ODKLOPI: Santa Maria, Azori - Grand Tour 3. del (3/5)

sobota, 27. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 3. del (3/5)

3. del...

Zjutraj nisem bila navdušena sama nad sabo. Zvečer sem optimistično obesila perilo na za to pripravljeno vrv. To ni bila dobra izbira... Perilo je bilo bolj mokro kot ko sem ga obesila. Sem se vseeno odločila, da na rit nataknem mokre kratke hlače. Tako ali tako bodo vsak hip prešvicane, sem si mislila...

Mizo smo prestavili na verando in skupaj pojedli zajtrk. Sonček je že kukal čez sosednji breg, kjer so se pasle krave. Nisem bila ravno sprintersko naravnana, tako sta cimra pred mano zapustila hiško.

Začetek poti ni bil ob obali temveč med polji, škarpami, v gozdu, skozi zaselke... V eni od vasic sem poiskala trgovino. Nisem bila namreč več prepričana kako bo s prehrano... Tudi to bi naslednjič spremenila in se naročila na večerni abonma pri Ioannisu in Riti. Pot pa spet gor in dol in gor in dol.

Vmes tudi tabla Fonte Clara 80 m. Če je le 80, pa grem. Po stopnicah strmo navzdol, z izjemnimi pričakovanji kaj bom videla. No... Saj mi je bilo skoraj nerodno sami pred sabo. Ena mala pipica z vodo. Morda bi bila impresionirana, če bi znala portugalsko in bi me tekst na tabli navdušil... Tako sem se le obrnila in ponovno grizla kolena...

In ponovno: svetilnik! Ne tako impresiven kot prvi dan, a z nič manj zanimivim razgledom. Od tu že vidiš vas S. Lorenzo s pristaniščem in kopališčem. Celo večimi. Ob hoji navzdol sem premišljevala katerega naj izberem. In se prepustila intuiciji ter izbrala ravno pravega! Ne-ograjenega, da se je plavalo direktno v morju in ne v bazenu, ki mi »by the way« ni vlival zaupanja o higienskem minimumu. Si pa lahko uporabljal kopališke tuše. Od daleč sta mi mahala tudi cimra. Smo se dogovorili, da gremo skupaj v, tokrat res, restavracijo ob poti. Morje ravno prave temperature! Bi pričakovala, da je Atlantik mrzel, a je bilo res mega!

Ko smo se naveličali črne mivke, smo se posedli v restavracijo. Odlična lokalna hrana! Na račun sem prišla z odličnim tuna steakom... Celo na net smo se priključili, a ponovno... po počitku takoj v strm breg...

Tokrat ponovno cca 200 m vzpona. Ali je bilo res ali se je vsaj meni zdelo, tokrat še bolj navpik... Vsi trije smo se veselili trenutka, da pridemo v hiško. Po pripovedovanju naj bi bila ta najlepša.

Še prej smo bili nagrajeni s prelepo mavrico. Tako široke še nisem videla! In preden smo prišli do hiške smo pozirali pred najsevernejšim svetilnikom na otoku. Nas je pa njegova velikost=majhnost malce razočarala. Glavno, da se ponoči vidi...

Hiška pa res »kjut«! Ponovno en zanimiv detajl, ko je npr. ena postelja obešena na vrv, druga na kolesih pospravljena pod njo in če je stanovalcev toliko, da jo rabijo, se potegne ven. Plinski štedilnik nameščen na vinskem sodu v katerem je skrita jeklenka. Korito v kopalnici iz žgane gline. Lepo!!!!!