Bolj stara bolj nora ali 1. maraton za obale prijateljstva

Predpriprave

V soboto sva s sis Mojco (4.PR) odšli na morje. V Fieso. Da sprobam vse tri neoprene, ki jih imam na voljo. Hvaležna sem ji bila, da je sedela na obali in mi podajala zdaj enega, zdaj drugega.
Imela sem prav debilen občutek. Najprej oblečem svojega. Tistega z lepimi rožicami, z žensko teliranim pasom in boki. Ja, na kopnem in ko le čofotam v vodi, je super. A ko želim zamahniti z rokami, se počutim kot kaka riba, ki jo je pojedla kača in bi si želela izstopit iz njenega telesa. Gibi z rokami so bili po 100 m prav naporni. Kje je še nadaljnjih 4900 m? Moja plavalna ramena so želela več prostora, zato se odločim, da bo naslednji neopren, ki ga sprobam, tisti Rozin, ki je brez rokavov mi naredi najbolj seksi postavo. Počutim se kot prava zapeljiva morska deklica. A kaj, ko se izkaže, da sem v resnici v njem kot nasedli kit. Ker ima dolge hlačnice in me drži precej na gladini vode, maham z nogami po zraku in izgubljam energijo. Joj. Še BOFHov neopren mi ostane na razpolago. Tokrat si ga celo oblečem kot je prav - spredaj spredaj in zadaj zadaj, da ostanem BOFHu dolžna le kak plato piva in ne cele pivovarne, da ne napiše na blog kako blonT sem v resnici. Že na suhem zamahnem z rokami in poskusim, če bo to kaj bolje kot v mojem rožastem. Všeč mi je, da lahko naredim zamah brez odrivanja neoprena. V vodi je pa druga, no tretja zgodba.
Ste videli kdaj ribo pljučarico? Kako se ji napihnejo pljuča? No približno tako sem se počutila in približno tako je verjetno zgledalo. (Priznam, da sem ribo sicer videla, ampak napihuje se bolj kaka žaba...) Vsa zgrožena se poklapano odpravim na sprehod do Pirana, kjer si »rane ližem« s fotografiranjem. In zraven vidim kaj me čaka. Ljudje! Že z očali skoraj ne vidim na drugo stran zaliva!
Skesano kličem brata DavorjaPR, potapljača, jadralca in bivšega rafterja – kompetentnega za vodo v naši družini, da mi da kak svoj nasvet in pove kake svoje vodne izkušnje. Vedela sem, da me bo nakuril, zakaj se spomnim zadnji trenutek. Ampak, če je toliko drugih stvari... Razložim mu svojo idejo, da bi na mojem neoprenu odrezala rokave in sprostila ramena. Me je podučil, da mi bo voda verjetno zalivala ravno tam od strani in to ne bo v redu. Predlaga mi, da nabavim tanko raztegljivo majico in me povabi, da poskusim njegovo. No, ta mi je prevelika in hitela sem naprej v šoping. Pa naj mi še kdo reče, da je fino, če je vse standardizirano! Svoji majici mi na posodo ponudita še Raziskovalec in Maj. Na koncu sem imela polno ene robe in brez zaključka, kaj se bo zgodilo, ko pridem na štart. S Tjaso si zamenjava ZSje in pove mi, da bo plavala brez neoprena. Se še odloča ali gre 3 km ali 5 km. Pri Predragu se pozanimam, koliko je prijavljenih in koliko jih je v moji kategoriji. Je še kakšna tako odklopljena? Mi napiše, da jih ni veliko in imam možnosti za oder. Hja, kakšen oder? Mene bolj zanima časovni limit! Saj ne, da se bi odra branila, a ker bo taka razdalja v morju zame prvič, imam toliko vprašanj, da grem preverit kako sploh zgleda taka tekma. Kdaj naj zadnjič jem? Ali bo vmes kje možnost jesti, piti? Ponavadi sem bila po eni uri plavanja (ne namakanja) lačna, da bi spraznila nabito poln hladilnik. Bodo meduze? Bodo valovi? Bo plima ali oseka? Bodo tokovi v pravi smeri? Kako bo s krči? Mi bodo očala zdržala? Bom videla naslednjo bojo? Kaj naj oblečem? Me bo zeblo v uhlje?
Na vsa ta vprašanja bodo odgovori na cilju. Glava je pripravljena. Gremo!

