Kranjskogorska desetka

Lani ob takem času sem tolkla totalni "safr". Udeležila sem se Kranjskogorske desetke. En tak sicer lep 10 kilometrski tek... Ampak meni enostavno NI šlo. Gre se najprej 5 km v eno smer - proti Ratečam, se obrne in nazaj v Kranjsko goro. Ja vse lepo in prav, ampak eni smo pač POČASNI. Ker nam je glavno, da pretečemo razdaljo in pridemo v cilj. Pri tem opazujemo prelepo naravo in razmišljamo o tem, kako nam je lepo. Ja, očitno je pač treba na take uživaške teke sam. In ne v nepregledno množico tekačev. Ki sem se je morda zdaj že malce navadila. Ampak težava je bila, ker organizator ni poskrbel, za nas "metle". Ko sem prišla na težko pričakovano postojanko z vodo, ni bilo več enega kozarca. Se nisem dosti sekirala in nagnila nek lavor v katerem so mešali neko izotonično pijačo... Sem se prepričevala, da saj bo še ena priložnost. Malo morgen! Jim je že zmanjkalo tekočine in so že pospravljali stojnico... Uf, z muko sem se privlekla do cilja. Okoli ene ure, kar se mi sploh ni zdelo slabo. Ampak vse to (poleg moje bolniške zadnje dneve) je vplivalo na odločitev, da letos tečt na ta tek NE grem. Ker pa se je obetal lep dan, me je vabil Vršič... s kolesom.

Z izyemno, MatjažemV in pegazom smo se dobili na kavi z borovničevim zavitkom v Kranjski gori že dopoldan. MatjažaV smo pustili v dolini, mi trije pa na kolesa. Izyemna mi je posodila v presojo svoje kolo in ja, sploh ni dileme, grem po svojega novega. Prav uživaško smo garali proti vrhu, vmes občudovali naravo in nekatere, ki jim v življenju ne bom kos... S kakšno lahkoto je švignil mimo! Zuuuuuuuuummmmmm, ga ni bilo več...

Na vrhu pa štala. Dobesedna. Z ogromno ovcami. Na štirih in dveh nogah. Se opravičujem človeški vrsti, ampak včeraj si ni zaslužila drugačnega imena! Vsi so želeli parkirati ravno na vrhnjem ovinku, ravno tisti hip svojo vožnjo nadaljevati proti dolini (v eno ali drugo smer!). Možički, ki naj bi urejali promet in predvsem pobirali parkirnino, so v tistih rumenih pajackih zgledali kot nebogljeni piščančki. Ves tisti hrup, trobljenje, zijanje drug na drugega kdo bo prvi... Še na kaki vzhodnjaški tržnici ali hongkongški borzi je večji mir. Kje ste tiste tihe gore? Vršič je zame definitivno lepši pozimi. Ko noben ratrak, plug ali bager ne splužita cest in si lahko pošteno prešvican, ko prideš in se usedeš v miru... No, tu so morali na pomoč prihiteti celo policisti. Kam smo prišli?? No, tiste ovce, na štirih nogah, pa tudi niso več le ovčice! S(m)o jih tako "zdresirali", da nobena vrečka ne sme zašumeti! Jo imaš takoj zraven. Pa v vrečki in če ji to ne uspe, pa kar v nahrbtnik... Beeeeeeeeeeeeeeee!

Se nismo pustili zmesti vsej tej zmedi in smo se malce odklopili... Potem pa hajdi v dolino. "Pazi kako bremzaš, da ne boš na zobeh!" me še opozori izyemna, potem pa gasa! V primerjavi s tistim navzgor, je bil to čisti pljunek! V dolini smo zavili k Jasni. Pegaz in izyemna sta imela ob namakanju nog v vodo neke svoje cirkuške predstave ;-), ki se jih jaz nisem udeležila, ker so me bolj zanimale race, oz. kako bi kakšno uspela presenetiti v kaki dobri pozi...

Lakota nas je pripeljala v pizerijo Pino. Glede na to, koliko časa smo čakali, da so sploh ugotovili, da smo tam, smo bili prepričani, da bomo štart letošnjega teka zamudili. So pa hrano tako hitro prinesli, da smo se spogledali, če imajo kake nadzemeljske sposobnosti in so nam že v naprej brali misli, kaj bomo naročili. Na kavi sta se nam pridružila še MatjažV in Ero. Skupaj smo odšli na štart letošnje Kranjskogorske desetke. Ugotovili, kje je rezervirano za analizo in pozdravili tekaške prijatelje in znance. Lahko dopolnim še to: lani je bil na štartu Tuareg s pravo kamelo, letos pa BoF z BocFano...(dežela neke domišljije)

