Iz zaprašenega arhiva...

Na začetku mojega blogovstva sem objavila post, na katerega sem dobila izredno veliko (verjetno največ sploh) odziva, a ne v »eter«, ampak po drugih kanalih.

Je srečati nekoga, s katerim boš srečno preživel večino svojega življenja, šel čez dobre in slabe trenutke, si stal ob strani, razumel drugačnost, na starost pa drug drugemu ščetkal protezo, drug drugemu bral najnovejša pisma vnukov, se podpiral do stranišča, v deki zavit s prepletenimi prsti, ki ljubkujoče božajo drugega, obujal spomine na tisto, kar si takrat ne moreš več privoščiti... res umetnost? Po zadnjih zgodbah, ki mi hodijo čez pot, je! In zgodbe s srečnimi konci tako redke, da bi jih bilo za iskati kot iglo v senu. Imam občutek, da jih bodo otroci lahko brali le še v pravljicah o princih in princeskah.

Zgodbe so seveda različne. In kakor včasih piše na začetku kake knjige: vsaka podobnost z dogodki in znanimi osebami je zgolj naključna!

Ženska, ki se ni mogla odločiti s kom bo šla na kavo in se je raje dogovorila za dva zmenka, se je v nekem trenutku zavedela, da se stara. Začela ji je biti materinska ura. V tem trenutku se je začela ozirati za partnerji, ki bi bili primerni, da bi bili očetje njenih otrok. Res se najde nekdo, ki si želi z njo ustvariti družino. Imeti z njo otroke. Rodi se prvi otrok, rodi se drugi otrok. Postanejo zgledna družina, a brez pravih ljubezenskih čustev. Popolnoma razumska zveza. On se ne odpove svoji karieri, zato družino v glavnem vodi ona. Si pri tem pomaga na različne načine. Z babicami, varuškami, brati in sestrami. V nekem trenutku ugotovi, da obstajajo poleg družine še druge stvari, ki jo zanimajo. Zagreje se za jogo in z družbo preživi vikende. Ob skupnem meditiranju ugotovi, da njen zakon ni vreden nič. Ugotovi, da to, da je nekdo oče tvojih otrok ni dovolj, da bi bila z njim srečna. Ker je ogromno sama, nekega dne, na igrišču, ko mlajši malček pade z gugalnice, spozna njega. Ločenega očka. Vname se iskrica. Nastane zveza, ki je polna nežnosti in seksa. A z realnostjo nima popolnoma nič skupnega. Življenji, ki se godita na dveh popolnoma ločenih tirnicah, ki se le na redkih koncih križata. Porajajo se vprašanja... Kako bi bilo na tisti drugi tirnici? Je prostor za oba vlaka?

Moški in ženska, ki ju je na skupno pot pripeljala kemija (o Bog! kako sovražim to besedo!), živita, kot da se cedi le med in mleko. Do trenutka, ko se pojavi bolezen. Naprej zboli on. Ženska mu stoji ob strani. Bolezen »ukrotijo«. Odkrivata svet in se veselita skupne prihodnosti. Želita si otrok. Gresta čez vse možne, takrat znane, terapije. Končna diagnoza: otrok ne morete imeti. »Krivca«, zaradi »higienskih« razlogov, ne povedo. Kljub temu, da sta si ves čas terapij stala ob strani, ju to dejstvo tako razočara, da se umakneta vsak v svoj svet. Se toliko oddaljita, da ju tudi možnost posvojitve ne zanima več. Razideta se. Vsak najdeta drugega partnerja, z malce manj kemije, a z veliko ljubezni. Eden od njiju, v novi zvezi, pričakuje hčerko...