Z Lauferjem se slišiva kdaj ima namen oditi njegov Laufermobil, da uskladiva z mojim. Po premisleku se odločim, ker ne maram zamujat in ne kake živčnosti pred štartom, da krenem iz Ljubljane ob 11h. Prej poberem Maja in Erota.

Priprava na dan štarta

Zjutraj se priklopim na internet, da bi preverila vremensko napoved in temperaturo morja. Ne gre mi v račun, zakaj je napoved za soboto in nedeljo šele čez 3 dni. So pozabili zamenjati? Ko ravno ugotavljam kako in kaj, me preko Skypa kontaktira prijateljica iz Bruslja, pa jo prav začudeno vprašam, kaj dela v soboto zjutraj tako zgodaj pokonci. »Halo? Kakšna sobota? Danes je sreda in imam službo...« No, zmedeno sem začela dan. A napoved, da ima morje 25 stopinj, mi vlije poguma in me za nekaj časa utiri v pravo tirnico.

Nato se je začelo skoraj tako kot pred Ljubljanskim maratonom, ko so leteli SMSji... Moram priznati, da so me nekateri tako ganili, da so mi prišle solze v oči. Najbolj sem bila presenečena nad sodelavci. To, da moj hobi ni sedenje pred TV, vedo in jim moje aktivnosti niso več čudne. Tudi to ne, da sem se v petek, ob hudem nalivu, na službeni piknik v Kamniški Bistrici pripeljala s kolesom jim ni bilo čudno. Takrat sem nekaterim povedala, da se v sredo odpravljam plavat. Špela me je za zadnji dan skupnega dela povabila na kosilo in najin smeh, ko je rekla, »Pejva na ribe, morda ti do jutri zrasejo škrge!« se je slišal gotovo po celem hodniku. Srečno Špela in veliko uspehov na novi poti! BOFH mi je posodil neopren in pomagal pri nakupu zame. Da ostalih in njihove podpore sploh ne omenjam! In da so se spomnili name na praznik, ko imamo prosto in naj bi službo odklopili? Lepo je imeti take sodelavce!

Ob pol enajstih štartam od doma in poberem Maja, s katerim sva zamenjala kopilotsko mesto glede na Bistriški vintgar, in Erota. Najprej se Maj sicer potoži, ker ima moj plehnati malček za klimo le belo barvo, a se odloči, da vseeno spoba tudi ta izziv. Pogovor nanese na to in ono. Med drugim tudi na to, koliko sem trenirala plavanje. »Hja... Saj vem, da ni OK, ampak plavanja, nič.« »Pa ti veš, da TanjaO in Co. trenirajo že celo zimo po dvakrat tedensko po eno uro in gredo na krajše razdalje.« Globoko pogoltnem slino in začne me glodati črv. Sem se prav odločila? »Ja, sem!« mi pravi glava. Trenutno sem v zame solidni kondiciji. Ko povem, da v moj plavalni trening ponavadi spada likanje z utežmi na rokah ali pa pri pripravah za višine nad 4000 m nošenje 15-20 litrov vode v breg, kjer jo na vrhu zlijem, me imajo za še bolj odklopljeno. A, ker se mi je to do sedaj obneslo, bom, ne glede na mnenja, to počela tudi v prihodnje.

