nedelja, 29. marec 2009

TUNG cafe

Še ena "MUST" zadeva, če se spravite v Dalat.
O tem kafiču sem slišala take malce mistične govorice. Da si zaželiš nekaj popolnoma nevietnamskega in dobiš servirano, ne da bi naročil! Sopotniki pa te označijo za čarovnika.
Midve si nisva zaželeli nič posebnega. Pričakal pa naju je dež zunaj. In ni nama preostalo drugega kot da obsediva. Tu se je spet pokazala tista ustrežljivost ali pa tržna naravnanost. Zmanjkalo jim je jogurta. Najprej so se sramežljivo opravičevali, nato pa se je lastnik, kljub dežju, usedel na svoj motorinček in jogurt je bil tik tak na mizi. No, pa ni bilo to tisto, kar je mene tako zelo navdušilo tu notri. Pravo domačnost sem občutila, ko sem stopila v lokal. S stene me je gledala Mona Lisa, z zvočnikov se je slišala Islands on the stream... Ter nato še mnoge romantične angleške pesmi. In ker je deževalo tri ure, sva sedeli tam. Pogovarjali sva se vsaka sama s sabo in v tem času skupaj spregovorili le kakih 7 stavkov. Ko sva odšli ven, sva bili novi. Vsaka "spravljena" sama s seboj. Tako zelo je pasalo! Tudi jaz bi skoraj lahko rekla, da je tam notri res nekaj posebnega.

7 komentarjev:

Wega pravi ...

Uaau! A Mona Lisa je originalna?

:-) pravi ...

Hehe! Ja zgledala je čist taprava!!! :-)

Sebi pravi ...

Mogoče bi tudi v našem koncu rabili takšen lokal, kjer se lahko končno vse zmeniš sama s seboj in greš spravljena domov... Jap, nekaj takega nujno rabimo!

:-) pravi ...

Sej verjetno lokal sam po sebi niti ne bi bil problem. Bolj je problem to, da te ne bi čudno gledali, ko bi ti tam sedel in gledal... Si predstavljaš, da midve sediva nekje v lokalu pod Pohorjem za isto mizo in gledava "v zrak". Bi se vsi spraševali kaj nama je, če sva se slučajno skregali ali sva mutavi! ;-) Verjetno bi kaj hitro poklicali koga, ki bi naju odtransportiral tja gor v hrib... ;-)

BOFH pravi ...

Pa nisi mogla tega lokalčka kar s sabo prnest dat tukaj vmes med pisarne...
dons bi čist pasal
:-)

:-) pravi ...

:-) veš kolk bi naju/nas čudn gledali KT prjatli... ;-)

rozaa pravi ...

Wauuu,tako prepričljivo si napisala, Alja, da me je čist potegnl notr. Ja, premalkrat se nam dogaja, da sam smo. Drug ob drugem. Sobivamo. Velik samogovorimo. Pa nič ne rečemo. Super impresija!