Pasje zadeve

Preden ustvarim kak drug zapis (npr. o Sladkih6 in 3. Peš na Pohorje), za Sebi poobjavljam (bilo je že enkrat v Trtah, pa ne najdem v kateri številki-morda v kateri od številk, ki niso objavljene na spletu) najino doživetje s Črno, kot bi jih zapisala Črna... Draga frenda, da boš videla, da se (nam) pač zgodi tudi to in da sem popolnoma razumela... ;-)

Bogatin

Hov, veste kateri letni čas imam najraje? Zimo! Takrat me Alja še posebej rada vzame v hribe. Eden mojih prvih osvojenih vrhov je bil Bogatin. Prvih v vsaj dveh pomenih! Prvih, ker do takrat res še nisem bila na prav veliko vrhovih razen tistih hribčkov okrog Ljubljane. Nisem smela obremenjevati svojih mladih kolkov, ki do takrat še niso bili do konca razviti. Prvih pa tudi, ker sem ga prva dosegla, kar bom opisala.Alja se je s sodelavci pripravljala za osvojitev Mont Blanca in eden od treningov je bil vzpon na Veliki Mahavšček ali Bogatin. Takrat še nisem vedela kako se je treba obnašati po hribih. Saj veste, ni fino, da greš sam, če greš, moraš povedati kam greš in podobna pravila. No, meni je šlo vse prepočasi. Ko si je Alja obuvala tiste čudne plastične čevlje, sem opazila dva prijazna mladeniča, kako jo mahata proti slapu Savici. Zakaj ne bi šla še jaz? Alja mi je kasneje povedala, da me je klicala, ampak kaj, ko je tam voda in je nisem slišala. Prav zanimivo je bilo. Ko sem prišla do teh dveh mladeničev, sem videla naprej še en par in jasno sem morala iti pozdravit. Nekaj časa sem hodila z njima, potem pa sem spet ugotovila, da so pred nami ljudje. Tako sem prišla na Komno. Tam je tako dišalo iz nahrbtnikov planincev, da se nisem mogla upreti in tudi, ko so nahrbtnike zaprli, sem šla za vsak slučaj kar za njimi. To, da Alje ni, se takrat pravzaprav sploh nisem spomnila. Pot nas je vodila proti Bogatinskim vratcem in naprej na Bogatin. Tam so me na vrhu začeli ljudje spraševati, čigava sem. Jasno mi je bilo, da nekaj ni ravno prav. Skupaj smo se vrnili proti Vratcem, potem pa se je skupina razdelila. Večina jih je odšla proti Krnu, le dva pa nazaj proti Komni. Želela sem z večino na Krn, a so se odločili, da bi bilo pravzaprav najbolje, da me eden od teh dveh priveže na vrvico (še dobro, da jih tile planinci vzamejo s seboj!) in me odpelje nazaj proti Komni. Na poti med Vratci in Komno smo nato srečali Aljo in sodelavce. Moje (baje tudi Aljino) veselje je bilo nepopisno! Dobila sem nekaj šole o tem kaj smem po hribih in česa ne. Če se le da, se pravil držim, včasih me pa vseeno zanese… Hov!