Demavend / Damavand (5671 m)

V petek sva imeli s Tino prvo predavanje o najinem popotovanju po Iranu in najinem vzponu na Demavend. Saj ni zadnje. Za TF sva ga še dolžni, a vseeno objavljam malce prirejeno pismo iz Irana:

V sredo, 20. avgusta ob 13.30 po iranskem in ob 11h po slovenskem času sva stali na vrhu Damavanda – 5671 m, kot mu pravijo Iranci. Res je bil za naju skoraj ženska stena! ("dama"- ženska, vand – wand – stena), a sva izvedli nekaj taktičnih potez, ki so se nama obrestovale. Prva je bila, da sva ostali na njihov praznik v nedeljo v Teheranu. Baje je bilo na 1. baznem taboru – 3200 m, kjer je mošeja, tisto noč 3000 ljudi. Sva 3-krat vprašali, če res "tauzent". Naju so sicer na tem taboru ponoči motili psi ovčarji, ko so se tepli, lajali, renčali in tulili v polno luno. A kaj je to proti tritisoč glavi množici!?

Naslednje jutro sva odšli na 2. tabor na 4200 m. Na 3900 m naju je ujela poštena snežna nevihta. Najbolj me je motilo grmenje… V tabor sva prispeli, ko je bilo cca 3 cm snega. Za prtljago iz 1. v 2. tabor sva najeli konje in njihov vodič Mr Masaoud nama jih je 1. pošteno zaračunal ter 2., hvala bogu, uspel dostaviti prtljago skoraj istočasno kot sva prispeli.

Naju je že čakal Mr Hamid (Himalajec) in naju povabil, da se preoblečeva v nekem šotoru ter nama skuhal čaj. Glede na to, da kar ni nehalo snežiti, sva po počitku in juhi, ki sva si jo skuhali, naredili naslednjo pametno potezo. Najeli sva ta šotor. V najinem bi bili kaj kmalu premočeni kot miši in lahko bi se le obrnili... Tako pa sva imeli dovolj prostora (celo jaz sem stala skoraj pokonci), da sva si skuhali še naslednji obrok – špagete.

In padla je še tretja odločilna poteza. Sneg ni hotel nehati padati in edino pametno se nama je zdelo, da za pot od 2. tabora do vrha najameva vodiča. To je bil kar Mr Hamid. No, sva kaj kmalu podvomili v njegove himalajske izkušnje. Vsak "hribovc" v Sloveniji bi znal povedati, kar sva vedeli in videli prejšnja dva dni, ko se je na gori naredila kapa: v take hribe se hodi zgodaj! Čudno nama je bilo, kako Mr Hamid pravi, da štartamo šele ob 6h?! Če ne bi zasnežilo in bi šli sami, sva imeli namen štartati najkasneje ob štirih (kar sva prebrali tudi iz informacij na internetu). No ja, on je tu "doma" in bo že vedel… Samo to nama ni bilo jasno, ker so se kaj kmalu pojavila vprašanja: "Why you two no stop for another day?", "Are you married?" ter ponudbe za masažo… Takrat sva uporabili svoje najgrše poglede. Samo pogledali sva se in v en glas je bruhnilo iz naju: "Tule je pa "suša"!" Sem se izgovorila na moža v Sloveniji, ki me čaka in bo very very angry…

Noč je bila… Kratka ali dolga? Zame kratka, saj sem spala z mojim Jožkotom (beri: Jožko = spalna vreča firme Sir Joseph, za minus 50 stopinj Celzija, za katero sem dala ob nakupu plačo ter zastavila hipoteko na stanovanje in Črno, a se je investicija zdaj že kar nekajkrat pošteno obrestovala!). Nekajkrat sem se zbudla le, ker je Tina rogovilila. Najprej zaradi vetra, ki se je zaganjal v sunkih in nama skoraj podrl šotor, pri tem pa "proizvajal" najrazličnejse zvoke. Imela je občutek, da se nekdo "šunja" okrog šotora. Potem je bila vprašanje denarnica, že spokana v nahrbtnik... Ko sem se zbudila naslednjič, je noge tlačila v nahrbtnik. Takrat še ni sprejela moje ponudbe, da ji dam svoj flis, ki sem ga le grela za naslednji dan. Naslednjič sem ji ga dala vseeno. No, verjetno je jasno, da je bila Tini noč neskončna…

Ob 4.45 je zvonila budilka. Mr Hamid je rekel ob 5h zajtrk in ob 6h odhod. Kaj dosti nama ni bilo za jesti. Pogreli sva malce vode (nekaj sva si jo segreli za v termoske že prejšnji večer) in si zmešali maratonik. Napravili sva se in obuli. Želela sem, da spalki zvijeva in pospraviva v prasico (transportna vreča), če bi slučajno zalilo šotor ali naju, da imava vseeno nekaj toplega. To je bilo koristno še zaradi nečesa… Ob 5.40 sva že stali pred šotorom in zrli v jasno nebo. Hura! Le čudno se nama je zdelo, kako to, da Mr Hamid ne pride buditi!? Sva ga slišali nekje od daleč, a sva se naredili, da ne slišiva in je moral iz tople spalke. Želel je dopovedati, da je tudi ob 6h prezgodaj, ker je mraz in piha. "Halo??? Si zmešan??" sta za naju govorila dva para razjarjenih oči. Če se tebi ne ljubi iz tople spalke, še ne pomeni, da bova midve čakali, da se vreme poslabša! No, je pogledal v šotor in ugotovil, da so spalke pospravljene. Takrat je verjetno končno dojel, da se z nama resnično ni za hecat! Popustili sva za 20 min in rekli, da res štartamo ob 6h.

