ODKLOPI: Santa Maria, Azori - Grand Tour 5. del (5/5)

nedelja, 28. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 5. del (5/5)

5. del

Tokrat sem jaz prej odrinila na pot. Smo si s cimroma izmenjali kontakte in morda se naše poti še srečajo... Dala sta mi koristne napotke za otok São Miguel, ki sva jih s sestrično Sanjo, ki se mi je tam pridružila, s pridom izkoristili.

Po poti mimo visokega “ruševja” prideš do planote, kjer je bil baje zadnji vulkanski izbruh na tem otoku in je zemlja v vseh odtenkih rdeče... Zanimivo!

Spet sem prišla do ene table za odcep do neke “točke za videt” in se odločala ali iti ali ne. No, če je le 300 m... je to 600 m v obe smeri... in če dodam k osnovnim 23 km... bi moralo iti... sploh, ker naj bi bila večina tega dela trase položno... Tokrat sem bila nad oznakami razočarana. Ker se kar nekje končajo. Ali pa se je končala moja domišljija, da naj bi tam kaj bilo... Ob vračanju na glavno traso sem videla, da sta me cimra prehitela. Ko sta opazila, da racam za njima, sta me počakala in smo nadaljevali skupaj do mesteca Anjos. Tam smo skupaj popili vsak svojo konzervo in se ponovno poslovili. Onadva sta se odločila, da del trase na račun kopanja izpustita.

Tako sem se sama odpravila naprej. In se tudi jaz odločala ali naj zavijem h hotelu in si pustim zadnje km za naslednji dan ali naj nadaljujem in si zadnji dan tokratnega obiska otoka prihranim za počitek. In sem že skoraj prepustila naziv »jeklena«, ko sem ugotovila, da sem bila z mislimi popolnoma drugje, ko sem šla mimo tiste točke, ko bi bil čas za “pobeg” na »soft« varianto... In mi nato ni preostalo drugega kot sestaviti glavo nazaj na ta dolgo varianto in hodit...

Čeprav naj bi bil ta del trase kao na izi, ker je položen, mi je bil vse prej kot to! Pot je bila namreč tako razrita kot da bi hodila za hordami pobesnelih bizonov, bikov ali podobnih težkih živali. Vsak korak si moral paziti, da ti noga ni klecnila v sosednjo luknjo... Tu so se tudi oznake precej zredčile in pogosto sem šla bolj na smer neba kot na markacije... In se mi je zdelo, da ni konca... Pot gre vzdolž letališke piste, tako lahko zdaj z gotovostjo trdim, da je dovolj dolga za polet in pristanek! Sploh, ko ti veter piha v obraz...

Obraz se mi je razjasnil ob pogledu na svetilnik, ki je pravzaprav že v pristanišču od koder sem pot začela. Še malo. In ob preverjanju na telefonu koliko imam do hotela, vidim na »messengerju« skorajda povabilo za predstavitev v reviji. Uau! Sem to res jaz? Kaj je lahko še boljše?! In prav nerodno bi mi bilo, če bi na tistem križišču iz »hard« verzije prešla na »soft« in nejeklena...

Še pol ure do cilja je kazalo na telefonu. Prispem v hotel. Želela sem svojo sobo in preskočila varianto hostla. Slikice na Bookingu za prste polizat... Sploh bazen je obetal. Na hotelski recepciji me deklina zasuje z vprašanji, na katere tisti hip nisem vedela odgovora. »Daj mi samo ključ od sobe, da se razkomotim in ti pridem odgovorit na vsa vprašanja, pa še sama ti jih nekaj postavim...« Se me je usmilila.

Vode!!! To je edina pomanjkljivost poti. Ker vodnjake srečuješ ob poti, a so pipe zaprte, polomljene ali jih ni... Ko se odžejam in poiščem papirje, se vrnem na recepcijo. Tam pa kar hladen tuš v primerjavi s slikami na netu... »Restavracija danes ne dela.« »Ok. Utrujena sem tako, da se mi jesti niti ne da. A se grem lahko skopat v bazen?« »Joj, ne. Zdaj je dva dni v remontu...« Toliko o lepih slikicah... Je pa tuš tekel... in spala sem ponovno kot ubita...

ZA KONEC...

Kmalu po tem, ko letalo dvigne rep iz otoka, že prileti tudi prijazno Ioannisovo sporočilo (https://ilhape.com/), da so veseli, da si bil njihov gost. Res prijazno in spomini na otok bodo zapisani med top doživetja. Če se odločite iti tja, priporočam, da si za prenočevanje izberete te hiške! En lepših, če ne najlepši »trail«, ki sem jih naredila. Na momente podoben tistemu okrog južno-korejskega Jejuja ali portugalski Roti Vicentini. Kakšnih stvari v življenju ni za ponavljat, ampak tole bi z veseljem še!