Si do tega sam prišel ali so te naučili? Tudi, če je bil sam na enak način poučen o obnašanju, se mi je zdelo izredno, da je to »filozofijo« širil naprej. Večina nas je upoštevala in se pri tem globoko zamislila, nekaterim pa tako ni pomoči…

...Ker kombi težko prenaša našo težo, predvsem pa, ker želimo Kurde doživeti v živo, se spravimo že pred vasjo iz kombijev in nadaljujemo peš. Ko hodimo skozi vas, kjer se otroci igrajo s kurjimi drekci, kurjava pa so jim kravji, se ti porajajo najrazličnejša vprašanja. Med drugim: »Smo res nekaj več?« Domačini se nas sprva morda ustrašijo, le kaj bo sam proti taki skupini. Kasneje le pridejo bliže, se ti nasmehnejo. Če je pri hiši kak malček, te povpraša, »What's your name?« Večinoma so doma ženske, ki skrbijo za dom. Moški služijo denar. Tudi če bi ženska želela služiti denar, bi jo okolica čudno gledala in verjetno tudi izolirala. Kako drugačni smo. Tako zadovoljni zgledajo. Tako nepokvarjeni. Dabuševo vprašanje, ki si ga je zastavljal, v katero vas peljati skupino, da vasi ne bi »onesnažil« se mi je zdelo popolnoma na mestu. A kaj, ko se zaveš, da če tega ne boš storil ti, bo pač nekdo drug. Tako ali tako je v skoraj vsakem domu televizija. ...

...Še predno so nosači uspeli raztovorit konje, sta se dva stepla. Ugibali smo zakaj. Enega od njih smo srečali na poti navzgor, ko nam je ponujal za kupit pijačo in si po svoje razlagali, da je morda to nelojalna konkurenca. Je šlo čisto zares. Eden je drugega s poštenim kolom čez rebra. Celo srajce so se trgale in ogromne skale, ne le kamni, okrog leteli. Nas je postalo kar malce strah kaj bo. Sama sem opazovala Dabuša kakšna bo njegova reakcija. Le on je razumel zakaj gre oziroma o čem govorijo. A na njegovem obrazu ni trznila niti ena mišica. Kot da ni nič in je vse normalno. Kako lahko ohrani tako mirnost? Očitno ni nič takega....

...Ustavili smo se na prostoru, ki ga domačini uporabljajo kot prostor za piknike. Tu ima reka Muradiyo lepe slapove. Ko sestopiš iz avtobusa je vse zaraščeno in prav nič vabljivo. Že po nekaj korakih, pa zagledaš najprej prelepe lotusove cvetove, nato pa viseč most. Prav zanimivo se je bilo sprehajati po njem, ko so ga ostali majali in se prav na glas smejali našim spretnostim. Kar neugoden občutek. Z Dabušem se odpraviva do vode. Ko gledaš vse te količine, ki padajo čez skale, te zajame občutek majhnosti. Voda zgleda rjava, umazana. A tam daleč naokrog ni nobene industrije, ki bi jo umazala, zato je to le varljiv občutek. Tacam po vodi, poskusim kako topla je. Dabuš zabrodi do gležnjev in me opozori na premikajočo gmoto. Trudi se priti na kopno. Rakovica. Očitno je voda res čista. Nedaleč stran se kopajo domačini ter med njimi igrajo otroci. Gledam v vodo in premišljujem o tem, kako smo se na podoben način kopali in igrali tudi mi. Svet je okrogel… Kar naenkrat se okrog naju nagnetejo otroci in ženske. Eden od njih ima lase pobarvane s kano. Enako kot Dabuš. Samo stojim in opazujem, kako se Dabuš pogovarja z njimi. Nekaj besed razumem, ogromno se razloči tudi iz kretenj. Užitek jih je gledati. Smejijo se na vsa usta in čeprav se ne razumejo z vsemi besedami, imaš občutek, da jim je vse jasno. Ženske se želijo pogovarjat z mano. Trudim se, a take komunikacije kot jo je ustvaril Dabuš z otroci, nam ne uspe doseči. Vsaj s smehom si damo vedeti, da nam je družba čisto prijetna. Naše srečanje se zaključi s smehom in pogovorom o barvanju moških glav s kano....

...Ura je bila tam nekje okrog petih. Odpravili smo se v mesto. Vse je bilo še tiho in prazno. Prav zanimivo je bilo opazovati mesto, ki je čez dan polno ljudi. Takrat pa samotne sive ulice. Odpravili smo se vzdolž glavne ulice. Kaj kmalu smo ugotovili, da na glavni ulici ne bomo dobili čaja. Mimo bara Barabar, kjer smo ponoči žurali, smo šli na ulico vzporedno glavni. Tam, kjer je čez dan še posebno zabavno in živahno.
Prav zadovoljni smo zagledali čajnico, v kateri je lastnik šele pripravljal gostilnico za tisti dan. Prav previdno smo ga vprašali ali lahko dobimo čaj. Veselo je zamahnil z roko, kar pridite. V izložbi so bile razstavljene mlečne dobrote. Poleg čaja smo naročili jogurt. Vsedli smo se tako, da sva z Dabušem gledala proti ulici in prižganem televizorju. Doma praktično ne gledam televizije, tu pa mi je pogled kar naprej vleklo na ekran. Malce smo utihnili in poslušali. Brali so koran. Na sliki se je vrstilo besedilo. Puščica se je premikala od desne proti levi in kazala besedilo kje berejo. Tisto »žlobudranje« nas je spet zaneslo v globoke misli. Pogovarjali smo se o prijateljstvu in kaj nam prijateljstvo pomeni. Kako premalokrat prijateljem damo vedeti kaj nam pomenijo....

Dragi prijatelj! Vse vse najboljše za taokroglo!