O nohtu (nadaljevanje)

Če prej ne boste prebrali tega Sebijenega zapisa, boste težko sledili nadaljevanju...

Jeseniški akvatlon me je letos presenetil. Ker so ga naredili že v juliju in ne konec avgusta kot ponavadi. A moram striti potolažiti, da bo konec avgusta ponovno. Ko sem brala moje lansko poročilo sem opazila obljubo, da sporočim... Se posujem s pepelom!!!

Iz Ljubljane smo krenili, kot je zapisal Razy, ekološko. Štirje v avtu. Trije tekmovat. Komaj smo dobro prišli na Jesenice, smo srečali Fotra, ki nam je obljubil, da pride navijat! Ob bazenu smo poiskali organizatorja Gabra, ki nam je povedal, da štartamo točno ob 18. uri. No, prispeli smo dovolj zgodaj, da smo ob bazenu popili pijačo in počakali na Sebi in Inota, ki sta že raziskovala traso.

Ko sem v petek brala Sebijin blog z objavljenimi fotografijami nohta, me je že skrbelo kako bo, če ji le-ta odpade. Pri plavanju žabe kar se da na veliko odprem usta, da zajamem sapo. Takrat bi lahko verjetno požrla tudi kako teniško žogico, kaj šele en noht.

Štartamo. S Sebi na levi in Sončko na desni, rama ob rami. Ob koncu bazena sedi eden od organizatorjev, ki ob vsakem prihodu pove koliko dolžin nas še čaka. Ko drugič obrnem, sem imela v očalih že do polovice "zaslona" vodo. Očal si nisem dobro pritrdila. Ker voda v bazenu ni morska, se ne oziram na vodo v očalih. Poleg tega imam letos izredno konkurenco! Sebi, ki trenira vsaj enkrat na teden v bazenu in na drugi strani Goladarja Sončka in Razy, ki sta si zadala cilj, da prideta pred mano iz vode. Hehe, se zanašam na mojo "plovnost"...

Po kakih dobrih 25o m me v ustih nekam čudno zaskeli. Kot da bi mi nekdo z rezilom porezal jezik. Ups, kaj je zdaj to? Takoj pomislim na Sebijin noht. In glej ga zlomka, zgodilo se je. Tisto, česar sem se najbolj bala. V ustih se mi začne svaljkati poleg vode nekaj trdega in zraven še gosta tekočina. Tokrat tisti moj vdih ni več za teniško žogico, pač pa bolj tanek pljunek. Ko pogledam skozi tista zamegljena očala, vidim vse rdeče. Kri. Začnem hlastati za zrakom in v tistem se poleg mene znajde postavni reševalec. Odvleče me proti robu bazena in mi poskuša iz ust spraviti vsebino. Ne, detajlov ne bom opisovala. Minilo je kar se da hitro in ker mi ni bilo hudega se poženem nazaj v svojo "pisto".

Pri 750 m začnem uživat. Ponovno se prepričam, da nisem šprinter in ne za kratke proge. To vem že iz drugih športov, da je vztrajnost moja vrlina. In čeprav mi je Sebi vmes že skoraj za pol dolžine ušla, jo do konca 1000 m ujamem. Iz bazena se spravim tik za njo in skupaj opraviva transfer. Transfer je še ena moja šibka točka, saj si navlečem poleg majice in nogavic še kratke hlače, najdalj pa se zadržim pri vezavi superg.

Nato je na vrsti tek. Na začetku imam občutek, da imam popolnoma mlahave noge in da se sploh ne premikam, ampak kar nekaj drobencljam na mestu. Ob koncu ravnine me prehiti miro779, ki me spodbuja, v klanec zahodim, ker skoraj ne morem loviti pljuč. Pa še jezik je ves otečen in ne vem ali naj tisto kar se mi nabira v ustih pljuvam ven ali goltam. Mejdun, tale Sebijin noht! Če ne bi hitro intervenirali, bi morali izprazniti vso vodo iz bazena! Na vrhu "štajga" me prehiti še miro, ki me prav tako vzpodbudi, nato oba prav začudeno gledava oznake. Tole je pa čudno! Se zapodiva v smeri oznak in pred sabo vidiva mira779 in Razyja, ki me je ob transferju podrl svoj PB in me prehitel, prej kot je mislil. Miro modro odloči: "Narobe greva!" Obrneva in po klancu navzdol. Še en krog je pred mano.

Ampak kako to, da Tjaše in Sebi ni bilo mimo. Zdaj bi me morali že zdavnaj prehiteti za njun 2. krog. Ko pod vrhom "štajga" spet zahodim in zaslišim dihanje za sabo, se ozrem in vidim Sebi. Ja, kje je bila pa do sedaj? Poskusim ji slediti, a ni šans. Pritečem v cilj in Sebi mi pove, da sem verjetno 3. Opa! Ampak kaj, ko se je Sončka, ki bi me pri teku verjetno prehitela, držala napačnih oznak... Kljub temu, da so organizatorji vzorno označili progo. Sedaj sem bila tretjič na jeseniškem akvatlonu in moram reči, da je bila proga tokrat najbolje označena. Le to je bila napaka, da je nekdo na vrhu kroga oznake zamenjal iz desne strani ceste na levo. Če bi pazljivo poslušali Gabra, bi nam moralo biti jasno. A tam na vrhu "štajga", ko komaj loviš sapo, ti navodila, ki smo jih prej dobili nič ne pomenijo, če si prvič. Ja, s Tjašo in mirotoma smo imeli "prednost domačega terena".

Tako so morali Sončko iti iskat, da ni lutala med gorenjskimi medvedi in volkovi. In kot v pravljici se je vse srečno končalo... Kljub prestavljenim oznakam, Sebijenim nohtu in nevihtnim oblakom. Po podelitvi kolajn in priznanj so nam organizatorji ponudili najprej koktajl nato povabili k plesu. Smo se na začetku še nekaj trudili, da bi odgnali nevithe, saj sta nas Sebi in Inot kaj kmalu zapustila, ker je šel Inot z Zvonetom, MiromR in Semjulom na K-24 in smo jim želeli suho pot. A sem moje sopotnike vseeno predčasno prosila, da odidemo, ker sem morala naslednji dan zgodaj vstati.

Vesela sem bila, da s svojo žabo za Sebi nisem bistveno zaostala in da sem pred Goladarjema prilezla iz bazena. Ja priznam, pri plavanju sem tekmovalna, ampak saj me zdaj že poznate, da je plavanje "moj šport", ki je skozi leta ostal "zanemarjen". To se pozna tudi pri rezultatu, saj imam izpred dveh let pri plavanju pribitek 32 sekund. Še bolj vesela sem, da se tisti presneti noht ni ustavil kje v mojem slepiču, saj bi se moj koledar popolnoma postavil na glavo...

Hvala vsem za družbo! Fotr, upam, da se kmalu spet srečamo. Vem, da do konca avgusta, ko je naslednji jeseniški akvatlon ne bom plavala, a sem ga vseeno vpisala v moj koledar.

Kaj pa če je vse to res?

foto: Inot & maj