Z MiciM, Ano*, Lauferjem in MatjažemV se dobimo v Kanegri ob dvigu štartnih številk. Večina jih gre teči na 15,x km. Prej pozdravimo organizatorja Predraga, ki je ves v pripravah za prireditev. Srečam tudi TanjoO in MirčaO. TanjaO mi spet vlije malo samozavesti, ko me spomne na naše skupne vzpone. Oooo, koliko časa je že od takrat! Na roki mi napišejo številko 510. Vroče je tako, da v senci kar lije iz nas. Po pogovoru z Ano*, ki je imela frajerka pred prihodom na štart za seboj že kolesarski in tekaški trening, se odločim, da bodo obveljala DavorPRjeva navodila. Za v vodo se pripravim v kopalke in tisto elastično tanko majico. Ne vem koliko časa bom rabila in glede na sonce, ramen ne bom mokrih kazala iz vode.

Napetost narašča. Kakšni postavni mladeniči hodijo mimo. Gremo na isto razdaljo. Me naši TF fantje tolažijo, da je pri teh mimoidočih tako, da se ga dotakneš z bucko in gre vsa napihnjenost ven. Vseeno imam občutek, da bi pred štartom rabila nekaj minut osame. Za zadnji pogovor s samo s sabo pred štartom. Me MiciM prizemlji, ko mi pokaže vso tisto gužvo okrog in okrog. Dobro, kar bo pa bo.

Preoblečem se in odhitim na štart. Oddam torbo z oblačili na barčico, namenjeno na cilj 5 km. Tam poklepetam z Mirom in MiromR. Tega človeka gledam s takim spoštovanjem, da imam verjetno čeljust kar do tal. Pred nekaj dnevi v neznanski vročini in neznosnih pogojih preteče 212 km okrog Blatnega jezera, danes pa je že na štartu 5 km plavalnega maratona!? So pripravili zanj posebno rdečo preprogo? Si jo zasluži!

Spravimo se v vodo. Navodila so bila, da so tisti, ki gredo na razdaljo 1,5 km najbližje obali, mi na 5 pa najdlje. Že kar nekaj časa smo v vodi, z MiromR se sprašujeva kdaj mislijo narediti štart, ker je kar trajalo in trajalo... Medtem sem si poskusila kar najbolje pritrditi očala. Zaenkrat še nisem našla takih, ki me nebi tiščali, kadar »dihtajo« 100%. Nato kar naenkrat začnejo plavalci pred mano s kravlom. O? A to je torej štart?

Tekma

Na začetku ob sebi vidim, čutim in slišim sotekmovalce. Poskusim se čim bolj skoncentrirati na tisto točko v daljavi, za katero so nam rekli, da naj nam bo za orientir. Hotel Bernardin s svojo značilno stopničasto arhitekturo. Prepričujem se, da ne smem bezljati, ker je pred mano še ogromna razdalja in nimam izkušenj kako razporediti moči.

Počasi se mi zvok ostalih plavalcev oddalji in začnem se spraševati, če sem na pravi poti. Brez očal res slabo vidim, a Bernardin še razločim. Pogledam levo desno, se ozrem nazaj. Ena kolona plavalcev je kakih 10 m desno in druga 10 m levo ob meni. Torej sem nekje vmes, kar mora biti idealna linija.

Ko imam občutek, da mi je hotel že skoraj na dlani, se začnem ozirati naokrog. In opazim eno glavo plavalca na levi in dve desno. Ampak kje je tista barka, ki je pobirala plavalce na 1,5 km? Ni se me začela lotevati panika, ker mi je bilo kot da bi šele začela plavati in sem imela izredno dober občutek. A tisti drug občutek, da nisem na pravi poti je bil zelo neugoden. Nato zagledam na levi barko, s katere se derejo na tisto plavalno kapico na moji levi, da mora proti desni. Torej se tudi jaz obrnem bolj v zaliv. Ampak to je čisto ven iz linije hotela Bernardin! Pa ne, da sem celo točko za 3 km zgrešila!? Saj sem šele dobro začela plavat!? Ustavim se in si snamem očala. Bom brez kaj bolje videla kam? Pojma nimam kam moram in okrog mene nikogar, ki bi mi bil orientacijska točka. Na štartu so nas opozorili, da moramo mimo kontrolnih točk z desno ramo. Grem do čolna, za katerega mislim, da je to tisti, ki pobira ljudi, a se skoraj pripnem na trnek nekega ribiča. Ne bi mi bilo fino, da bi kar tam v morju zapela: »Ribič, ribič, me je ujel...«, ker bi me skoraj dobesedno...

