Dobila sem poljubček...

...v katerem je pisalo...

Maroške ženske

Naj po maroških mačkah napišem še nekaj o maroških ženskah. Saj veste, ko slišiš pripombo: "Uau, kakšna dobra mačka!", pogosto to velja ravno za žensko!

Najbolj enostaven opis bi bil s tremi besedami: Navdušile so me!

Ko se prestavim v tuj svet, se poskušam čim bolj prilagoditi razmeram tam. In spoznati kako na tistem koščku planeta preživljajo čas. Tokrat sem to poskušala tudi tako, da sem poskusila vstopiti v njihov ženski svet, ki je tam res drugačen od moškega sveta. Moški so glavni izven štirih sten, le-te pa so carstvo žensk. Saj ne, da bi si želela tako živeti. Navdušile so me, kako so zadovoljne same s sabo.

V vrsti v frizerskem salonu je bilo prav prijetno. Kadar grem k frizerju pri nas, si iz kupa naberem raznih revij rumenega tiska, da se seznanim s "stanjem na sceni". Zabubim se v tisto in praktično ne gledam okrog sebe. Sicer me moja Widat poskuša vsaj ob tem, ko sem v postopku, pripraviti do pogovora, a sem vseeno prav redkobesedna. Na silvestrsko popoldne pa je bilo v nekem južno-maroškem frizerskem salonu prav pestro! Žlobudranja, hihitanja, resnih pogovorov je bilo, da si se počutil kot v panju. Gotovo je bil tudi za domačinke dogodek, da je prišlo takrat v salon 5 Slovenk, ki so si zaželele frizure in predvsem umitih las. A tam ni nobenih revij in časopisov, ki bi jih človek listal ter si izbiral barvo las in obliko. Ko čakaš, opazuješ ostale in se pogovarjaš. Pravi družabni dogodek. Morda je krivo le to, da sem imela tokrat čas? Ne vem. A reakcija moških, ko sem stopila iz salona, je bila popolnoma drugačna, kot v Sloveniji. Res nisem tipično maroška in sem tam izstopala, a za nafutrat ego, je pa prav fino, ko se neznan moški ustavi, pokaže na tvojo frizuro in reče: "Uau!", nato pa odide naprej po opravkih. Ne, niso mi naredili nič posebnega. Umile so mi lase in me sfenale.

Po tem se sploh nisem več čudila nad njihovim ponosnim obnašanjem. Preverila sem tudi vzdušje v kopališču. Tam je kopališče za ženske popolnoma ločeno od kopališča za moške. O kakih higienskih standardih vsake toliko predavajo po vaseh. Tu, kljub temu, da je sicer prav nagnusen francoski vpliv, morda bolje, da ne razlagam kaj vse plava po vodi. A vzdušje med ženskami je pa izredno sproščeno. V glavnem so kar vse gole. Morda kake spodnjice na kakšni od njih. In spet tihi in glasni pogovori, smeh, čofotanje. Nobenih čudnih pogledov. Prijazni nasmehi in geste odobravanja, da sva se z Aljo udeležili urice med njimi. Zadovoljstvo na vsakem koraku.

Slikanje s kano na kožo mi je neizmerno všeč. Že v Jemnu sem si poslikala roko in tudi tu nisem zdržala brez risbice. Le da mi tu ni zdržala prav dolgo. Verjetno je bila kana tu drugačna. Namesto prstanov in zapestnic bi z veseljem "nosila" slikico, a kaj, ko so tu merila kaj ja in kaj ne popolnoma drugačna...

