ponedeljek, 14. januar 2008

Letošnji prvi km

Že cel teden sem bila doma, a se nisem spravila migat. Zadnje dni potovanja sem že zelo pogrešala gibanje. Tako gibanje, da teče z mene. V ekipi sem imela kar dva tekača. Z vodičko, mojo soimenjakinjo, in sopotnikom "Habibijem", prekaljenim maratoncem, ki ima za sabo kar nekaj tekaških km, z maratonoma v Atenah vred... smo se "našli" ko smo zrli v, že objavljeni, plakat za Zagoro. In Alja je celo na prvi dan leta odtekla nekaj km. Sem se zdela sama sebi, ko sem pokukala iz spalke, prav gnila, ko se je ona že vrnila.
Po povratku sem bila še cel teden na dopustu. A naredila nisem "nič pametnega". V torek sem imela dobre namene, da se spravim tečt. A sem nato našla 1001 izgovor. Da bi ob koncu dneva potešila svojo slabo vest, sem se za pol ure usedla na sobno kolo in lilo je iz mene, kot da bi bila v savni. V sredo sem se nahodila v šopingu po Ikei in okoliških trgovinah, v četrtek sem končno prevzela Črno iz varstva, nato sva bili s Softi zmenjeni, da zdaj greva pa skupaj tečt. A sem žal pristala na urgenci kot spremljevalka. No, glavno, da so bolečine izginile, tek je počakal. V petek sem se podila do mehanika, da mi je zmonitral zadnji brisalec, ki so mi ga odtujili enkrat pred Orto barom ob TF žurki, nato mi je uspelo najti lastnika mobitela, ki se je valjal po mojem plehnatem malčku. Žal je poba, na mojem malčku je opravil tehnični pregled, vmes nabavil nov telefon in je tega velikodušno prepustil meni. Le polnilca za Siemens-a nimam... Nato je tokrat odpovedala Softi in jaz sem pisala blog... Končno je prišla sobota.
Uro sem si navila za ob sedmih. Rana ura, zlata ura. In ko je zvonilo, sem po deset minut prestavljala zvonenje... Do devetih se mi je uspelo prikobacati iz postelje, nato jutranji sprehod s Črno in cincanje: naj grem teči takoj ali naj najprej kaj ponaredim. "Marš v superge!" mi je govoril en glas, medtem, ko je drugi, tišji, šepetal: "Daj najprej kaj pospravi!" "Ah, najbolje, da grem kar zdaj!" Ampak kaj obleči? Dolge pajkice, tanko trenerko, debelo trenerko? "Odpravljaš se, kot bolan srat!" slišim iz ozadja možganov. Navlečem nase debelo trenerko, še smuk v NOVE superge, kapica s šiltom in grem. Ko pridem dol, me naenkrat zagrabi trema. "Če ne bom mogla tečt, potem bolje, da me ne vidijo sosedi, pa tja do ovinka se bom ravno segrela..." "Premakni že svojo rit!" Uf! So začetki zmeraj tako težki? Pridem za ovinek in mimo trgovinice, pred katero so parkirani avtomobili. Enemu tuli alarm. Hmm, naj svoj počasni tempo še upočasnim ali naj nadaljujem? Če pride ven lastnik, bo še mislil, da sem imela jaz prste zraven... Grem za naslednji ovinek in počakam na zeleno luč na semaforju. Nihče ne dirja za mano. Še malo, pa bom na PST. Spomnim se, kako smo PRjčki skupaj tu tekli in je "kapo di banda" sporočal koliko km smo že pretekli. In ko pridem do "točke" 2,5 km, sem že prav navdušena sama nad sabo. Saj mi kar gre! No, grem do "točke" 4 km, nazaj lahko še vedno hodim. Potem se mi podijo po glavi filmi z oddaljenih krajev, sploh ne opazim, da nek lastnik besno kliče svojega psa, ki me je "posvojil". In 4 km so minili kot bi mignil. Ja, če je šlo pa to tako lahko, probam pa še nazaj grede teči. Začne pršiti. Še dobro, da ima kapica šilt in mi deževne kaplje težje pridejo do očal. Pomislim na to, da bo treba zamenjati stekelca. Ne samo, da so že krepko odrsana, zdaj imam baje tudi novo dioptrijo. In misli mi preskočijo na zdravje. Kaj vse so mi našli na managerskem pregledu. Sploh ne grem več k zdravnikom. Sem bila prepričana, da sem sploh in oh ok. Saj tudi sem. No, če bo moral kdo dlje za mano vpiti, pa naj vseeno povem, da me daje med drugim to, da se pri frekvencah človeškega govora moja ušesa ne odzivajo najbolje. No, morda je to včasih super dobro, ker potem kako neumnost preslišim. O drugih ugotovljenih dejstvih pa rabim najprej bolj laično strokovno razlago, ker mi tisto kar je na izvidih ne pove kaj dosti. In ta moja dejstva verjetno obstajajo že od mojega rojstva, le da manager ob rojstvu še nisem bila. Bolj me skrbi zdravje ostalih mojih domačih. Upam, da se čim prej spet "sestavijo". In gotovo bo sedaj ob izrekanju želja zdravje zasedalo prvo mesto. Ob vsem tem razmišljanju zaslišim ob meni tik, tik, tik, tik... Ups? Mimo mene priteče dobro grajen mladenič. Skoraj se z ramo "obregne" vame. "Poslušaj poba, saj imaš na razpolago tričetrt PSTja!" si mislim. Hkrati mi pogled na njegovo rito razpre čeljusti. Zavedam se, da se je moj tempo v trenutku spremenil. Skoraj na 7 km sem že. Mi bo uspelo obdržati razdaljo med tisto rito in mano? Še dobro, da je poba zavil naprej po PST, jaz pa mimo Livade proti domu. Še malo in bom na "točki" 0 oz. 8 km. Yes! Uspelo je! Nove superge test odlično prestale. Očitno tile trije (no, zares so bili štirje!) tedni niso naredili tako zelo velike škode. No, razen tempa. Ta je pa katastrofalen. Ampak pravijo, da je treba najprej zgraditi bazo...