Plavam naprej in zdaj se mi tista barka, ki je prej usmerjala plavalca pred mano, približa in kričijo mi, da moram bolj na tisto belo barko spredaj. Ok belo barko. A tam jih je najmanj 5 belih? Pokažem na jadrnico in vprašam, če tja? »Ja,« je bil odgovor. Plavam orientirana na jadrnico z belimi jadri, a se mi kaj kmalu posveti, da tole ne bo najbolje. Jadrnica definitivno ni pri miru. V tistem se mi spet približa čoln in z zastavicami mi dopovedujejo kateri čoln je tisti, ki pobira plavalce na 3 km. Halo? Jaz pa sem skoraj v Piranu. Saj v soboto nisem tam nič ostala dolžna?

Zakadim se proti čolnu in premišljujem kolikšno razdaljo sem preplavala po nepotrebnem... Držim se tistih navodil, da je treba mimo čolna in boj po desni. Ko plavam mimo rumene boje, na desni vidim dve glavi, ki tega nista naredili. Sem spet slabo poslušala navodila ali jih nekateri ne upoštevajo? Z barke slišim, »Tole je Alja! Dajmo Alja!« Nasmeh se mi pokaže na obraz in sploh nimam občutka, da je več kot 3 km že za mano. Gasa naprej!

Ujamem dve tekmovalki, ki imata tisti način, da se zaženeš in nato crkneš, spremeniš tehniko plavanja in ponavljaš vajo. No, med njunim kravljanjem ju nisem dohajala, a sem ju vsakič, ko sta plavali prsno, hrbtno ali nekaj vmes, dohitela. Poleg tistega rdečega ciljnega slavoloka, ki sem ga videla pred sabo, sta mi bili od kontrolne točke za 3 km, onidve za orientir. Tam nekje na 4 km slišim na moji desni spet navijanje. »Alja, Alja... Dajmo Alja!« Nisem prepričana, da je imel še kakšen plavalec tako podporo! Hvala TanjiO in ostalim na barčici!

Tik pred ciljem me je čakalo še eno presenečenje. Plavala sem za plavalkama pred sabo in vse smo šle proti pomolu. Tako nam je bilo rečeno na štartu. Me smo šle proti koncu pomola, a smo skoraj obtičale ob mreži, ki je verjetno namenjena, da loči tisti obobalni del od tistega za čolne. Že drugič skoraj ujeta... Potem na levi zagledam čoln z nekom, ki maha z rumeno zastavico. Je bila tako mala, da se jo je komaj videlo. Spet nekaj dodatnih m... Prav zanima me, koliko sem jih zares preplavala. Še zadnji zamahi in na cilju sem. Podam roko plavalkama pred mano in se spravim iz vode. Yes! Uspelo mi je! Okrog vratu mi obesijo medaljo.

Nasproti mi pride sam »capo di banda« Ero in mi čestita. Tekači so že na cilju. Njim je bilo neznosno vroče in verjamem, da so mi zavidali. Grem po vodo in pod tuš. Še prej poskušam zvedeti koliko je sploh ura. Me že dolgo čakajo? Mi nekdo pove, da je nekaj minut čez peto. To pomeni, da sem rabila manj kot 2 uri. Do časovnega limita pa je še ura in pol. A grem lahko plavat še nazaj? Res sem bila zadovoljna!