"Žensko vzdušje" smo doživeli tudi v vasi Tiout. Obiskali smo njihovo zadrugo, kjer pridelujejo arganovo olje. Argan je drevo z na videz podobnimi plodovi kot so mandelji. Rabiš pa stolči ogromno tistih oreščkov, da pridobiš liter olja. Z različno obdelavo in različnimi dodatki ga imajo za različne namene. Nekaj za prehrano, še več pa za kozmetiko. Sem poskusila stolči tak orešček, pa sem se pošteno namučila. Te ženske imajo rutino a kljub temu se nagarajo za svoj zaslužek. Ponovno jih je bil en sam smeh, ko so sedele ob stenah na tleh, vsaka s svojim kupčkov jederc, lušin in celih plodov pred sabo. Mestni otroci tega ne poznamo, morda pa bi se našlo pri nas to kje na vasi...

Ko sem prebrala sosedov prispevek, da je sosedo v savni skoraj neka ženska zdrgnila po hrbtu..., sem imela že spisan komentar, kako sem pa jaz naravnost uživala v hamamu, ko sta se me dve "lotili", a bistvo njegovega pisanja je bilo čisto drugje, zato sem zbrisala.... Je pa to popolnoma res! Že iz Turčije sem vedela, da bom šla spet v hamam, čim bom lahko. Spet ločen ženski in moški del. Tokrat smo s seboj nesle pripomočke, ki jih tamkajšnje ženske uporabljajo za čiščenje telesa. Če bi mi tisto nagnusno rjavo maso, ki je spominjala na smrdeči rjavi globin za čiščenje čevljev, nekdo ponudil tu, bi ga verjetno povprašala po zdravju. Tam pa sem se popolnoma brez predsodkov napacala z njo. Nato je sledilo drgnjenje. S prav posebno rokavico. Je šla taka svinjarija z nas... kot da bi nas nekdo s "šmirgel" papirjem. Svaljki odmrlih celic... Ker sem se ena prvih nastavila v obdelavo, mi je bilo na začetku kar nerodno. Saj sem se umila! Ko sem podobne svaljke videla tudi na telesih ostalih, sem se pomirila. Naslednji šok mi je bil šampon. V roke dobim lonček s peskom! A??? Kaj pa je to? Ja za lase in še za obraz si lahko narediš masko! Nista minili dve minuti, že smo bile od vratu navzgor blatne. Naslednji dan pa komentarji: "Ti imaš pa noro dobre lase!" Pa povejte kako naj se človek počuti!? Nekaj njihovih pripomočkov in kozmetike sem si prinesla s sabo... Bom sprobala ali bodo reakcije tudi tu!? ;-)

No, višek ugodja je bil, ko smo si druga drugi zmasirale lasišča. Zraven pa z lončki spirale glave. In nismo si mogle kaj, da ne bi tudi me njim pustile spomin. V nekem trenutku se je prav potiho in nato zmeraj bolj pogumno po tistem vlažnem zraku razlegla slovenska pesem Vsi so venci beli... Še danes mi grejo kar kocine pokonci! Bilo je bolje kot če bi sedela na najboljšem sedežu milanske Scale.

Nisem še omenila, da je 95% tamkajšnjih žensk debelih. Sedaj nisem vedela ali naj napišem s prekomerno težo ali uporabim kako diplomatsko metaforo, ampak enostavno se mi zdi, da bi bila to za njih žaljivka. Ja, res! Če pomislim katere prijateljice (saj sama nisem nič drugačna!) se imajo za debele, bi jih poslala tja. Da bi dobile občutek, kaj se pravi biti debel! Pri vseh tistih kilah pa so mnogo bolj gibčne kot naše trlice, da ne govorim o tem, kako ponosno nosijo svoje kile! Tega bi se z veseljem rada naučila od njih! In še vse tiste ženske, ki imajo občutek, da imajo kje kako deko odveč!

