nedelja, 01. junij 2008

Bistriški vintgar ali človek bi vriskal!

Po nekem mojem predavanju v Mariboru sem se dobila s Sebi. Prav navdušeno mi je pripovedovala o izletu v Bistriški vintgar. Nekoč bom šla morda tja, sem si mislila... Potem čez kakih 14 dni na TF opazim temo "Pohod skozi Bistriški vintgar". Pogledam na koledar, ki je letos tako poln, da se vprašam, če res gledam svojega... Na dan izleta je zevala luknja. Opsa. Tole je za razmisliti.

Berem opis poti. Spremljam listo prijavljenih, a še vedno cincam. Bom dovolj hitra? Ojunačim se in vprašam kako je s pasjo udeležbo. Da vem, če si moram za Črno priskrbeti varstvo. Ko svoj prihod najavita Aleš in Alenka, ki bi prišla s psom, se tehtnica začne prevešati. Res me je bilo strah, da tempa domačinov ne bom mogla loviti... Malce sem se "tolažila" s terminom "pohod" v naslovu in tem, da je Damijan, glavni organizator, napisal, da se bo šlo na izi. Ampak kako naj vem kaj je za njih na izi, predvsem ko berem Sebijine poste o hitrostnih rekordih v hrib... Tik pred zdajci me Sebi po telefonu ojunači, ko pravi, da če ne bo šlo, jih pa počakava pri Treh kraljih. Takrat sem bila že odločena, da grem.

Večer prej s Krožničarji (ali s(m)o Krožnikarji?) odtečemo eno "na izi" desetko. Družbo mi dela Laufer, ki se "špara" za naslednji dan in tekmo ter preskuša svojo novo igračko (uro) in mi naslednji dan po prenosu podatkov na računalnik sporoči, da sva celo plavala. Vem, da mi je bilo neskončno vroče in mi je pot lil v potokih, ampak da bi plavala v Koseškem bajerju se pa ne spomnim...

Po teku se pogovarjamo o planih za vikend in omenim izlet. Maj pove, da se tudi on odloča in mi bo sporočil po analizi, če se mi pridruži. Res se odloči in da ne greva vsak s svojim avtom, se dobiva v BTC in nadaljujeva z njegovim. "Uf, še en softič!" tolaživa drug drugega.

Na zborno mesto pri bencinski črpalki v Slovenski Bistrici prispeva pol ure pred dogovorjenim časom. Ziheraša. "Kako jih bova pa spoznala?" me sprašuje Maj. "Sebi poznam", mu rečem in v tistem pristopi 50cent ter povpraša, če greva tudi midva na pohod.


Po jutranji kavi Damijan vpraša: "Smo?!" In smo šli do štarta. Naprej pa mimo ogromne hiše, glede katere se nismo mogli zmeniti, če se arhitekturno sklada z okolico ali jo moti. Smo pa dobili razlago o zgodovini lastnika. Zanimive življenske zgodbe... Zmanjkalo je asfalta in ubrali smo jo po široki poti, čez nekaj mostičkov levo, desno in človek bi kar vriskal, kako lepo je!

Pot se je začela počasi vzpenjati. Z Majem si dajeva pogum. "Če ne bo šlo, ti kar povej... Bova šla pa bolj počasi..." in sopeva za domačini. Gotovo bi bili brez naju hitrejši, a so izredno gostoljubno prilagodili tempo najinemu.

Damijanov "Zavijte desno!" je naznanil, da si bomo ogledali eno od znamenitosti ob poti. Rimski kamnolom. Sem se že od začetka trudila nekaj fotografirati. Ne vem kaj me je motilo, da so moje jutranje fotke tako motne... Trema?! Sem kar malce razočarana nad zmazki. Morda pa znak, da bo treba druženje ponoviti?! Preverimo pohorski marmor in pasemo oči na tistih skladih.

Še malce se vzpnemo, ko je treba na nekem odcepu, kjer je sicer markacija za v levo, zaviti desno, po ozki poti navzdol proti vodi. Vse do slapa Šum. Spet poskusim igrati paparazza, pa mi izbrani model pobegne izpred objektiva prej, preden se uspem postaviti na pravo mesto. Še bo treba vaje...
Sledi strm vzpon naprej, da se spet vrnemo na markirano pot, kjer se na križišču Maj ob tabli Ančnikovo gradišče navduši, da bi se tam mimo vračali.

Pot je vseskozi lepo vzdrževana in kjer bi bilo treba stopiti v kako vodo ali blato, so postavljeni tramovi, da se ne zmočiš... No, razen, če si neroden. Nato mimo ostankov mlinov, žag... Vmes objamemo kako podrto smreko ali jelko in pridemo po položnejšega dela. Sem danes že napisala: Super, da bi človek vriskal!? OOOoooo, res je lepo! Pridemo do Maroltove jelke. Ugotovimo, da so statistične metode napredovale in se zato volumen tega drevesa spreminja... (rasti nismo upoštevali, ker ima sumljivo suhe veje). Objeli bi jo lahko, če bi se nas vseh pet prijelo za roke.

