Santa Maria, Azores - Grand Tour (1/5)
Letošnje leto je zame drugačno. Zelo. S plusi in minusi. Moj september pa zame poseben. Pozitivno poseben. Poseben zaradi Azorov – portugalskih otokov. Malce prirejeno objavljam moja pisanja domačim in prijateljem.
Torej. Destinacija: Azori. Skupno je 9 glavnih otokov in 8 dodatnih otočkov. Ležijo “skoraj na sredini” med portugalsko (1500 km) in kanadsko (cca 1900 km) obalo. Moj prvi cilj je bil (en od glavnih) manjši otok Santa Maria. Tu sem želela narediti t.i. Grande Tour, kar pomeni 80 km okoli otoka.
DO TJA...
No, večer pred odhodom od doma sem imela malce krize kaj vse spraviti med prtljago. Ali naj se grem »light pack« ali naj se grem »lazy tourist-a«. In sem prestavljala robo iz enega kupčka na drugega... Kdaj sem šla spat se ne spomnim, vem samo, da je bilo spanja odločno premalo... Ob 5h sem morala biti pripravljena za prevoznika, ki me je peljal do Benetk. Sicer je voznik na začetku razložil kako bomo šli, a glede na mojo zaspanost bi me lahko odložil tudi v Münchnu, Dunaju ali Parizu, ali pa na Balkanu prodal po delih, ker sem spala čim sem sedla v kombi. So me morali skoraj zbrcati ven... In jasno, ker si vzamejo rezervo, sem bila v Benetkah precej zgodnja. Sam »check-in« in kontrole so minile kot bi mignil. Malce manj nato čakanje kje bodo moje “Gate”. Predvsem sem bila razočarana, ker je odpadla moja letališka rutina pregleda knjig... Ali so Italijani ukinili knjigarno ali naj se izgovorim na mojo zaspanost, da je nisem odkrila...
Vkrcanje na letalo. Se usedem in v trenutku zaspim... In ko mi glava že nekajkrat pade dol, ugotovim, da smo še vedno na mestu. Uro sem imela v prtljagi, telefon izklopljen, tako nisem imela pojma kako dolgo smo že na letalu. In potem me enkrat zbudi nagovor pilota, ki ga ujamem le pri zadnjem stavku, ko pravi, da če smo že toliko čakali, bomo pa še malo, da bo prazna boljša pista... Hmmmm... Ok. Tako ali tako imam naslednji let tako pozno, da mi je popolnoma vseeno. In kaj pomeni boljša pista?
Ko sem se toliko naspala, da mi je uspelo začeti opazovati okolico, sem se zavedela, da sedim v grupi upokojencev... Ampak vam povem, da sem se počutila kot starka. Obnašali so se kot grupa razposajenih osnovnošolcev na športnem dnevu. Celo tako daleč so šli, da so stevarda pripravili, da je šel v koridorju na kolena in puzajoč prestavil speči “sošolki” sezute čevlje... Spominjal me je na tisto risanko z dojenčkom, ki ima le plenice zapete z “ziherhajcko” in po štirih puza okrog. Smeha na tone! Ko smo odhajali iz letala sem se, za glavo večja, počutila kot “tršica” tem “osnovnošolcem”. In ob pogledu na uro ugotovila, da zamujamo za uro in pol.
Na lizbonskem letališču sem že bila. S prijateljico Vesno pred dvemi leti. Ko sva zaradi lastne napake uporabili vse pogajalske čare, da so naju zadnji hip čekirali in sva v lahnem drncu lovili letalo... To letos je bilo popolnoma v »easy«. In moj “standard” obiska knjigarne izpolnjen. Oddana sporočila v domovino in priprava na nadaljevanje zgodbe. Čakanje na let do otoka São Miguel. Ta let je bil popolnoma brez dogodivščin vrednih opisa. Do jutra je bilo treba prebivakirati na letališču, nato na Santa Mario.
Let iz São Miguela, oddaljenega 81 km, do Santa Marie traja vse skupaj pol ure. Če bi se bolje organizirala pred potjo, na Santa Mario vozi tudi letalo direktno iz Lizbone, naj dodam za tiste, ki vas bo moj opis tako navdušil, da boste šli tja. Sama sem načrtovala, da se prestavim na ta otok z ladjo/trajektom, a ta vozi le dvakrat tedensko in to ne takrat, ko bi jaz želela...
SANTA MARIA - RUMENI OTOK
Santa Maria je najbolj jugovzhodni otok Azorov. Velik približno 16,6 km x 9,1 km. Zanimivost zanj je, da je služil v času “po leseni žlici”, a pred Concordi in prekooceanskimi letali, kot baza predvsem Američanom, ki so hodili v Evropo in nazaj. Takrat je otok doživel razcvet. Američani so ga izkoristili za dolivanje goriva in nekajdnevni oddih pred nadaljevanjem poti. Tako moram priznati, da nisem nikjer stradala, ker ne znam portugalsko in sem »prišla povsod skozi« z angleščino. Je pa posledica ta, da z zmogljivimi prekooceanskimi letali postanek za polnjenje zalog goriva tu odpade in je ogromno hiš(k) v razsulu...
