ODKLOPI: Santa Maria, Azori - Grand Tour 4. del (4/5)

nedelja, 28. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 4. del (4/5)

4. del

Ta del trase se ne spusti do morja. Je pa vmes vzpon na najvišji vrh otoka 587 m Pico Alto.

Smo si naredili budilko za ob 7-h, da bi zajtrkovali zunaj ob opazovanju sončnega vzhoda. A ko smo imeli mizo in vse pripravljeno za zajtrk, se je ulilo... Premik v notranjost hiške je bil nuja... Sončni vzhod nas bo pričakal drugje...

Zadovoljna sem bila, da smo tokrat skupaj s cimroma krenili na pot. V enem delu se je pot zožila med dve škarpi, ravno dovolj široko za moj nahrbtnik. In zaslišimo za sabo mukanje. Ups. Najdemo na ovinku toliko prostora, da Rjavko spustimo mimo (mimogrede: toliko belih, res belih krav že dolgo nisem videla). A kaj, ko se po naslednjih nekaj metrih za nami znajde se Črnka. In se ona polula od strahu, čeprav bi rekla, da smo imeli bolj mi skoraj polne hlače... Zaštarta proti nam in nato hop cefizelj proti škarpi. Debelo gledamo, škarpa se lomi, kravi spodrsuje in tik tak je na vrhu. Kaj je bilo pa sedaj to? Škarpa gotovo visoka skoraj dva metra... Spogledamo se in nam nič ni jasno. Gremo naprej, krava vzporedno ob nas, dva metra višje. Upamo, da se ji ne bo zdelo, da bi zdaj izvedla še kak vratolomni skok navzdol. Zraven nam srca para njen jok. Neeeee. To ni bilo prijazno poslušat. Bi šli najraje za njo gor in jo poskusili prepričat kje naj gre dol... Pri prvi hiši, kjer tiste štiri krave pred nami polovijo v ogrado, cimra v portugalščini razloži, da je Črnka izgubljena, a so le zamahnili z roko, češ, saj bo že prišla... Še vedno po tisti grapi odmeva prestrašeno mukanje...

Pridemo do vasice Santa Barbara. Ne, nisem šla obiskat poštarja, pač pa sem se odločila, da se ustavim na kavi in poskusim dodatno napolnit baterijo telefona. V hiški, kjer smo bili čez noč, to ni bilo možno. Cimra sta šla naprej.

Tudi ob temu delu poti je nekaj oznak kaj greš lahko pogledat malce iz poti. Prejšnji dan smo vsi izpustili nek slap. Moram reči, da sem iz tistega “mega” zemljevida prebrala, da bo možno do njega tudi s te strani, a temu ni tako.

Pot do vrha Pico Alto se mi je na koncu že kar vlekla. Ponovno si moral na asfaltno cesto. Je pa res, da je bilo simpatično opazovati reakcije šoferjev, ki so vozili mimo! Vsi se obnašajo kot da bi te poznali. Niti en ne gre mimo ne da bi vsaj dvignil roko, če ne pomahal ali celo zaklical ven pozdrav.

Ko sem prišla do parkirišča, kjer sem predvidevala, da do tja pač pridejo z avti, naprej je treba peš, sem sledila tablam kot prej celo traso. Malo morgen. Ujela sem cimra, ki sta si vzela čas za počitek in povedala sta mi, da če želim na vrh vrh, moram nazaj. Oooooo... »No, a sem al nisem? Grem!«

Da bi tu ravno vriskala od veselja, nisem. Na vrhu je nekaj anten, ki so vidne daleč naokoli in razgled nad celim otokom. A je otok dejansko lepši kot iz tistega antenskega vrha...

Potem pa navzdol. Tu hodiš med orjaškimi drevesi. Ponovno impresivno! Potem se spremeni okolica kot v džunglo. Ta pot je toliko skrita pred soncem, da je vlažno in blatno. Je treba kar paziti, ker je spolzko. Palice so odlično služile namenu!

Ko se ponovno odpre pogled, kaj kmalu prideš do zadnje table za hišico Ilha a pé. Sanje! Največja od treh, v katerih sem spala. Ponovno dizajnersko premišljeno. In še nekaj! Ponovno pogled na morje! Ko si se usedel na stol zunaj in opazoval morje pod sabo, si imel občutek, da vidiš delfine pri igri. Saj vem, da so to bile le moje želje, a misli so tu res plavale kot v sanjah. Prav z veseljem bi to delila...

Za entuziaste, ki bi si želeli it kopat, je tudi ta možnost. Cimer je skočil pol ure dol in toliko nazaj, vmes pa v morje. Edino na kar je opozoril je, da so valovi tako močni, da ti kamenje, ki se ob povratku iz vode vali proti tebi, nič kaj ne pomaga pri izhodu iz vode...

Smo si naredili večerjo zunaj in malce dlje klepetali. Ob vinu so tudi besede lažje tekle... Zjutraj nam kar ni bilo za vstati... A je bil zajtrk na trati s pogledom na morje fantastičen. Ravno, ko smo pospravili stvari v hiško, se je vlil dež. Dež je bil v resnici vsak dan, a me sploh ni (z)motil. Če pomislim kakšen “safer sem furala” zaradi dežja na Caminu, je bilo tole skoraj ne vredno omembe... Ali sem zdaj že navajena?!