ponedeljek, 23. marec 2009

Dve čarovnici v Crazy Housu, Da Lat

Po "nekaj" prestopanjih sva prispeli v vasico Da Lat (pisano tudi Dalat, Đa-Lat in še kar nekaj načinov sem opazila). Simpatična vas, ki bi bila pri nas verjetno že kar kraj ali mesto. Z jezercem po velikosti podobnim Blejskemu. Nima pa takega otočka. Ima umetni polotok, kamor hodijo tisti turisti z debelimi denarnicami na večerjo. Midve sva jih šli pogledat le skozi okno in ko so nama natakarji z belimi prtički čez roko namigovali, da naj prideva naprej, sva demonstrativno zapustili sceno. Jedli sva kar "na cesti". Odlično. O hrani bi lahko pisala same presežke in gotovo si zasluži svoj zapis.

Tule v tem kraju pa imajo nekaj, kar ne najdeš ravno povsod. Crazy House. Ne, ni psihiatrični oddelek zdravstvene ustanove. Je hotel, katerega lastnica je hči enega bivših predsednikov. Odštekana oblikovalka, ki se lahko ob bok postavi npr. Hundertwasserju. Niti ena stena ni ravna. Vsaka soba ima svoje ime in tudi dve nista enaki. Midve sva si izbrali kengurujevo, a je žal nisem poslikala. So kengurujeva ušesa in njegova/njena? vrečka z malčkom služila za odlaganje in sušenje perila, pa nekako ne bi dobili prave predstave. Med nogami bi lahko zakurili, saj je v resnici to kamin. In v bambusovi sobi je kamin imitacija bambusa, v medvedovi mu podkuriš pod nogami... No, priznam. Tu sem videla edinega ščurka na celotnem potovanju, ki pa mu je sopotnica pokazala pot v odtok kopalnice. Ne, tudi če sva se kaj lahko poistovetili s pojavo hotela, ubijati pa res nisva šli na tisti konec sveta. Jaz sem požrla nekaj očitkov, da sem se umaknila na rob straniščne školjke... Še dobro, da se dobro poznava!
Vsakemu, ki bi se odločil iti tja, in je meni podobno odklopljen, priporočam, da vsaj eno noč prespi v tem hotelu. Cenovno je bil en dražjih hotelov, ki sva si jih privoščili, a nama ni bilo niti trenutek žal. Da bi bil cel teden nastanjen tam verjetno ne bi bila najboljša ideja. Sploh, če bi želel kak dan pospati ali pa si privoščiti popoldanski počitek. Hotel je obenem tudi muzej, imajo pa tudi butik z različnimi spominki. No in ljudje, ki se sprehajajo po zgradbi želijo videti vsa čudesa hiške. Tako moraš biti pripravljen, da ti v času, ko je muzej odprt, kljukajo na vrata.

Padla je ena od izjav, ki naju je spravljala v smeh še dolgo. Ob izredno čudnem okusu čaja, ki naju je čakal serviran v sobi: "Tale čaj mora biti ful zdrav, ker ni tako zelo dober."
Če želite pogledati še nekaj slikic, kliknite tule.

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Lepo, že razmišljam kako preredit kako sobo...

:-) pravi ...

Si kar predstavljam tvoja razbojnika... ;-)

Anonimni pravi ...

Mislim, saj bi kar naprej brala in gledala, tole je bila spet čista uživancija, lepo, da deliš z nami.Sem komaj čakala poročil in fotk.
LP, Lenči

:-) pravi ...

ja res je bilo dobro. in res priporočam, če bi koga zaneslo tja! :-)