Oh, ti naši Bogovi...

Nekateri jih pač imamo. Take in drugačne. Nekateri so zelo kosmati...

Moj kosmati Bog je Črna. Ki me vsa srečna pričaka, ko se vrnem domov ali jo prevzamem pri varuškah. Te si zaslužijo svoj opis, ki ga gotovo dobijo! Bilo me je groza, ko sem se zavedla, da ji je bolje pri njih kot pri meni. Še dobro, da jih imava!

Pri Črni se je z bogovi začelo že pri njenem očetu Parisu. No, nisem sicer zasledila, da bi bil Paris bog, a karakterne lastnosti je imel njihove...

Nato Zeus. Bog vseh grških bogov! Lep in pameten. Oče Črninih otrok. Zgodbica, kako smo te otroke delali, je kar zabavna. Dva devičnika na kupu... In ne samo, da sta psa rabila pomoč, tudi lastnika sva se precej namučila zraven. Zmatrana sem bila na koncu tako, kot da bi jaz celo noč seksala... Brez "babce" Irene, ki smo ji prerili ves vrt, res ne bi šlo! Ja, smo se kar potrudili za tistih 7 palčkov in smo nanje izredno ponosni. Zdaj so že veliki in pridni "delavci". Grof (po domače Car) bo celo konec meseca prvič tekmoval na svetovnem prvenstvu reševalnih psov!

Tudi "babca" Irena je imela Boga Orf(ej)a. Po grški mitologiji Zeusovega vnuka po Apolonu. Labradorca, ki mu na daleč ni bilo para! Črninega velikega prijatelja in učitelja. "Kosmata" žlahta je malce drugačna. V tej je bil Zeus mlajši. Orfov nečak, sin Orfovega brata Goldija.

Ampak tale post je namenjen predvsem Zeusu! Zdaj namreč je in bo tale naš Bog malce bogi... Je bil preveč poskočen in mora na operacijo kolenskih vezi na zadnji tački. Baje rutinska operacija a vseeno: "Srečno Zeus! Bova s Črno držali pesti in tačke zate!"