Par, ki se je spoznal preko prijateljev, se zaljubi. Vsi znani ju imajo za idealen par. Sezidata ogromno hišo, v kateri bi lahko živele najmanj 3 družine. Ko je hiša sezidana, si nimata več kaj povedati. Potrebni bi bili le še manjši popravki. Takrat se začnejo očitki. Kdo je več prispeval, kdo je več časa porabil do skupne strehe. Ženi manjka do dokončanja diplome le še nekaj izpitov. Ob službi se zagrize in poleg gospodinjstva, naredi še tisto, kar ji je manjkalo, do tako želenega cilja. Otroci rastejo in nastanejo prepiri zaradi drugačnega pogleda na vzgojo. Pojavijo se udarci, zmerjanje in posilstva. Žena se odloči, da zamenja službo. Nasilje se le še stopnjuje. Pojavi se še alkohol in ljubosumje. V družbi najde sorodno dušo, ki jo posluša. Odloči se za ločitev. Nastanejo umazane igre na sodišču in blatenje v okolici. Po vsem hudem, zaživi sama z otroci. Lepo se imajo. In si ne pusti blizu. Že nekaj časa. Ker je takrat preveč bolelo.

Dvoril ji je. Dalj časa. Pa se je delala nedosegljivo princesko. Končno je priznala, da je tudi ona zaljubljena. Skupaj sta se prebila čez študij in se lepo imela. Uživala v skupnih hobijih. Se dopolnjevala. Uživala z otroci. A v nekem trenutku, se je njemu zdelo, da je močnejša. Da ima ona boljšo službo, da več zasluži in da je ni vreden. Začel se je umikati in po enem navijaškem večeru, na zabavi zmagujoče ekipe, spoznal žensko, ki mu ni dala spati. Čeprav oba poročena in otroci, sta se začela srečevati. Skupna srečanja so se podaljševala in poglabljala. Ko je prišlo to na uho ženi, se je zgovoril na kemijo in obljubil, da se to ne bo več ponovilo. A ni mogel iz začaranega kroga. Bom večno podrejen ali grem na neznan teren, kjer ne vem kaj me čaka? Razdalja se je večala in družina razpadala...

In še je zgodb... Z vprašanji: kako bi/bodo na ločitev gledali otroci? Pri kom bodo želeli ostati? Kdo iz družbe bo moj in kdo njen prijatelj? Mi bodo starši pomagali? Kaj če bom ob službo? Bom zmogel? Kako bo v novi vezi? Se splača biti ponovno ranljiv ali ranjen?... In še milijon drugih...

Ja, začne se lepo. Z metuljčki v trebuhu. Ko letijo iskrice in vidiš le lepo. Ko si pred oči natakneš šnito pršuta in gledaš skoznjo. Tam, skozi meso, vidiš rožnato, tam skozi mast, pa malce zamegljeno. Ponavadi izbiramo tiste šnite pršuta, s čim manj masti, zato je zamegljenega bolj malo. Lebdimo malce nad tlemi in sanjamo. Potem pa s časom pršut postane prosojen... Stvari postanejo manj rožnate in predvsem manj zamegljene. In v nekem trenutku lahko treščimo ob zelo trda tla... In takrat boli... Ne, nisem pesimist, a zgodbe zadnjih dni me polnijo z vprašanji... Kaj je tisto? Tista garancija, ki nam da vedeti, da je to TO?

Z vsako izkušnjo smo bogatejši pravijo. In z vsako negativno nas je bolj strah, da bi se situacija ponovila. Prej se zavlečemo nazaj v lupino. Na varno! Zgradimo zid okrog sebe in si ne pustimo blizu. Od »napadalca« je odvisno ali ima pravo orodje/orožje, da bi porušil tisto, kar smo naredili ob sebi. In vidim, da včasih tudi metuljčki ne pomagajo... Kako visok je moj zid? Sem tokrat odrezala ravno prav debelo šnito pršuta?

Vesela sem za vaju, draga moja frenda. Ko vaju gledam, verjamem, da so vzponi in padci, a dajeta mi vero v srečne konce! In ob oživljenem grafitu tako še bolj z veseljem sprejemam tvoja šepetanja, dragi...