Zehhhh...

Hja. Doma sem. Ampak še ne funkcioniram čisto normalno. Kaj je že to normalno? Da imaš takoj, ko se vrneš z dopusta, tri dni zapored 12-urni delovnik? Kam to pelje? Ampak ne, ne bom vam jamrala. Čeprav me še malo daje časovna razlika. Zdaj že pošteno zeham, zjutraj pa budim peteline.

Priznam, da je bilo super! Dopusta, ko si odklopljen od norega sveta in je skoraj edino tvoje opravilo obračanje listov v knjigi oziroma raztegovanje podobno temule kosmatincu, si nisem organizirala že od srednje šole. In obe z Lenčko sva ugotovili, da bi se kar navadili.

Me sprašujejo, če bi se tja vrnila. Bi! Saj kak detajl še opišem, naj omenim, da čisto iz svoje kože nisva mogli in osvojili najvišji vrh južnega Vietnama (2194?m), se pustili razvajati z masažo na plaži, manikiranjem, pedikiranjem, odlično jedli, spali v prav posebnem hotelu, lovili ščurke ter podgane in božali pse (no, jaz sem se temu izognila. Nekako mi ni do crkljanja neznanih kosmatincev), šnorklali, se vozili z MTB in motorjem in ja, predvsem brali.

Fotk bo dovolj, da si boste znali predstavljati kako je tam!