Že v sredo sta me D&P vabili, naj se pridružim na Goladi. Ampak tam sem vedno zadnja in to mi ni fino. Pravzaprav mi je to čisto vseeno. Zoprno mi je, da me čakajo oz., da nekdo ubere moj tempo, čeprav je sicer nekaj razredov hitrejši.Zato in ker me je res še vse bolelo, sem se odločila, da grem raje na kolo. Najprej sem nameravala delček poti po isti poti kot v torek, potem pa kakor bodo noge dopuščale. Ko sem prišla do Podpeči, sem imela občutek, da mi gre čisto dobro in da bi mi bil pravzaprav čisto izziv do Vrhnike čez Borovnico. Tam nekje pred Borovnico sem se spet počutila kot "zadnje kolo". So me kolesarji prehitevali kot, da bi šli na sprehod z otroci. Jaz pa na ful... Halo, očitno je tale moj starac res neprimeren zame...
A sem bila v Vrhniki prav navdušena nad sabo. Če pomislim, da mi je včasih že z avtom Vrhnika fuuul daleč... Nadaljevala sem proti Veliki Ligojni in nato v en klanec proti Horjulu. Na vrhu sem si prav oddahnila. In naprej proti Horjulu, Dobrovi in proti domu. Sem šla na karto preverjat vsaj približno koliko sem namlela. Okoli 55 km. Samo, da se znebim muskelfibra.
Včeraj pa sem nahecala T&N&S, da smo šle s kolesi na Krim. Z N sva šli izpred doma, T&S pa sta naju pričakali na ovinku v Iški vasi. No, zgodil sem mi je "Goladin sindrom". Spet zadnja. Z družbo. Ko sem si ogledovala, kaj imajo ostale med nogami, sem videla, da bo RES treba zamenjat moje kljuse. Komaj čakam, da se G vrne in nadaljujeva z ogledi. Sem dobila še entavžent prijaznih nasvetov na kaj vse moram biti pozorna in vidim, da je to prava znanost. Na vrhu smo dobile vsaka svoj "korenček": jabolčni štrudel, presta, pivo.
Vse foto: SIn navzdol je leeeeeeeeeeeteeeeeeeeeeelooooooooooo. Me je kar zeblo navzdol in ideja, da bi se šle skopat v Iško, mi ni prav nič dišala. N se je odpravila domov, ostale tri pa k vodi. Sem rabila kar nekaj časa, da sem se segrela. Voda pa tudi ni bila take temperature, da bi me ravno navdušila, zato sem tudi sama kaj kmalu zapustila prizorišče. Še dobro! Bile smo namreč brez kreme za sončenje. Že tisto malo, da sem se segrela, mi je pustilo en tak kopalkast vzorček na snežno beli koži... Pa je bilo to doma, v topli kopeli, popolnoma nepomembno. Pomemben je bil tisti dobri občutek, da mi je uspelo premagati Krim in je bilo za mano okoli 60 km! In še lepše je danes, ko ugotavljam, da tokrat muskelfibra ni!
4 komentarji:
golada čaka. sej veš, da eden je zmeri zadn. zadnjic sm bla jest...
sm vesela, da si premagala Krim. on me še ni vidu. pa kt pravš, z eno staro koreto.. carica. k boš kupovala in se odlocala za novo kolo, ti pa predlagam enga fejst fanta, ki ti bo z veseljem svetoval najbolje v sloveniji.. ;-)
javi se
pozdravček
d
a boš triatlon na bledu letos sama dlelala, al zakaj tko treniraš...?
Ja, sej res, kaj bo s triatlonom na Bledu? ;)
Me je kr pri srcu špiknil tisti komentar o zadnjosti na Goladi. Sem razmišljal o diverzifikaciji Golade, da bi bila kvantitativna (=brzinska) in kvalitativna (=čvekalna). Čvekalna v zen smislu, v smislu tekov, kot smo jih imeli nekoč po Kamniku in po Rožniku, ko je bil Polet še in in svet še mlad. Vedlo bi se, kdaj se teče za hitrost, in kdaj za veselje. Noben ne bi bil zadnji, noben ne bi imel občutka, da se ga čaka.
Que dices?
@ :-D: saj ni bilo tako hudo na tej tazadnji Goladi, a? Vsaj pol poti smo tekli skupaj,a nismo? :)
LL, Pegaz :)
@pegaz:*triatlon na bledu že zbira prijave!?!*pa sej je že diverzificirana golada. jest sm se zadnje čase itak že navadla pometat :-) -> tudi to je pomembna izkušnja za mene. *na zadnji goladi smo veliko tekli skupaj. vse "im gruenen bereich" *sm pa pogrešala aljo. zej očitno kolesari.:-(
ej, obljubim, da se vrnem tud na tekaško sceno! zdej ko ni več muskelfibra pa sploh! sam tokratna golada bo verjetno zame vseeno odpadla... grem še malce na fotopub...
Objavite komentar