Hammed

Nekateri ljudje v mojem življenju zasedejo posebno mesto. Eden takih je tridesetletni Maročan, ki že nekaj časa dela kot šofer džipa v tamkajšnji turistični agenciji. Srečno naključje (ali le-ta res obstajajo?) nas je štiri popotnike prineslo ravno v "njegov" džip.

Na začetku se nismo znašli. Mene je ob snidenju še dajala slabost in najsrečnejša sem bila, ko smo Dušo posadili na sopotnikov sedež, Maja in Blaž pa sta izbrala srednje sedeže, tako sem imela na razpolago kar tri zadnje sedeže. Po kosilu, ko smo se prepakirali iz avtobusa, sem z veseljem zaspala. Zbudili so me le, ko smo srečevali kralja in njegovo spremstvo (kar je zgodba zase!) ter smo nabavljali tekočino za praznovanje ob prehodu v novo leto. Fante za volanom se mi ni zdel nič kaj dobre volje. Kar nekam namrgodeno je zrl v svet. Oh, če bo pa tole tako zgledalo, bo pa naporno, si mislim. Zvečer razpakiramo in se pospravimo v sobe. Naslednje jutro z Dušo kar malce s strahom prineseva najini "prasici" k džipu. A tokratni pogled v smejoči obraz šoferja, ko so se zasvetili njegovi, nekoliko razmaknjeni, sprednji zobje, je pomenil "premirje" in olajšanje. Verjetno ne bo tako hudo kot je kazalo ob prvem vtisu, si mislim. Ta dan sem jaz na vrsti, da zasedem mesto sovoznika. Pot se iz asfaltne spremeni v dober makadam in nato le še v nekaj podobnega makadamu. Vedno bolj proti jugu gremo. Pet džipov malce menjava pozicije, da nismo v čisti peščeni megli. V nekem trenutku se naš džip odcepi. Gremo precej bolj zahodno kot ostali in naenkrat se šofer odloči, da je vseeno predaleč od ostalih. Videli smo le oblake prahu, kjer so vozili. Začne se "off-road". Uau! Kar vriskamo od veselja. To! Ojunačim se in iz spomina prinesem tisti arabski stavek, ki pravi: "Kako ti je ime?" "Hammed" "Super, Hammed!" "Pa ti?" "Alja." "Oh, Alja arabic." "Res?" No, led je bil prebit. A le v toliko, da smo ugotovili še to, da on govori francosko, arabsko in berbersko, od nas pa je še največ francoščine obvladala Maja, jaz pa sem se trudila s tistimi nekaj arabskimi frazami, ki sem se jih naučila v Jemnu, a so tu v Maroku precej drugačne... Se bo treba še enkrat naučiti.

Hammed

Malce smo še menjali "sedežni red", nato pa je ostalo tako, da sem imela sovoznikov sedež rezerviran zase. Mi je pasalo, ker sem lahko odpirala in zapirala okno ter fotografirala.

Kljub temu, da nismo bili ravno zgovorni, smo se dobro razumeli. In kar naprej smo nekaj jedli. Še dobro, da sem bila tri dni, preden smo se "prestavili" v džipe, tešča. Že tako sem imela občutek, da sem zmeraj bolj "baročna". K našim malicam, ki so bile sestavljene iz takih in drugačnih oreščkov (največkrat smo grizli louz - mandeljne), sadja in slaščic, smo vključili tudi Hammeda. Najprej so me morali opozarjati, da naj pazim, da mu ne bom dajala z levo, "umazano", roko, pa se mi zdi, da je Hammed, tudi kadar sem se spozabila, čisto vesel sprejel ponujeno. "Šukran!" Ko sem mu ponudila tudi steklenico z vodo, je Blaž sicer komentiral, da zdaj sva si pa že čisto preveč domača, sem ga pomirila, da so mi domači in prijatelji prepovedali, da "pripeljem domov Arabca". (Me je sicer Duša, katere hči je že 17 let poročena z Alžircem in živi tam, prepričevala, kako se lahko lepo živi...). Poleg tega, če mi je simpatičen, še ni rečeno, da bi si želela biti njegova druga žena in mnogoženstvo je v Maroku prepovedano. Hammed je namreč poročen in z Latifo v aprilu pričakujeta malčka.

Maja se mi je najbolj smejala, kako sem se sporazumevala z njim. Enostavno sem ga vprašala po slovensko. In morda pokazala z rokami kaj mislim. Ko smo prišli na bencinsko črpalko in se nismo uvrstili v vrsto za "tankat", sem pokazala na števec in vprašala:"A mi imamo dovolj bencina?" "Ja." Je s podaljšanim a-jem odgovoril Hammed. Pa še druge podobne stvari sva se zmenila kar po slovensko.
Zanimivo se mu je zdelo, ko sem ga za kakšno stvar vprašala kako se reče po arabsko in sem si nato v mojo beležko zapisala. Nato sem mu naslednjič, ko smo srečali npr. ovce, rekla "Haruf?!" "Ja!" Ter me debelo pogledal in po francosko dodal, da imam dober spomin in pokazal na glavo...

Zmenili smo se tudi o tem, koliko ima kdo bratov, sester, kako živijo in kako živimo... Prav žal mi je bilo, da v francoščini ne znam razen "Bo žur! ;-)" reči čisto nič drugega.
Vsake toliko je Hammed precej zaskrbljen pogledoval na mobitel ali pa je zvonil telefon, a je le pogledal in odložil. Ko smo zvedeli, da je žena noseča, sem ga vsakič, ko se ni javil vprašala, če je Latifa. Če ji ni odgovoril, sem ga vprašala zakaj ne. Se mu je obraz razlezel v nasmeh in je vrtel nazaj številko... Oh Hammed, saj ne vemo kaj ji po berbersko razlagaš! Poleg tega si sam povedal, da se ne počuti najbolje!
Hammeda smo vzeli za svojega. On pa nam je to vračal. Ko smo prvi dan novega leta prosto pohajali po 60 kilometrski peščeni plaži, so nam šoferji pripravili piknik. In Hammed je prav posebej pazil, kje smo "njegove harufe" ali pa "dežeže" (kokoši), s čemer nas je hecal Blaž. "Branil" me je pred šoferjem Ibrahimom, ki se je poskušal vsake toliko pohecat z mano. Do nas je bil pozoren tudi ob drugih priložnostih.

Z džipom skoraj v šotor

Na koncu smo imeli občutek, kot da nam skoraj bere misli. Po obilnem zajtrku v zidanem kompleksu smo se vračali k šotorom. Duša je celo na glas zavzdihnila, "kako fino bi bilo, če bi Hammed džip pripeljal kar k šotoru, da nam ne bi bilo treba vlačit "prasic"..." Ko smo prišli k šotoru, je bil ob vhodu že parkiran naš džip in Hammed nam je s strehe nasmejan voščil "Saba el kheir!" O Hammed, ti si car! Tako profesionalno jemlje svojo vlogo, da ga je pravi užitek gledat in biti "njegova stranka".

Hammed in njegove dežeže z di(c)k-om

Lepo mi je bilo v našem džipu. Hammedu in Latifi želim zdravega malčka/malčico in nato še toliko, kot si jih bosta želela... ter srečno pot pri naslednjih turah! Morda se naše poti še kdaj srečajo... Inshalah!