S pegazom sva se nato odpravila ob progo. Svetloba ob šestih zvečer je že kar prava za dobre fotke, ampak ne, če jo imaš direktno v objektiv... Sem malce tečnarila, da ne bom slikala štarta, ker tam lahko naredim dve fotki množice in to bi bilo to. Želela sem se malce učiti in prakticirati nasvete mojih učiteljev. Me je hotel pegaz sicer nekaj prepričevati, a sem trmarila dalje. In nad eno ali dvema fotkama s tiste pozicije "malce zgoraj" sem čisto zadovoljna. Se pa vidi, da mi manjka (tudi) fotografske kilometrine in kaka bolj sofisticirana foto oprema... Ob mojih poskusih fotografiranja "akcije" bi MatjažP rekel, da imam reflekse kot mrtev konj. Hja, vaja bo baje naredila mojstra... Ko so bili tekači v eno smer mimo, sva srečala Pio in smo že stali v vrsti za sladoled. Je bila prva tekmovalka na rolerjih že mimo. Ups! Grem v cilj! Ne bom sladoleda! Že tja grede me je navdušil starejši sivolasi možak... Na rolerjih! Vsaka čast! Po "rolerjih" so prišli v cilj tekači. Hehe, eni čisto pretiravajo s svojo hitrostjo. Mene so bolj "zmotili" tisti, ta znani, ki so se "drug drugemu lepili na rit" (npr. Ero in Kovit, 2MUCH4ME in Razy). So me zmedli in v želji, da bi bila na sliki oba, zdaj nimam nobenega... No, skoraj. Tiste fotke brez glav sem sproti brisala... Nekatere TFjevce sem poslikala že pred štartom in druge po. Nekateri so na slikah tolikokrat, kot da bi imeli fotografa le zase! Po drugi strani, pa sem imela težave tam, kjer človeka sicer poznam (vem kdo je), a ker (še) ni imel(a) oblečene TF majčke, nisem pravočasno kljocnila (NatašaP, Shash, Sončka, Vanda...). Naredili smo še eno kvazi skupinsko. Kvazi zato, ker jih mnogo ni prišlo na uradni fotošuting, čeprav je BoF dal objaviti na ozvočenje...

Še analiza v Dovjem pri Potokar. Je bila skoraj kot ena razširjena analiza Golade. Prav fino je bilo počvekati z gorenjskimi Kerlci - Fotrom, Mirom,... Pri hitrosti naročanja se je skoraj ponovila zgodba s kosila... Domov sem prišla malce po polnoči, ko sem zapustila navigacijsko mesto. Kljub obljubi, da bom pridno spala, sem v želji, da tega ne stori šofer, raje blebetala... Ne, pela mu nisem, ker bi verjetno morala peš... Lep dan je bil!

Le kdo bi jih razumel?

Vsi na tla?

Se bo vdrlo?

Kar po glavi?

Ljubljanski vrtičkarji

O vrtičkarjih je bilo baje posnetih 5 sezon humorističnih oddaj (vem, ker mi je povedal stric Google) in pred časom so se kresala mnenja. Pisalo in polemiziralo se je o potezah ljubljanskega župana, ki je dal odstraniti vrtičke v okolici Žal in za Savo (morda še kje). Mnenj za in proti je bilo še in še. In moj prispevek k polemiki? Evo. Prilagam dokaze, da eni se ne damo! Zraslo na (sicer domačem) vrtičku, na balkonu v 2. nadstropju velikega bloka, skoraj sredi ljubljanskega centra. Menda nam ga ja ne bodo zaradi tega kar podrli...

Pričakujem tudi, kaj se bo izcimilo iz semen angleškega ljubimca... Ne ne bom preverjala Clear blue! Tako se imenuje vrsta graha.

Moram pa zapisat, da sta fotki nastali pod vtisom predavanj, ki sem se ju udeležila v zadnjih dveh dneh. Pri redkvicah bi Arne pikro pripomnil, da sem zraven telefonirala (sinonim za "horizont postrani"). Na drugi sliki se je pa prikradel "duh" nizozemskega fotografa Crisa de Bode. Predstavil nam je kako on pristopi k izdelavi fotoreportaže in kako se je znašel v situaciji, da je fotografiral kolesarske dirke po različnih eksotičnih državah. Prav zanimivo kako lahko prikažeš dve muhi na en mah - dirko in deželo. Splača se pogledat na njegovi strani med features temo 2006 Tour de world. Mi je pa ostala v spominu še ena njegova misel, ki je jasno nisem slišala prvič, ampak mi je tokrat pač "sedla" in sicer, če ste prepričani, da želite nekaj narediti in boste temu posvetili vso pozornost, vam bo gotovo uspelo...

