Tečaj varne vožnje

Včasih imam občutek, da ti s tem, ko ti požigosajo, skoraj na čelo, da si ključni kader, pomeni, kot da so ti okoli vratu obesili ključ. Tak, ki opira vsa vrata, ki rešuje težave vseh okoli tebe, ki rešuje zlom na borzi, ki sestavi vlado po volji vseh, ki dela dan, ki privlači luno in sonce, vpliva na plimo in oseko, skrajšuje čakalne vrste vsevprek, miri pobesnele voznike, lovi kriminalce in ima vezo z mafijo, vpliva na kislost jogurta in polnjenost klobas, skratka ni da ni. Hm, morda se vidi, da se mi je nabralo čez mesec. Še dobro, da pride dan, ko odklopiš.

No, včasih pa je to, da imaš nalepko "ključni kader" tudi privilegij. Ker za take se je treba tudi malce potruditi in vanje vlagati. Upam, da ne kot kumarice v kis ali filo v filane paprike! No, po tem dolgem uvodu naj končno povem, da sem se udeležila tečaja varne vožnje.

Ko sem na bencinski črpalki na Blagovici srečala sodelavce, sem bila takoj označena za "tipično babo". Mi je bilo takoj jasno, da bo smeha na pretek.

Parkiranje "tipičnih bab"...

Najprej smo izpolnili anketo, kaj pričakujemo. A sem že kdaj povedala, da sovražim tiste ankete od 1 do 5? In sploh tiste, kjer je liho število ocen. Ker pri takih vsi tisti, ki ne vejo kaj odgovoriti ali pa se "nočejo zamerit" označijo srednjo vrednost. Pa naj mi anketar pove, kaj bo naredil na podlagi takega podatka! Joj, spet "šimfam", pisala pa naj bi o tečaju varne vožnje.

Teoretični del, kjer sem izvedela kar nekaj zanimivih podatkov o katerih se mi ni sanjalo oz. me nikoli niso zanimali. O pomembnosti gum, nameščenosti sedeža in volana... Kar nekaj zanimivih filmčkov smo si pogledali. Potem pa: na teren. Vsi smo bili s svojimi avtomobili in dobili smo radijsko postajo, po kateri nam je inštruktor dajal navodila.

Prva vaja: vijuganje okrog količkov. Bi človek rekel "no big deal!". Ja, samo, ko ti nato reče inštruktor, "zdaj pa hitreje!" in ti, čeprav si bil s strani policije označen za "Fitipaldija", ki so mu nekaj časa neprestano pošiljali sporočilca s položnicami za prehitro vožnjo, se skoraj poserješ. "Kako hitreje? Ne upam!" Stop. Preverili smo kako sedimo in nastavili sedeže, volane, vzglavnike na prava mesta, pravilni prijem volana in ponovi vajo. Odlično! Dejansko me je bilo manj strah in tudi količki niso frčali na vse strani.

Ovire na spolzkem terenu

Vseh vaj se niti ne spomnim. Bile so ovire, ki so se ti kar naenkrat pojavile na pot in si jih moral na spolzki površini obvoziti ali pa pred njimi zaustaviti. Še dobro, da so bile le vodne.

Najbolj si bom zapomnila vaje, ko si peljal čez ploščo, ki ti je v trenutku spodmaknila rit avtomobila in si moral odreagirati, da si ga obdržal v pravi smeri. Drugače te je vrtelo po tisti spolzki površini, kot vrtavko. Na začetku si dobil navodila: "Odneslo bo v levo." In si se skoncentriral na trenutek, ko ti je "odpililo rit". Težje je bilo, ko nisi vedel v katero smer se bo zgodilo. Pa mi je še kar šlo, no. Komentarjev in smeha na račun nekaterih je bilo veliko. Mi je bilo dobro, da sem to sprobala "kontrolirano". Ker v realnosti tako ali tako ne veš, da ti bo naprimer počila zadnja guma in to ravno zadnja desna. In zdaj vsaj vem, da se da, če me le ne bi zagrabila panika, nesrečo ublažiti. Predvsem pa, da tudi če se avto vrti, se enkrat ustavi. Ja, vem, bile so "kontrolirane" hitrosti in idelane razmere. Lahko bi se vrteli ne le okoli navpične ampak tudi kake druge osi, a to je že druga zgodba, ki jo morda kdaj preizkusim na simulatorju, ki ga tudi imajo.

Neskončni spolzki ovinek

Vozim se pripeta s pasom, tako to ne bo nič novega zame, bom pa gotovo pozorna na stvari, ki bodo "ležale" naokrog po avtomobilu. Tisti filmček, kako ti z zadnje police ob zaviranju v glavo prileti kovinski kovček, je resnično grozljiv. Skratka. Bilo mi je zabavno in poučno. Bi šla še.