PS: Se sprašujete kaj bo naslednji post? Maroški moški? Ja, tudi o njih bi se dalo pisati. Na primer kako iz sobe spraviti receptorja, ki ti pride popravljati klimo in gotovi, da si v sobi s tremi posteljami sama... Ali takem, ki te po zavitih stopnicah odpelje v tretje nadstropje, ti ponudi čaj in ob tem razlaga o tehnikah tkanja preprog na katerih sediš in predlaga, da jih preizkusiš tako, da se uležeš... Imajo popolnoma drug stil kot slovenski moški. Predvsem pa imajo neizmerno lepe oči. Če bi bile oči edini dejavnik, ki bi mi bil pri moškem pomemben, bi gotovo ostala v Maroku... :-)

Maroške mačke

Letošnji prvi km

Že cel teden sem bila doma, a se nisem spravila migat. Zadnje dni potovanja sem že zelo pogrešala gibanje. Tako gibanje, da teče z mene. V ekipi sem imela kar dva tekača. Z vodičko, mojo soimenjakinjo, in sopotnikom "Habibijem", prekaljenim maratoncem, ki ima za sabo kar nekaj tekaških km, z maratonoma v Atenah vred... smo se "našli" ko smo zrli v, že objavljeni, plakat za Zagoro. In Alja je celo na prvi dan leta odtekla nekaj km. Sem se zdela sama sebi, ko sem pokukala iz spalke, prav gnila, ko se je ona že vrnila.

Po povratku sem bila še cel teden na dopustu. A naredila nisem "nič pametnega". V torek sem imela dobre namene, da se spravim tečt. A sem nato našla 1001 izgovor. Da bi ob koncu dneva potešila svojo slabo vest, sem se za pol ure usedla na sobno kolo in lilo je iz mene, kot da bi bila v savni. V sredo sem se nahodila v šopingu po Ikei in okoliških trgovinah, v četrtek sem končno prevzela Črno iz varstva, nato sva bili s Softi zmenjeni, da zdaj greva pa skupaj tečt. A sem žal pristala na urgenci kot spremljevalka. No, glavno, da so bolečine izginile, tek je počakal. V petek sem se podila do mehanika, da mi je zmonitral zadnji brisalec, ki so mi ga odtujili enkrat pred Orto barom ob TF žurki, nato mi je uspelo najti lastnika mobitela, ki se je valjal po mojem plehnatem malčku. Žal je poba, na mojem malčku je opravil tehnični pregled, vmes nabavil nov telefon in je tega velikodušno prepustil meni. Le polnilca za Siemens-a nimam... Nato je tokrat odpovedala Softi in jaz sem pisala blog... Končno je prišla sobota.