Ob pripravi na potovanje sem na Santa Marii našla traso/treking okrog (malce tudi v notranjost) otoka. Skupaj približno 80 km. Na nekaterih straneh treking oglašujejo kot 4-dnevni, na drugih kot 5-dnevni. Zdaj, ko sem v štirih dneh okrog, vam priporočam, da si vzamete čas za 5-dnevnega. Ne, da bi kogarkoli podcenjevala, a narava je tako lepa, da se ne splača bezljati!
vir: http://trails.visitazores.com/sites/default/files/grandroute/santa-maria/2695.jpg
Že po prvem dnevu sem rekla le: To je to! Nora narava, trasa, da ti jemlje dih, prijazni ljudje. Ja, čeprav je še ogromno krajev, ki bi jih še obiskala, sem pridem takoj še!
In verjemite, da bi imela z veseljem pisarno kot jo ima par, pri katerem sem našla koče, v katerih sem spala. Lahko si jih ogledate na njihovi internetni strani: http://ilhape.com/. Znotraj sem naredila le nekaj fotografij, čeprav bi si zaslužile enega poglobljenega »fotošutinga«! Njuna pisarna je pa tole...
Ne vem kako sem prišla do njihove internetne strani. A ko sem lastniku Ioannisu pisala, kdaj bi rada prišla, je s težkim srcem napisal, da ima v terminu, ki sem ga napisala, že zasedeno... Ampak! Da mi lahko predlaga, da prvi dve etapi naredim v enem dnevu ali zadnjo, ki mi verjetno ne bo tako zanimiva, spustim. Tistim, ki me dobro poznate, vam ni treba razlagati, da sem se odločila za »hard« verzijo. Dve v enem...
Opozoril me je, da bom imela za cimra par. Ok. No problem. Se bomo že zmenili. In smo se res. Ponovno* Nemca. 30 letna S in M iz Münchna. Moja nemščina je letos res na preskušnji... Sem prav zadovoljna! In to, da sem baje tudi jaz stara 30 (že 30 let), dobro »futra« ego..., takrat, ko je bilo še ...najst sem se pa spotikala ob lastni nos...
(*April sem preživela na farmi z lamami v Nemčiji, na Camino Frances sem se družila predvsem z nemškimi državljan-i/-kami.)
Je tudi drugače polno Nemcev tu. Ne vem, če sem poleg domačinov srečala še kakega turista, ki ne bi bil Nemec. Sta mi pa cimra povedala, da je bila ta trasa in prav projekt Ioannesa in Rite opisan v enem od nemških časopisov. Malo za šalo! A naredim(o), da bo otok slovenski? Tu se z veseljem javim za vodiča...
Koncept Ilha a pé
Ioannis in Rita sta prenovila pet starih razpadajočih hišk. In to s tako prefinjenim okusom in domišljijo, da ob odklepanju vrat skoraj vriskaš od navdušenja. V prvi hiški ob poti imata pisarno in bivata, ostale štiri oddajata. Zavzemata se za trajnostni koncept, tako v hiškah skoraj ni plastike in umetnih materialov.
V vsaki hiški je 6 postelj (zakonska in 4 enojne). V hiškah ni kuhinje, je pa gorilnik na plin za pripravo čaja, kave, pogreti hrano. Na razpolago je kava, čaj, vino... Če se odločiš, da boš spraznil buteljko, Ioannisu sporočiš, da za naslednje goste dostavi novo, ti v zadnji hiški pustiš skupaj s ključi v poštnem nabiralniku kolikor si dolžan.
Je tuš in korito s tekočo (toplo) vodo, ki se segreva na sončne celice, kompostni WC, v dveh je na razpolago USB ključek za polnjenje mobitela, vtičnic ni. Zajtrk in večerjo lahko naročiš in ti ju pripeljejo v hiško. Kar se vsekakor splača! Otok je še (ali pa spet) tako ne-turističen, da lahko restavracije prešteješ na prste... Krožniki in lončki so tako lični - azorska keramika, da bi jih vzel kar s seboj. Hrane, ki ti morebiti ostane, ne smeš puščati v hiški. Vse organsko gre na kompost. Vključno z izpraznjenim WC-jem. Posodo se pomiva na zunanji pipi.
Poseben “sistem” je tudi glede rjuh. V boksu (no, te pa so res plastični) pod posteljo te čaka kar rabiš. Posteljnino lahko najameš ali si prineseš svojo spalko. Prevleko za blazino dobiš na začetku in jo vse dni nosiš s seboj. Imaš možnost, da se greš »treking na hard« in nosiš stvari s seboj (ker sem bila zelo pogumna po mojem Caminu, kako štiri dni nošenja nahrbtnika ni res nič v primerjavi s 27, sem jasno vlačila vse s sabo. Priznam, da so me rame bolele kot že dolgo ne...) ali doplačaš in te prtljaga vsak dan pričaka v naslednji hiški.
Predno odideš, pometeš in pomiješ po tleh, da naslednje pričaka kot si ti dobil... Ioannes z ekipo seveda obišče vsak dan vse hiške, da dostavi hrano, prtljago in preveri kako bo za naslednje, a glavno morajo postoriti gostje. Glede na to kako lično je vse, se počutiš kot doma in ti vse to ni čisto nič odveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar