Odšla sva spet

Odšla sva spet
Vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In spet,
kar sva bila:
Komaj še človek.
Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Ivan Minatti