torek, 15. julij 2008

Upam...

"hišice iz kart" v Izmiru

...da je tisto zaradi česar mi je bilo tokrat nič kaj prijetno oditi od doma za mano... Že na poti na letališče naju je zajelo tisto neurje in izredna sreča je bila, da je bilo vse OK. Mi je bilo prav bedno gledati v kakšno temo greva in v tiste strele, ki naj bi nas spremljale na nebu. Še dobro, da se je zjasnilo preden je letalo vzletelo...

...Danes pa ponovni šok. Imam občutek, da se še vedno kar malce tresem. A tokrat je tresavica, ker me je dohitel strah... Včeraj, ko sem želela v eno nadstropje v hotelu nižje, sem ugotovila, da imajo od stopnic le neke požarne iz katerih ne moreš prej kot v pritličju... Kaj če začne goreti? S sodelavcem so naju gostitelji namestili v skoraj najvišjem nadstropju enega od priobalnih hotelov, ker so želeli narediti vtis in nama omogočiti pogled na morje iz najinih sob. Naj omenim, da ena nočitev stane toliko kolikor sem bila pred dvema meseca na lastnem dopustu pripravljena dati za tri. Moja današnja prva pot je bila na stranišče. Ko pa vstanem, se mi začnejo majati tla pod nogami. Ups, saj včeraj nismo nič pili? Ali je bilo tako hudo, da se česa ne spomnim? Z obema rokama se primem za stene in vse skupaj samo še poslabša situacijo. Je to jutranja slabost? Čemu naj jo pripišem? Opazim, da se na fenu, ki visi na steni, majejo žice. Ne tole ni povezano z mano. Ko stopim nazaj v sobano, se vrata na balkon odpirajo in zapirajo. Ne, ne želim si živeti v kaki visoki stolpnici. Doživeti potres v desetem nadstropju, ko še prejšnji dan iz "fensi" dvigala, ki ima stekleno steno slikaš okoliške hiše in komentiraš, da so take kot hišice iz kart... Ne hvala! Želim si, da se ta naš planet že malce umiri! Tako in drugače!

ko gledam iz svojega hotela se mi zdi kot da smo s Hiltonom enako visoki... (v resnici nismo, ampak kako je šele njih guncalo...)

2 komentarja:

Sebi pravi ...

Naravi se je zmešalo...

:-D pravi ...

uff. varno se vrni. te objamem.
:-D