Uspeti... Tudi meni je uspelo priti do doma. S praznim tankom po prelepi Dolenjski... Vam ne priporočam. Sploh ne v nočnih urah. Z v oči bodečo lučko za prazen tank in z v ušesa zabadajočim zvokom prazne baterije na mobitelu sem se strahoma prebijala mimo zaprtih Petrolovih črpalk v Novem mestu, nadaljevala do zatemnjenih črpalk na Otočcu (se mi je zdelo vseeno bližje kot do Trebnjega) in v obupu vseeno proti Ljubljani... Sem klicala na pomoč vse bogove in zelo grdo govorila, do trenutka, ko mi je ob izstavljanju računa črpalkar namenil simpatični nasmeh z vprašanjem: "Še kaj gospa?"

No, tele moje misli... Od vrtička do črpalke... Saj ne vem, se že kaj bliža moj dopust...

Včeraj se je začel...

...Fotopub (VII. Festival dokumentarne fotografije) ...

Za dopoldanske seanse imam še premalo fotografske kilometrine... Z veseljem pa sem se udeležila večernega predavanja Arneta Hodaliča z naslovom National Geographic estetika in uredniška politika. Spoznali smo nove trende, ki jih je moč zaznati v novejših izdajah revije. Moram priznati, da mi niso všeč. Predmeti so mi mnogo bolj všeč na črni kot na beli podlagi. Pa še lažje je slikat, ne da bi bili robovi zliti s podlago... Predavanju je sledil še koncert.

Zanimiva predavanja in otvoritve fotografskih razstav se obetajo do sobote zvečer.

PS: Sem zvedela, da je sošolec s foto tečaja dobil 1. nagrado za fotko o Dirki po Sloveniji. Bravo! Dobra motivacija za ostale!

Kolesarski

Že v sredo sta me D&P vabili, naj se pridružim na Goladi. Ampak tam sem vedno zadnja in to mi ni fino. Pravzaprav mi je to čisto vseeno. Zoprno mi je, da me čakajo oz., da nekdo ubere moj tempo, čeprav je sicer nekaj razredov hitrejši.Zato in ker me je res še vse bolelo, sem se odločila, da grem raje na kolo. Najprej sem nameravala delček poti po isti poti kot v torek, potem pa kakor bodo noge dopuščale. Ko sem prišla do Podpeči, sem imela občutek, da mi gre čisto dobro in da bi mi bil pravzaprav čisto izziv do Vrhnike čez Borovnico. Tam nekje pred Borovnico sem se spet počutila kot "zadnje kolo". So me kolesarji prehitevali kot, da bi šli na sprehod z otroci. Jaz pa na ful... Halo, očitno je tale moj starac res neprimeren zame...

A sem bila v Vrhniki prav navdušena nad sabo. Če pomislim, da mi je včasih že z avtom Vrhnika fuuul daleč... Nadaljevala sem proti Veliki Ligojni in nato v en klanec proti Horjulu. Na vrhu sem si prav oddahnila. In naprej proti Horjulu, Dobrovi in proti domu. Sem šla na karto preverjat vsaj približno koliko sem namlela. Okoli 55 km. Samo, da se znebim muskelfibra.

Včeraj pa sem nahecala T&N&S, da smo šle s kolesi na Krim. Z N sva šli izpred doma, T&S pa sta naju pričakali na ovinku v Iški vasi. No, zgodil sem mi je "Goladin sindrom". Spet zadnja. Z družbo. Ko sem si ogledovala, kaj imajo ostale med nogami, sem videla, da bo RES treba zamenjat moje kljuse. Komaj čakam, da se G vrne in nadaljujeva z ogledi. Sem dobila še entavžent prijaznih nasvetov na kaj vse moram biti pozorna in vidim, da je to prava znanost. Na vrhu smo dobile vsaka svoj "korenček": jabolčni štrudel, presta, pivo.

Vse foto: S

In navzdol je leeeeeeeeeeeteeeeeeeeeeelooooooooooo. Me je kar zeblo navzdol in ideja, da bi se šle skopat v Iško, mi ni prav nič dišala. N se je odpravila domov, ostale tri pa k vodi. Sem rabila kar nekaj časa, da sem se segrela. Voda pa tudi ni bila take temperature, da bi me ravno navdušila, zato sem tudi sama kaj kmalu zapustila prizorišče. Še dobro! Bile smo namreč brez kreme za sončenje. Že tisto malo, da sem se segrela, mi je pustilo en tak kopalkast vzorček na snežno beli koži... Pa je bilo to doma, v topli kopeli, popolnoma nepomembno. Pomemben je bil tisti dobri občutek, da mi je uspelo premagati Krim in je bilo za mano okoli 60 km! In še lepše je danes, ko ugotavljam, da tokrat muskelfibra ni!