Naprej do Močnika, kjer nam ogromni smerokaz pokaže kam. Izognemo se makadamski cesti in jo uberemo čez uhojeno potko na travniku do kmetije, kjer se med hišami sprašujemo ali bodo na nas naščuvali kakega psa. A na nas opozarja le tisti pes v pesjaku.

Ni pesjak in ni smerokaz, ima pa lepe barve...

Malce naprej se dobro sliši pasji lajež. Z Majem si oddahneva, ker to verjetno pomeni, da je kje blizu naš vmesni cilj. Pogovor nanese na nedovoljene posege v naravo in že smo pri odbojkarskem igrišču pri Treh kraljih, kjer Sebi in 50cent izvedeta pravi finiš, kdo bo prvi na cilju.

V okolici je parkiranih kar nekaj avtomobilov in prikolic z nalepkami s psi. Imajo morda tu kako vajo? Naredimo krajši postanek. A ko se premaknemo naprej, ugotovimo, da smo ga naredili na napačni strani cerkvice. Na tisti, kjer nas ni bilo, so imeli piknik in je že cvrčalo na ražnju... Prijaznemu vabilu naj se pridružimo se nismo odzvali in jo mahnili po smučišču navzgor. Vestni lastnik (ali najemnik?) je urejal traso in sejal travo.
Za prvim ovinkom ponovno slišimo pasji lajež. S Sebi modrujeva katera smer šolanja se je pri najinih psičkah bolje obnesla. Srečamo skupino pesjanarjev. Na! Ta je pa lepa! Z Vozkom iz Tržiča se nisva videla že vrsto let, zdaj pa sredi Pohorja! Malce pokramljam in se spet pridružim skupini.


Ja, Pohorci skrbijo za gozd. Damijan nam razloži, da je bil tam v osnovi bukov gozd, ki so ga zaradi ekonomskih razmer počasi spreminjali v smrekovega. Pridemo do oddelka E59 (je prava številka?), kjer je zaradi divjadi (smo to mi?) zagrajen del gozda, kjer gojijo smreke. A gozd okoli, je bolj bukov kot smrekov. Še bolj nam je bilo všeč. Več svetlobe je prišlo do tal, kljub odlični senci. Počasi se je pot prevesila navzdol in med drevjem je bilo opaziti površino vode. Črno jezero! Ooooo! Spet naši vzdihi navdušenja. Ja! Da bi človek vriskal!


"Voda je do kolen...,


...in ima tako temperaturo!" ;-)

Naredimo postanek na podrtem tramu, polnimo rezerve in opazujemo naslednjo skupino pesjanarjev. Možaki so tako glasni, da sploh ne pašejo v tisto idilo. A je bilo treba povedati kako in kaj: "Joža, a veš... Ne moreš..." Mimo nas se odpravijo k Trem kraljem. Že prvi nas "oblaja", če je fino počivat. 50centa si prisvoji belgijska ovčarka, ki ga kar nima namena zapustiti in mu navdušeno nosi palice. Ko ugotovi, da je lastnik predaleč, pa vseeno v tempu 2:0 zapusti prizorišče. Izza vogala se prismejeta Jojo in Čopko. Halo? Tudi Kranjska naveza? Dobimo mrzlo pivo, oni nadaljujejo pot, mi pa še malce uživamo. In bi še. No, vsaj jaz, če se ne bi muhe preselile name... Ah, spustimo tisto o dreku... Sprehodimo se do table, ki nam opisuje Črno jezero, ter se odločimo, da gremo na Osankarico kdaj drugič in se tokrat raje vrnemo.


Pri Treh kraljih se zbirajo na kosilu tudi pesjanarji in srečam še nekaj znancev, od katerih se najbolj razveselim Zvonca, ki ga od našega vzpona na Ararat nisem videla.
Ne vem kako je padla ideja, da bo moral Damijan, če naredimo več kot 1000 m višinske razlike, naslednji klanec po kolenih. In že smo peli tisto Saškino... Je bil res v nevarnosti. Še posebej po tem, ko smo se pri Treh kraljih najedli (Znani so po divjačinskih specialitetah, imajo pa preverjeno tudi svinjske zaloge.) in nas je neki voznik nagovarjal, da mu gremo pokazat kje je Lovrenc... Opa! So se strinjali prisotni Štajerci. Če bi imel možak kako drugo registrsko tablico, ampak...

Ko bodo na Pohorju zrele borovnice, bi me težko spravili od grmičkov, tokrat pa smo si privoščili "obdelane". Pomazani krožniki so bili znak, da je bilo dobro in to, da bomo počasi zapustili prizorišče.

Damijan je predstavil opcije za spust in Maju smo prepustili izbiro. Vračali se bomo mimo Ančnikovega gradišča. Že takoj za ovinkom pa je padla izjava dneva, ki bo zaradi "političnih" razlogov ostala kot "interna šala" tokratnih udeležencev kot tisti trigger, s katerim izbrano družbo spraviš v smeh s tem, da pokažeš prst.

Po drči navzdol že nismo več vedeli ali nas Damijan želi preskusiti koliko še zmoremo ali si res želi po kolenih... Izkazalo se je, da ne eno ne drugo in smo z usti do ušes pozirali na njegovih fotkah in nadaljevali pot.
Do nekega travnika. Tam so se pasle krave (no, razen če niso bili biki). Damijan je zavil pod električnega pastirja in rekel: "Tule gremo!" Ponovno nam ni bilo nič jasno. Priznati moram, da sem tokrat edinkrat pomislila, če Damijan tule ve kam nas pelje. Ko je mahal tam daleč, smo se odločili, da mu verjamemo in še mi stopili čez žico in nadaljevali za njim.

Prav zanimivo je bilo poslušati zgodbice o Čebulakih in Čoglih (verjetno se piše z veliko?). Po zgodbici o Muci Igračkarici nam je bilo jasno, da Damijanovim otrokom gotovo ne more biti dolgčas.

Na izrednem kraju so si "predniki" sezidali prebivališče. Razgled na vse strani, da si čisto začaran!... Naj se čas kar ustavi!... Strmo navzdol spet po pokošenih travnikih, mimo lesenih hišk, ki bi jih človek kar posvojil in spet skozi gozd do Urha.

Pogled se nam je tu uprl predvsem navzgor. Na izredno zanimivo iz skodel narejeno streho cerkvenega zvonika. Nadaljevali smo pot mimo kapelice, kjer smo preverili, če je voda užitna.

Strma strma pot je bila pred nami. Damijanu sem bila neskončno hvaležna, da nismo šli tam navzgor... Sem želela dokumentirati strmino proti Bistrici, a se na sliki kar ne vidi tistega "padca". Še nekaj ovinkov in spet smo pri vodi. Jupi! Človek bi kar vriskal! Klobasa je zašpiljena. Osvežimo se in seštejemo prehojene kilometre. Tam nekje pri 25 se ustavi račun.

Od tu naprej pot do avtomobilov že poznamo. Srečamo še nekaj sprehajalcev in že smo pri avtu. Še umivanje (tudi rahlo ožuljenih) nog in naprej na palačinke, ki nam jih je pripravil Inot. Žal mu je lahko, da ni šel raje z nami, kot da si je štel kroge na nekem poskusu državnega prvenstva... Modrovali smo komu vse je lahko žal, da ni šel z nami!

"Pubec, si ti ziher, da voda ni premrzla?!"


Hranjenja še ni bilo konec... Nadaljevali smo v lokalni gostilni, kjer se nam je pridružil Klatež. Prav zanimivo je poslušati tile "tekaške mačke" o tekaških izkušnjah! Človek bi kar sedel... in užival... A je bilo treba še do doma. Poslovili smo se z obljubo, da skupaj naredimo še kak izlet in obiščemo še kak vintgar... Že sedaj komaj čakam! In grem čim prej v izvidnico...
Mi je pasalo, da je vozil Maj! Nato me je Črnina varuška Irena morala skoraj brcniti čez prag, ker polna emocij kar nisem mogla nehati razlagati kako oh in sploh in ah in... NORO LEPO! je bilo!
Naslednjič ne bom več cincala. Tile štajerski Gostitelji znajo! Še enkrat hvala!!! Sem že napisala?: "Dan, da bi človek vriskal!!"

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Super dokumentirano. Človeku res postane kar žal, da ni bil zraven. A zakoni fizike so neizprosna, eno telo ne more biti na dveh mestih. Čestitke vsem posebej tebi in Maju.

Sebi pravi ...

Res super dokumentirano, ja. Kot da bi imeli s seboj na trekingu privat fotografa. Moram pa povedat, da tista fotka s čebelico ne bi bila pol tako dobra, če ne bi imela Alja kar 3 pomagače. ;-)

:-) pravi ...

@anonimni razy: fizika je res *%$&%$! ;-) Sem neskončno vesela, da je meni tokrat pustila, da sem zraven! ;-)
@sebi: ja to pa res! se vidi na eni Damijanovi fotki!

Oh... še danes sem "čist mimo"... ;-)

Mitja pravi ...

Lepo je če znate Ljubljančani prit tud na štajerski konc in ne sam po Gorenjski lazit. In vedno znova ste presenečeni nad lepotami totiga konca. Dober poznam ta del Pohorja. Eden od ostankov mlinov mimo katerih ste šli, je pripadal domačiji, kjer je bila rojena moja stara mama.

:-) pravi ...

@mitja: o saj veš, da tud v tisti konec radi pridemo! jaz imam tisto Stonsko đamijo v ful lepem spominu! ;-)