Uro sem si navila za ob sedmih. Rana ura, zlata ura. In ko je zvonilo, sem po deset minut prestavljala zvonenje... Do devetih se mi je uspelo prikobacati iz postelje, nato jutranji sprehod s Črno in cincanje: naj grem teči takoj ali naj najprej kaj ponaredim. "Marš v superge!" mi je govoril en glas, medtem, ko je drugi, tišji, šepetal: "Daj najprej kaj pospravi!" "Ah, najbolje, da grem kar zdaj!" Ampak kaj obleči? Dolge pajkice, tanko trenerko, debelo trenerko? "Odpravljaš se, kot bolan srat!" slišim iz ozadja možganov. Navlečem nase debelo trenerko, še smuk v NOVE superge, kapica s šiltom in grem. Ko pridem dol, me naenkrat zagrabi trema. "Če ne bom mogla tečt, potem bolje, da me ne vidijo sosedi, pa tja do ovinka se bom ravno segrela..." "Premakni že svojo rit!" Uf! So začetki zmeraj tako težki? Pridem za ovinek in mimo trgovinice, pred katero so parkirani avtomobili. Enemu tuli alarm. Hmm, naj svoj počasni tempo še upočasnim ali naj nadaljujem? Če pride ven lastnik, bo še mislil, da sem imela jaz prste zraven... Grem za naslednji ovinek in počakam na zeleno luč na semaforju. Nihče ne dirja za mano. Še malo, pa bom na PST. Spomnim se, kako smo PRjčki skupaj tu tekli in je "kapo di banda" sporočal koliko km smo že pretekli. In ko pridem do "točke" 2,5 km, sem že prav navdušena sama nad sabo. Saj mi kar gre! No, grem do "točke" 4 km, nazaj lahko še vedno hodim. Potem se mi podijo po glavi filmi z oddaljenih krajev, sploh ne opazim, da nek lastnik besno kliče svojega psa, ki me je "posvojil". In 4 km so minili kot bi mignil. Ja, če je šlo pa to tako lahko, probam pa še nazaj grede teči. Začne pršiti. Še dobro, da ima kapica šilt in mi deževne kaplje težje pridejo do očal. Pomislim na to, da bo treba zamenjati stekelca. Ne samo, da so že krepko odrsana, zdaj imam baje tudi novo dioptrijo. In misli mi preskočijo na zdravje. Kaj vse so mi našli na managerskem pregledu. Sploh ne grem več k zdravnikom. Sem bila prepričana, da sem sploh in oh ok. Saj tudi sem. No, če bo moral kdo dlje za mano vpiti, pa naj vseeno povem, da me daje med drugim to, da se pri frekvencah človeškega govora moja ušesa ne odzivajo najbolje. No, morda je to včasih super dobro, ker potem kako neumnost preslišim. O drugih ugotovljenih dejstvih pa rabim najprej bolj laično strokovno razlago, ker mi tisto kar je na izvidih ne pove kaj dosti. In ta moja dejstva verjetno obstajajo že od mojega rojstva, le da manager ob rojstvu še nisem bila. Bolj me skrbi zdravje ostalih mojih domačih. Upam, da se čim prej spet "sestavijo". In gotovo bo sedaj ob izrekanju želja zdravje zasedalo prvo mesto. Ob vsem tem razmišljanju zaslišim ob meni tik, tik, tik, tik... Ups? Mimo mene priteče dobro grajen mladenič. Skoraj se z ramo "obregne" vame. "Poslušaj poba, saj imaš na razpolago tričetrt PSTja!" si mislim. Hkrati mi pogled na njegovo rito razpre čeljusti. Zavedam se, da se je moj tempo v trenutku spremenil. Skoraj na 7 km sem že. Mi bo uspelo obdržati razdaljo med tisto rito in mano? Še dobro, da je poba zavil naprej po PST, jaz pa mimo Livade proti domu. Še malo in bom na "točki" 0 oz. 8 km. Yes! Uspelo je! Nove superge test odlično prestale. Očitno tile trije (no, zares so bili štirje!) tedni niso naredili tako zelo velike škode. No, razen tempa. Ta je pa katastrofalen. Ampak pravijo, da je treba najprej zgraditi bazo...

Tekaški predlogi...

Morda mi boste čez čas rekli, naj že neham s posti o Maroku... A tokrat objavljam enega, za tiste tekače, ki se udeležite tudi kakega teka v tujini.

Na tokratnem potovanju sem naletela na dve vabili na maratona. Morda bi naslednje leto najprej odtekli maraton, nato pa silvestrovali v Zagori???

Hammed

Nekateri ljudje v mojem življenju zasedejo posebno mesto. Eden takih je tridesetletni Maročan, ki že nekaj časa dela kot šofer džipa v tamkajšnji turistični agenciji. Srečno naključje (ali le-ta res obstajajo?) nas je štiri popotnike prineslo ravno v "njegov" džip.

