Kloniranje

Že dalj časa sem vedela, da bo današnji dan namenjen dogovarjanju o čem in kako naj bi čez 14 dni predavala ter bo to dogovarjanje potekalo v vzhodu naše države. Danes zjutraj sem se tako odpravila na vzhod. Ko iz obvoznice Ljubljana-jug nabiraš kilometre proti Mariboru, se ti pred nos postavijo Kamniški hribi. In če so obsijani s soncem, so prava paša za oči. Veselila sem se vožnje, čeprav imam kilometrov, kljub spoznavanju sveta in domovine, zdaj že malce dovolj, ker sem si zamišljala, kako grem soncu naproti. Japajade! Vsem tistim, ki pljuvajo po ljubljanski megli, bi prav privoščila, da bi se danes peljali z mano! Da bi videli ravno obratno. Ko sem prišla iz tunela pri Trojanah, je bila megla, da bi jo rezal! Prav nič prijazen sprejem. No, smo se vsaj dovolj hitro dogovorili kako in kaj bo (naj bi bilo) čez 14 dni. Ob povratku proti Ljubljani sem pogledovala na uro in se spraševala, če pa danes res moram nazaj v službo?! In ob ponovnem prehodu tunela, tokrat v obratni smeri, ugotovila, da je ura že toliko, da ni nujno. Če slučajno ne morejo brez mene, naj pa vse propade. In to ta hip! Mi je še sonce v oči to dalo jasno vedeti.

Doma sem prav na hitro skuhala kosilo. Kdaj se je to zgodilo zadnjič med tednom sploh ne pomnim... Črni sem nataknila ovratnico, okoli vratu obesila fotoaparat in odbrzela na Barje. Tudi to ne pomnim, kdaj se je zgodilo zadnjič... Ampak je tako pasalo. Popolnoma sami sva tavali po travnikih in imela sem občutek, da je tudi Črni kar čudno kaj se dogaja. Ko me je že pošteno zeblo v roke in ko je kljub vsemu pripeljal avto, ki je splašil tiste čaplje zaradi katerih je imela Črna ukaz "Puzaj!", da jih ne bi splašili, sva odšli domov. Črna s prosečimi očmi, če lahko tisto, točno tisto, palico odnese s seboj.

Pred hišo nisem mogla mimo zvončkov. Sem želela ukrasti ujete žarke sonca. Potem pa na Golado. Sem se morala sicer malce prisilit. Priznam. Ker že spet dolgo nisem tekla. Bi skoraj kot zgoraj spet napisala: ne pomnim... No, Softi me je med vikendom in nato še v ponedeljek v nočnih urah zbezala na 3 km. Prisila pa je bila potrebna tudi zato, ker mi je res zoprno, da me čakajo. Sem želela iti toliko prej, da bi že kar nekaj odtekla, pa sem prišla na štart skoraj zadnja. Nisem čakala Izyemne kot ostali, ampak kar štartala. V spremstvu Lauferja sem nato, prav na izi kot je rekel on ali v zen tempu kot pravim jaz, pretekla celo Golado. In to brez hoje! Tudi čez začetni klanec in egotrip klanec mi je uspelo. Vmes so naju prehiteli tahitri in dohiteli manj hitri. Odlično počutje v odlični družbi.

Nadaljevalo se je s tušem in s hitenjem proti CD. Sem se bala, da bodo karte za Mihijevo Leto klasičnega alpinizma že razprodane, a sem imela srečo.

Dan, ki bi ga z veseljem klonirala!