Andrej in Zdravko

Včeraj sem bila v CDju. Na predavanju Retorika in duševno zdravje. Predavatelja Andrej Marušič in Zdravko Zupančič sta faci.

Andrej: menda so ga določili? za najsimpatičnejšega Slovenca. Tudi meni je odličen. Je znal kake stvari, sicer hudo resne (npr. samomor), tako plastično humorno opisat, da bi ja... Bi šla. Bi šla na. Bi šla na un. Bi šla na un njegov. Bi šla na un njegov kavč...razlagat, če bi me kaj begal. (To je bil namreč Zdravkov malce užaljeni očitek nekaj dni prej: "Sej vem, ve babe pridete na predavanje sam zaradu unga, k bi si želele tm na unmu njegovmu kavču razpredat...")

Zdravko: res je model! Isto temo sem pri njem zdaj že nekajkrat poslušala. Ampak tip zna. Čist zmerej znova mal drugač zapelje, da se krohotam od smeha. Na začetku, ko se je pojavil na odru, sem imela občutek, kot da ima mal težav, pa sem se zavedla, da imam pravzaprav jaz tam v dvorani več treme.

Ni kaj. Meni sta bila odlična. Če bosta imela še kako skupno predavanje, definitvno priporočam!

In zdej nekaj, kar ne smem pozabit napisat! Torej! Imela sem srečanje z Juretoma. Jure G. slovenski diplomat, ki me vedno znova nasmeji. Skoraj 1. stvar, ko sva se srečala, je bilo tisto, o čemer mi je pisala Tejka. "Ja kje sem pa jaz v kaki zgodbi? Vsak dan čekiram, pa...nič." Eto Jure G.! Pa daj še kaj napiši, ne samo brat! Drugi je bil pa Jure J. Sem malce zamešala razne priimke in sem ga na začetku v napačno familijo porinila. Ko sem se zavedla, kam pravzaprav paše, sem bila pa že doma. Smo prav luštno počvekali.

Večer se je zaključil z after partyjem in tem, da sem rabila malce več koncentracije, da sem po vseh Kristančičevih vinih ožuljena prišepala do doma. In tole se bo nadaljevalo v naslednjem postu. Danes že cel dan razlagam o Puru...