sobota, 27. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 1., 2. del (2/5)


1. in 2. del

 Skupaj cca 22 km. Drugače je 1. del 9,8 km in 2. del 12,2 km. Me prav zanima koliko je vse skupaj višinskih metrov gor in dol... Zdelo se mi je neskončno... Vsekakor več kot “pravi” GPS sled na internetni strani www.visitazores.com. Tam za celo traso nameri cca 2600 m gor. 
Na začetku mi ni bilo jasno kam se moram javiti - v pisarni? Ioannis mi je sicer poslal koordinate, ki so kazale nekam nikamor sredi planote na jugu otoka. Nobena od mojih mobilnih aplikacij ni našla naslova. Ko sem že skoraj obupala, sem ga poklicala in mi je razložil, da če kar začnem s »trailom«, bom morala tako mimo njih. Res ni bilo daleč, a “usred ničega”. S pogledom na morje... Sem bila čisto očarana in začarana. Kamen, les, kovina, vrvi, minimalizem...
Po razlagi pravil bivanja, prepakiranju, da sem del prtljage vseeno pustila tam, in plačilu, sem se odpravila dalje. 
Trasa gre najprej po planoti visoko nad morjem. Na eni strani morje, na drugi polje vetrnic. A to, da vetra ta dan ni, ni bilo jasno le iz mirujočih vetrnic, pač pa tudi količine znoja, ki je kapljal z mene... 

Nekaj časa morje gledaš le od daleč, nato se spustiš čisto do njega in če želiš, se lahko tudi skopaš. Pa spet gor in dol. Po čisti divjini ter ponovno v vasice in zaselke ob poti. 



 In ko sem izpraznila plastenko vode, me je začelo malce skrbeti... Sonce je bilo neprizanesljivo. A se je v eni od vasic ob meni prav divje ustavil avto. Možak je skočil ven, kot da sem mu kaj hudega naredila. A je nasmeh na njegovem obrazu pomenil vse kaj drugega kot morebitni besedni obračun. Znak na avtu in njegovi majici mi je dal vedeti, da je poštar. V tekoči angleščini mi je začel dajati komplimente in razlagal, da so na Santa Marii ljudje bolj prijazni od tistih na São Miguelu. Seveda je imel za svojo prijaznost tudi svojo računico. V vasici Santa Barbara ima hiško, ki jo oddaja. Sem ga morala razočarati, da imam vsa prenočišča že rezervirana. Izkoristila sem njegovo prijaznost in ga malo za šalo malo zares vprašala, če so ljudje tu res toliko prijazni, da lahko kar potrkam na vrata in mi bodo dopolnili vodo v plastenko. “Seveda!” se je glasil odgovor in možak je že klical lastnico hiške, da je prišla k vratom. Pa je ni vprašal, če bo ona napolnila, je kar sam na vrtni pipi napolnil do vrha. Res prijazno! Svojo reklamo je dokazal kar z dejanji. Sem obljubila, da če mi v Santa Barbari zmanjka vode, potrkam na njegova vrata. No... Gospa je ta dan skoraj ostala brez pošte... Je tekla za njim, da ga je opomnila zakaj je prišel...

Otok je biser ne-turističnosti. V smislu, da jih ne srečaš prav veliko. Narava pa noro lepa! Steza je večinoma dobro označena. Ko se začneš spraševati kam, vidiš naslednji znak (no... skoraj). Ampak ne-turističnost pomeni tudi, da si dejansko v zagati, ko ožameš še zadnje kaplje vode iz plastenke. A sem upoštevala nasvet poštarja. Potrkala na vrata in ker se niso odprla, sem si na vrtni pipi sama postregla...

Če/ko bi/bom šla ponovno, bi si/si bom iz tiste uradne strani Azorov potegnila na telefon GPS sled. Da bi sama sebi sledila kje sem. Zemljevidi, ki sem jih imela sprintane (enega mi je dal še Ioannes) so v merilu kot da bi iz Lune iskala kak kraj v Sloveniji... So pa na njih/njem označene točke vredne ogleda. Slapovi, vodnjaki, razgledne točke, svetilniki...