Analiza
Po tušu v sladki vodi in preoblačenju, smo se pridružili ostalim na pašti in spet sem prižgala moj telefon. So me že spet čakali SMSji s podporo. Res HVALA! Malce čakanja in zmede, da se je začela podelitev in da so spisali rezultate. Zanimalo me je le, kakšen čas sem dosegla. 1:52:27. Glede na to, da resnično razen Cooperja 14 dni pred tekmo in preskušanja neoprenov nisem plavala od septembra, ter da sem bila tokrat skoraj v Piranu se zdaj še sama sprašujem, kako mi je to uspelo.

Nato ob podelitvi kolajn in pokalov, sem šla tudi na oder. Pa ne na stopničke! Samo prevzela sem pokal za TanjoO za 3. mesto na 1,5 km. Tole mi sedaj ni čisto jasno, ker sem imela občutek, da je TanjaO plavala na 3 km, a...??? Bravo TanjaO! Pa tudi ostali (npr. Ana*, MiciM...), ki zaradi zmede niso prišli do nagrad.
No, glede na to, kako sem lutala tam po Piranskem zalivu se tako kot MatjazV, ki pravi: »Škoda, klobase sem pa zgrešil za 15 sekund, ki sem jih verjetno pridelal z zamudo na štartu«, sprašujem ali sem tistih 8 minut zgrešila zaradi slabih oznak. Vem, da je tole sedaj popolnoma brez veze in me je morda malce napadel taetov sindrom 4. mesta, a se to sploh ne da primerjati z zadovoljstvom, da se mi je na cilju smejalo!

Prevoz z barčico nazaj do Kanegre je kar hitro minil. Le ob pristajanju se je malce zapletlo. Najprej nam je bilo zabavno, nato malce manj, a je postalo bolj zabavno za gledalce z obale. Po trku s pomolom smo vseeno srečno pristali... Z ostalimi TFjčki smo se vsedli še na pijačo in nato odšli domov.

Vesela sem bila, da sem srečala »stare« znance, med katerimi naj posebej izpostavim Mira in Tjaso, ki sta me še dodatno spodbudila, da se prijavim za ta maraton. Če ne pride kaj vmes, se vidimo na akvatlonu na Jesenicah!

Zame spet en lep dan v prijetni družbi...



Zaključek

Gotovo se udeležim tega maratona naslednje leto in morda še kakšnega plavalnega maratona.

Za naslednji plavalni maraton bom imela še eno investicijo. To bo rumena plavalna kapa. Podobno kot pri teku v temi, si tudi tu z modro ali črno kapico neviden in kaj lahko bi se naredila kaka nesreča ob srečanju s kakšnim plovilom. Hkrati nas bi redarji lažje spravljali v »čredo« oziroma tisti koridor, ki nam je bil namenjen za plavanje. Morda bi bilo ob prijavi bolje, da plavalci dobimo za darilo plavalno kapico namesto majice.

Vesela sem bila, da ni bilo meduz in sem zaradi valov le dvakrat popila šljuk morske vode. Pravilno sem dozirala prehrano pred štartom in prav je bilo, da sem poslušala DavorPRja.

Defnitivno si bo treba nabaviti leče. Sicer nisem prepričana, da bi mi tokrat to kaj koristilo, a za poskusit je tudi to. In ja, seveda, za še boljši rezultat bo treba gotovo tudi na kak trening v bazen...

Res hvala vsem za podporo. Tistim, ki ste verjeli vame in tistim, ki niste... Posebna zahvala gre mojim domačim, ki jim, starejša kot sem, povzročam več trepetanja zame. Prav zanima me, kako bi se moje življenje obrnilo, če bi imela takrat v osnovni šoli tako vztrajnost in trmo, kot jo imam sedaj in bi mi uspelo prepričati starše, da nadaljujem s plavalnimi treningi in pri plavanju iz mene še nekaj bo! ;-)