Na začetku se nismo znašli. Mene je ob snidenju še dajala slabost in najsrečnejša sem bila, ko smo Dušo posadili na sopotnikov sedež, Maja in Blaž pa sta izbrala srednje sedeže, tako sem imela na razpolago kar tri zadnje sedeže. Po kosilu, ko smo se prepakirali iz avtobusa, sem z veseljem zaspala. Zbudili so me le, ko smo srečevali kralja in njegovo spremstvo (kar je zgodba zase!) ter smo nabavljali tekočino za praznovanje ob prehodu v novo leto. Fante za volanom se mi ni zdel nič kaj dobre volje. Kar nekam namrgodeno je zrl v svet. Oh, če bo pa tole tako zgledalo, bo pa naporno, si mislim. Zvečer razpakiramo in se pospravimo v sobe. Naslednje jutro z Dušo kar malce s strahom prineseva najini "prasici" k džipu. A tokratni pogled v smejoči obraz šoferja, ko so se zasvetili njegovi, nekoliko razmaknjeni, sprednji zobje, je pomenil "premirje" in olajšanje. Verjetno ne bo tako hudo kot je kazalo ob prvem vtisu, si mislim. Ta dan sem jaz na vrsti, da zasedem mesto sovoznika. Pot se iz asfaltne spremeni v dober makadam in nato le še v nekaj podobnega makadamu. Vedno bolj proti jugu gremo. Pet džipov malce menjava pozicije, da nismo v čisti peščeni megli. V nekem trenutku se naš džip odcepi. Gremo precej bolj zahodno kot ostali in naenkrat se šofer odloči, da je vseeno predaleč od ostalih. Videli smo le oblake prahu, kjer so vozili. Začne se "off-road". Uau! Kar vriskamo od veselja. To! Ojunačim se in iz spomina prinesem tisti arabski stavek, ki pravi: "Kako ti je ime?" "Hammed" "Super, Hammed!" "Pa ti?" "Alja." "Oh, Alja arabic." "Res?" No, led je bil prebit. A le v toliko, da smo ugotovili še to, da on govori francosko, arabsko in berbersko, od nas pa je še največ francoščine obvladala Maja, jaz pa sem se trudila s tistimi nekaj arabskimi frazami, ki sem se jih naučila v Jemnu, a so tu v Maroku precej drugačne... Se bo treba še enkrat naučiti.

Hammed

Malce smo še menjali "sedežni red", nato pa je ostalo tako, da sem imela sovoznikov sedež rezerviran zase. Mi je pasalo, ker sem lahko odpirala in zapirala okno ter fotografirala.

Kljub temu, da nismo bili ravno zgovorni, smo se dobro razumeli. In kar naprej smo nekaj jedli. Še dobro, da sem bila tri dni, preden smo se "prestavili" v džipe, tešča. Že tako sem imela občutek, da sem zmeraj bolj "baročna". K našim malicam, ki so bile sestavljene iz takih in drugačnih oreščkov (največkrat smo grizli louz - mandeljne), sadja in slaščic, smo vključili tudi Hammeda. Najprej so me morali opozarjati, da naj pazim, da mu ne bom dajala z levo, "umazano", roko, pa se mi zdi, da je Hammed, tudi kadar sem se spozabila, čisto vesel sprejel ponujeno. "Šukran!" Ko sem mu ponudila tudi steklenico z vodo, je Blaž sicer komentiral, da zdaj sva si pa že čisto preveč domača, sem ga pomirila, da so mi domači in prijatelji prepovedali, da "pripeljem domov Arabca". (Me je sicer Duša, katere hči je že 17 let poročena z Alžircem in živi tam, prepričevala, kako se lahko lepo živi...). Poleg tega, če mi je simpatičen, še ni rečeno, da bi si želela biti njegova druga žena in mnogoženstvo je v Maroku prepovedano. Hammed je namreč poročen in z Latifo v aprilu pričakujeta malčka.

Maja se mi je najbolj smejala, kako sem se sporazumevala z njim. Enostavno sem ga vprašala po slovensko. In morda pokazala z rokami kaj mislim. Ko smo prišli na bencinsko črpalko in se nismo uvrstili v vrsto za "tankat", sem pokazala na števec in vprašala:"A mi imamo dovolj bencina?" "Ja." Je s podaljšanim a-jem odgovoril Hammed. Pa še druge podobne stvari sva se zmenila kar po slovensko.
Zanimivo se mu je zdelo, ko sem ga za kakšno stvar vprašala kako se reče po arabsko in sem si nato v mojo beležko zapisala. Nato sem mu naslednjič, ko smo srečali npr. ovce, rekla "Haruf?!" "Ja!" Ter me debelo pogledal in po francosko dodal, da imam dober spomin in pokazal na glavo...