Ukica

Uka (o kateri sem že pisala) je moja najuspešnješa pasja tečajnica.

Spomnim se, ko sta z Mihom prišla na prvi trening v staro Opekarno na Viču. Ker je bila še izredno mlada, Mihu sploh nisem pustila, da bi jo že takrat "zaresno" šolal. Lahko je hodil na treninge in poslušal moja navodila ostalim. Z Ukico pa smo se takrat bolj igrali. Pa se je kmalu pokazalo, da je tako željna delat, da sta začela tudi s "ta zaresnim" treningom. Izkazalo se je, da izredno hitro napreduje in da ima izredne delavne lastnosti. In z Mihom sta vrhunski tim. Uvrstila sta se v mednarodno enoto IRO, ki ob potresih pošlje na teren svojo ekipo. Kot člana take ekipe sta iskala ob potresu v Alžiru 2003. Kot "vzorčni" primer sta bila delegirana v Kolumbijo. Tam sta kazala svoje znanje, ki sta ga kasneje pridobivala tudi pri drugih inštruktorjih in v različnih reševalnih akcijah. Uka se je izkazala tudi pod Kokršnim sedlom, ko je Hrvate zajel plaz... In letos sta v iskanju na ruševini zasedla 12. mesto na svetovnem prvenstvu reševalnih psov. Kar ni njun najboljši rezultat - sta bila tudi višje, a je, glede na Mihovo odsotnost (projekt 82x4000 m), odličen rezultat. To je le delček v njuni reševalski karieri! In zakaj sedaj pišem o Ukici? Ker je z Mihom in ostalo ekipo AO Rašica, na odpravi ob 30-letnici društva, osvojila Elbrus! 5642 m! Ukica je res carica!

(Ukica na vaji v mestecu Križanov na Češkem, 2004)

Muskelfiber

Napadel me je grozovit muskelfiber. Muskelfibru pravijo tudi mišična bolečina. Nakopala sem si ga v nedeljo, ko sem se odpravila navijat za tiste Jacke (ki jih tam sploh nisem opazila-mi je nerodno), ki so šli osvajat Tek na Grintavec. Sem imela občutek, da še kar nekaj migam... No, vsaj v primerjavi s tistim kar sem od lanskega Ljubljanskega maratona, pa tja enkrat do maja, se sploh ne da primerjat. Ampak sem dobila eno klofuto okrog ušes. Pravzaprav v stegenske mišice. Ne pomnim, kdaj sem imela (če sploh) tako hud muskelfiber. Vsak gib je težava. Sploh pa hoja po stopnicah navzdol... Bi se pri vsaki stopnici najraje zjokala. Ampak stisnem zobe. Bolje, da sem takrat sama na stopnišču, glede na grimase, ki jih delam. Malce sem premišljevala, kako bi bilo, če bi se jih lotila kar ritensko... Bi me imeli pač še za malce bolj odklopljeno. Pa kaj potem!?

Sem iskala kak nasvet kako naj se ga rešim... Ker je tokrat res kriza. Največ zadetkov je bilo tam nekje iz Skandinavije? (Morda mi priporočajo savno, pa jih žal ne razumem.) Pa nekaj slovenskih tudi. Baje gre za dvoje: nabiranje mlečne kisline in manjše poškodbe mišičnih vlaken. Priporočajo predvsem gibanje brez pretiravanj, masažo, tuširanje - knajpanje in namakanje v topli vodi. Vse to imam rada. In poskusila sem že vse to, pa še z aspirini, ki naj bi tudi pomagali, sem se futrala, a še vedno boli... In ker je vsak korak napor, mi gibanje zdaj ni nič v zabavo. Sem se včeraj vseeno spravila na mojega popravljenjega starca in odkolesarila po ljubljanskem Barju okoli 35 km. Ravninsko. Za regeneracijo. In ker sem v nedeljo zanemarila mojega Canončka, je šel tu z mano. Kakih tipičnih barjanskih motivov tokrat nisva ujela... Mi je pa tale štorklja skoraj pod kolesa zakorakala. In nič se ni bala. Kot, da bi se rada pogovarjala z mano je hodila v nasprotno stran ceste, kar po asvaltu. Preden sem se zavedla, da bi jo lahko skoraj na makro ujela, se je pa že premaknila...(na fotki je od mene oddaljena kakih 20 m). Hja, pravijo prilika izgubljena, ne vrne se... al' kako že?

Zdaj grem pa še malce v boj z muskelfibrom... Da ne bo poleg Canončka tudi on zanemarjen...