8 komentarjev:

sosed pravi ...

uh ja tale izgovor z "gradnjo baze" zadnje dni tudi meni prav pride :) sicer pa moja bilancani dosti boljša. dva tedna v novo leto, pa še vedno zgolj 20 pretečenih km. je pa res da sem vmes smučal, plaval, igral košarko... tolaži me, da je do roka, ko končnonameravam izpolniti lanskoletno obljubo, še 9 mesecev, koleno pa se tudi zaenkrat kar nekako drži.

:-D pravi ...

bravo. jest jih letos še nisem naklepala 8 vsega skup, kaj šele naenkrat. pa take plane sem si zadala, da bi bilo treba že zdavnej delat na bazi... ti pa kar nadaljuj. brez izgovorov. sej vidiš, zmer prteče kakšen motiv mim... ;-)

Ovca pravi ...

Bravo! Za lauf in za nove superge! Si mi dala mal spodbude. Se glih sprašujem če mi je v dežju res treba laufat.

mojcej77 pravi ...

Bravo, ALja!!!
AJa! Drugič pa, prosm, mej s sabo kak fotič (da boš lahko slikala ta lepe riti). Če pa ne boš, pol pa prosimo za malo podrobnejši opis:PP))

:-) pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
:-) pravi ...

@sosed: hura za koleno! 9 mesecev...že komaj čakam! ;-)
@bejbe: taka rita bi bila tud za vas gotov dobr motiv! Sam treba se je spravit... ;-) mislim, da je še najbolj pametno nardila Softi, ki me je včeraj sred dneva pripravila do 10 km!... Tokrat nisva srečali THE ritke! ;-) Blo je pa gotov več verjetnosti kot če bi npr. takrat doma likala... ;-)
No THE rita...bla je res taka... Mmmmmm, čvrsta, bi jo človk kr prijel, tud je zgledala tko sočna, k kakšna dobra breskva, da bi jo kar ugriznu! No, jasno bi jo blo prej za odstranit tiste prilegajoče pajkice... Njami skratka! :-)
Ajde! Gremo tečt!

tina pravi ...

Alja! Socna ..., breskvica ..., kar ugriznila ...? Kaksen caj ste pa pili v Maroku? ;)
Super, da si nasla motivacijo za tek! ;)

:-) pravi ...

ja, no... če je blo pa res!!! :-)
čaju v maroku se reče pa maroški viski! metin čaj v katerem so listki prave mete! sam tega si pa nisem prinesla s sabo! bom ob prvi priliki na balkonu posadila meto, pa povabim!