Zmenili smo se tudi o tem, koliko ima kdo bratov, sester, kako živijo in kako živimo... Prav žal mi je bilo, da v francoščini ne znam razen "Bo žur! ;-)" reči čisto nič drugega.
Vsake toliko je Hammed precej zaskrbljen pogledoval na mobitel ali pa je zvonil telefon, a je le pogledal in odložil. Ko smo zvedeli, da je žena noseča, sem ga vsakič, ko se ni javil vprašala, če je Latifa. Če ji ni odgovoril, sem ga vprašala zakaj ne. Se mu je obraz razlezel v nasmeh in je vrtel nazaj številko... Oh Hammed, saj ne vemo kaj ji po berbersko razlagaš! Poleg tega si sam povedal, da se ne počuti najbolje!
Hammeda smo vzeli za svojega. On pa nam je to vračal. Ko smo prvi dan novega leta prosto pohajali po 60 kilometrski peščeni plaži, so nam šoferji pripravili piknik. In Hammed je prav posebej pazil, kje smo "njegove harufe" ali pa "dežeže" (kokoši), s čemer nas je hecal Blaž. "Branil" me je pred šoferjem Ibrahimom, ki se je poskušal vsake toliko pohecat z mano. Do nas je bil pozoren tudi ob drugih priložnostih.

Z džipom skoraj v šotor

Na koncu smo imeli občutek, kot da nam skoraj bere misli. Po obilnem zajtrku v zidanem kompleksu smo se vračali k šotorom. Duša je celo na glas zavzdihnila, "kako fino bi bilo, če bi Hammed džip pripeljal kar k šotoru, da nam ne bi bilo treba vlačit "prasic"..." Ko smo prišli k šotoru, je bil ob vhodu že parkiran naš džip in Hammed nam je s strehe nasmejan voščil "Saba el kheir!" O Hammed, ti si car! Tako profesionalno jemlje svojo vlogo, da ga je pravi užitek gledat in biti "njegova stranka".

Hammed in njegove dežeže z di(c)k-om

Lepo mi je bilo v našem džipu. Hammedu in Latifi želim zdravega malčka/malčico in nato še toliko, kot si jih bosta želela... ter srečno pot pri naslednjih turah! Morda se naše poti še kdaj srečajo... Inshalah!

Pokorno javljam...

...da sem nazaj...

Saj ne, da sem prišla pravkar. Že od ponedeljka se skušam prestavit, pa mi nikakor ne uspe. Preden sem odšla, sem padla v časovno luknjo... Sploh ne vem kaj vse sem počela... To se pozna npr. po tem, da nisem napisala voščilnic (čeprav sem dobila marsikatero zanimivo, zelo osebno, ki mi je polepšala prihod domov), ne pripravila e-voščilnice s Črno v obliki dobrega moža, ki nosi darila, da se je v mojem plehnatem malčku našel mobitel aparat, za katerega mi ne uspe najti lastnika... Pojma nimam kdo (bi) se je peljal v njem... Po poizvedovanju pri operaterju so mi uspeli sicer preveriti, da je škatlica imela lastnika, ki ima sedaj novo številko in da je mlajši od 20 let. No, lepa reč. Ni mi jasno v katero smer naj razmišljam. Na novi številki se ne javi... Bom še poskusila.

Po vseh e-poštah sodeč vas zanima kako sem se imela. Ja, dobro je bilo. In vse skupaj tako na šivaja, šivaja (op. p. počasi, počasi), da kar ne morem preklopit. Naredila sem še pa še fotk, in prvo gledanje je pokazalo številko večjo od 2100... Zdaj bo potrebna redukcija preden kaj pokažem. Nekaj jih vseeno prilepim, za prvi vtis.

Božični večer s skoraj polno luno v Fesu

Barvanje usnja

Po peščenih sipinah s kamelami in Tuaregi

Alah, država, kralj

V dolini Ameln

Marakeš podnevi

Marakeš ponoči