To, da je na Azorih vreme spremenljivo in da težko napoveš za pol dneva naprej, mi je bilo jasno še preden sem šla na pot. A da bom že prvi dan brskala za “kondomi” za nahrbtnik in foto-torbo si nisem mislila. Zgledalo je grozno. A se je izkazalo, da je bilo le toliko, da sem kot v časih NNNP (nič nas ne sme presenetiti) preverila v kakšnem času sem sposobna potegnit in namontirat “kondoma”. Tudi tu sem sicer imela s seboj tudi pelerino, a je nisem mislila uporabljati. Res sem želela fotoaparat imeti bolj dosegljiv, četudi bi deževalo...


In ko se ravno odločim, da osvobodim foto-torbo, se pred mano pokaže razgled, da sem na glas zavzdihnila “UAU!” (glej 1. sliko objave) Za vsak slučaj sem se ozrla, ker bi mi bilo pred tujci kar malce nerodno ob mojem neprikritem navdušenju! Svetilnik na jugovzhodu otoka se je kopal v popoldanskih barvah sonca. Kaj bi lahko bilo še bolje?! Življenje je lepo! Korak sem upočasnila, da sem naredila n+1 fotografijo. Čeprav se trasa tu za nekaj časa pridruži asfaltni cesti, me to ni popolnoma nič motilo. Ker se mi je že dobro oglašal prazen želodec in kolena so napovedovala, da bi se bilo dobro malce ustavit in bi bilo dobro popolnit energijske zaloge, sem obisk svetilnika opravila le na daleč. Cimra sta mi kasneje povedala, da nič hudega..., da onadva sta bila tam in želela noter, a se ni dalo.

Pot se je strmo spustila do obale. Do mesteca Maia. Vidi se, da je bilo to nekoč oblegano, “mondeno” mestece, a mu čas ni prizanesel. Vrstne hiške so nanizane vzdolž obale kot na kaki reklami za zobno pasto, da ne napišem protezo... 


Rečeno mi je bilo, da se tu da kaj pojesti. Izogibam naj se sicer »snackov« v baru pri kopališču, da ne bo težav s prebavo, drugače pa ni problem. No, malo tudi je. Ker poleg tistega bara pri kopališču, je le še en Snack bar. In ko prideš noter, zadiši, da postaneš še bolj lačen. Streznitev pride, ko ob branju štiri A4 strani dolgega menija dobiš odgovor možaka na drugi strani točilnega pulta, da ni za jesti. Ups? Saj ob sosednji mizi jedo...??? No, že ve. »Potem mi dajte prosim vsaj piti.« Se je ob naročilu nato odtajal in mi ponudil sendvič s sirom in zadnji kos peciva iz “izložbe”...

Glede na to, da je bilo za mano že 20 km gor dol, mi kar ni bilo za vstati izza mize. Še posebno, ker sem vedela, da me na zadnjih dveh km čaka 250 m vzpona. In se je kar hitro pot res začela vzpenjati med vinogradi navzgor. Stopnice nič kaj prijazne, saj se je bilo treba kar potruditi dvigniti nogo do naslednje. A pogledi fenomenalni! Tik pred zaključkom vzpona še slap. Lepo!

“Zdaj naj bo pa že hiška!” so mi začele begati misli... In res je bila! Prišla sem do druge table (prvo sem zaradi znanih razlogov spustila) Ilha a pé. Izza ograde je kukala hiška kot iz pravljice. Prva sem prispela. No, glede na to, da sem naredila dve etapi, sem bila na to kar ponosna. Je pa res, da bi si naslednjič vzela čas tudi za kopanje. Cimra sta prišla nekaj minut za mano. Niti se nisem uspela dobro razpakirati.

Sledil je tuš, spiranje in obešanje prešvicanih cunj... Po dveh neprespanih nočeh in celodnevni hoji nisem bila prav zgovorna družba mojima cimroma. Sem se opravičila in ob 19-h že spala. Do jutra. Neprekinjeno 12 ur. Spet bi me lahko odnesli ven, a tega ne bi vedela...

Odklopila :-) ob 15:06

Labels:

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)