sobota, 05. maj 2007

Klinc jih gleda...

...te današnje "moške", al kako se jim reče... tem nesposobnim, zakompleksanim, prestrašenim maminim sinkom, ki al sploh ne vejo, kaj hočjo u lajfu, al pa vejo, pa nimajo jajc, da bi se kdaj za kej mal pomatral...:))

Tko. Sem mogla iz sebe spravt. Sej ni tolk grozn. Sam včeri sm bla pa res mal žalostna, pa ne zato, ker ni pršel, čeprav sem cel film razmišljala, da bi blo pa res fajn met njega zravn, k bi šteku... in k bi mu šlo na živce, da se pol dvorane smeji najboljšim prizorom v zgodovini filma... žalostna sm bla zato, ker je on še en tistih ljudi, za katere vem, da me majo radi, pa me nikakor ne spustijo blizu. Vzorec se ponavlja. Fotr. Brat. "Moj". Kako zelo tipično! Ko se mu zdi, da mu bom pa že čist preblizu pršla, me pa rajš ukine, ker je tako veliko lažje. In še to z odnosom, kt da sm mu jst za vse kriva, bi se pa zanjga tud pod avto vrgla, če bi se blo treba. Res. Men so šle včeri pr filmu kar kocine pokonc... Zgodba je klasična, čeprav dovolj zamotana, sam fora je v tem da ta film z zvokom, barvami, plesom opiše tisto, česar se nikoli ne da opisat z besedami. Za moje pojme ena najlepših ljubezenskih zgodb.

Kar se pa tiče naju, draga moja... mal sva si sami krivi, ker ne znava kart položit na mizo. Al sva tud midve tolk usrane, al pa pač ne želiva izgubit tiste čarobnosti... Jst razmišljam, zakaj je "moj" še vedno edini, za katerga bi si spulila tisto bodalo iz srca... zato, ker je najin odnos še vedno čaroben... ni se še uspel zbanalizirat... ampak a lahko človek cel lajf preživi v enih takih iluzijah... slejkoprej rabiš več... in odnos je treba gradit trezno in odgovorno, takrat, ko je lepo in tud ko ni... ne pa, da se napajaš en na drugmu dokler je fajn, ko je treba en korak naprej, se pa umaknemo... ker je tako veliko lažje.

Jst štekam "mojga", štekam "tvojga" in po svoje štekam naju. "Tvojmu" je čist fino. Ma eno fajn prjatlco, ki ga ima neskončno rada, ki bi zanjga naredila vse, ki ga po malem obožuje (valda vse to človk opazi), ki je zabavna, sproščena in včasih potrebuje njegovo pomoč, kar mu dokazuje, da je pa res en dec. Poleg tega mu ne teži, da hoče od njega kaj več kot to. Ja super. Zakaj si ne bi mal ega filal, zraven pa bi bil popolnoma brez odgovornosti do sočloveka. Lepo prijateljstvo brez obvez. "Moj" podobno. Ti si ful fajn prjatlca, sam ta svet je itak zajeban in si ne bom dovolu bliže, ker vedno boli.

Midve pa čakava na najine prince na belem konju...

Kdaj greva na kavo?


Tole je na časovno os uvrščeno kot 15.2.2005. S pošiljateljico e-pošte sva se na kavi najbolj nasmejali izjavi Boni (ki me vedno, ko se srečava, vpraša: "How is your love life?"): "Saj vem, čakaš princa na belem konju, srečuješ pa same konje!!!"

In zakaj privlečeno iz naftalina? Ker se mi je začela ob prebiranju nizozemskega darila - The men of my dreams - vrteti zgodovina... Ali morda dogaja sedanjost?

2 komentarja:

Mojka pravi ...

Mah zgleda, da mormo začet iskat konja na belem princu, pa bo :P :)

:-) pravi ...

Oj sis! Ne obupat! Tole je bil en manjši odklop! ;-)