Usedli sva se vsaka na svoj armafleks in premlevali kakšna je bila noč, kako se počutiva in kaj naju čaka. Ob 6.05 Mr Hamida še vedno ni bilo in planili sva iz šotora, trdno odločeni, da greva sami naprej. A kam? Kakih opisov poti ali zemljevidov nisva našli niti na internetu niti v Iranu.

Sneg nama je prejšnji dan preprečil krajši popoldanski aklimatizacijski vzpon in v taboru je bilo kakih 5 cm snega. Kaj bo še višje? No očitno se je tudi najin vodič sprijaznil s trmastima Slovenkama in pricapljal na pot.

Potem je šlo pač navzgor… S Tino sva bili dogovorjeni, da (kot ponavadi) hodim za vodičem in si ne pustim diktirati tempa. Spet pametna odločitev! Na momente je divjal in se ustavljal. Na tak način, na teh višinah, se jaz ne grem! Noga pred nogo, vdih, izdih… Na predelih, kjer so bile serpentine in se je dalo lepo počasi, je šlo brez večjih težav. Če pa je bilo treba nogo bolj dvigniti, se je tempo dihanja spremenil in srce se je odzvalo s hitrejšim tempom...

Vseskozi sva pred seboj na desni gledali prelep leden slap (na 5000 m), ki nikoli ne "odteče". Nekje na 4900 m smo naredili postanek za pitje in malico. Še prej smo se slekli, saj je bilo naravnost "vroče"! Nadaljevala sem celo brez rokavic! Na 5300 m sem tudi jaz parkrat začutila rahlo kljuvanje v glavi.

Tina je zmeraj bolj pogosto spraševala koliko je še do vrha: "Še ena dobra Šmarna!" Kasneje mi je povedala, da ji moj odgovor ni bil všeč, takrat je rekla le: "Naslednjič bom tekla na Šmarno!"

Dobrih 100 m pod vrhom se je zmeraj bolj vohalo žveplene hlape tega ugaslega vulkana. To je dodatno otežilo dihanje. Bolj smo se bližali vrhu, bolj zoprno vreme je bilo. Kot sva predvidevali…

Spustila se je megla in vrh se je le za kratek čas pokazal. Mr Hamid je odhitel naprej in pred seboj sem imela le stopinje in poslušala njegovo vpitje: "Tina, strong, Alja, strong, Slovene lion, Slovene tiger!" "Ma tiho bodi! Če se dereš, ne slišiva svojega dihanja in padeva iz ritma!" Preden jo je "ucvrl" je nekaj razlagal o dangerous, fog in bum, bum, bum (kar naj bi pomenilo grmenje)… no good! "Samo hodi možak, če zaradi tega, ker se nisi pravočasno zbezal iz spalke ne prideva na vrh preden se totalno zabaše, boš najmanj ob skalp in brke, da o kakih drugih detajlih sploh ne zgubljava besed!"

Cca 50 m pod vrhom pustimo Tinin nahrbtnik. Tini je že pošteno slabo, jaz tudi še vedno čutim glavo. Spet se začenjo serpentine in Tina me začne priganjati. "Tina, jaz hitreje ne grem, pojdi naprej!" Naenkrat reče, da jo tišči v prsih in gre nazaj počakat h nahrbtniku. "Ok. Grem do roba pogledat koliko je še!" Malce odsedi in še preden mi uspe priti do tam, kjer bi videla koliko je do vrha, jo vidim, da gre za mano.

Še malo in zavpijem: "Tukaj je!" Pride za mano in reče "Samo dve, tri fotke in grem dol!" "Ja tudi jaz ne bom taborila tu!" Pridejo iz neke druge strani še 4 moški. Enemu porineva v roke fotoaparata in super, da sta bila fotoaparata dva. Na mojem je ob pritiskanju zamešal vse nastavitve in je skoraj sama belina… Saj lahko bi rekli, da je to to, ker se je v tisti megli res slabo videlo, a za fotko na 3 m se je pa dalo… Klik, klik in gremo dol! Jupi! Uspelo je!!!

Mr Hamida še slikajo z iransko zastavo. No, midve sva si slovensko sicer sposodili v hotelu, kjer sva bili čisto paf, ko naju je 2. dan počakala na polički, a jo nato pozabili v Tininem nahrbtniku. Glava na teh višinah res dela drugače…

Tako. Čakal naju je le še spust… Neskončen… 2400 m… Ker smo šli dol po melišču je šlo zelo hitreje. V dveh urah sva bili do 2. tabora na 4200 m. Tja sva prišli "ubiti". Mislim, da sem bila tako utrujena le še po plezariji z Lenčko v Skuti.

Na taboru sta se naju "podajala" Mr Hamid in Mr Masaoud… Prvi nama je predlagal, da greva v dolini v kočo "Mountain Federation", drugi pa bi naju gostil? v njegovi "Guest House". Kako zoprni znajo biti Iranci s svojo vljudnostjo!

Kljub neprijetnim "navalivanjem" Mr Hamida, sva se odločili, da greva v "Mountain Federation" kočo. Da se po svoje "rihtava" in nama ob najini utrujenosti ni treba kazati prijaznih obrazov in igrati vljudnosti. Da se lahko razkomotiva ne da bi nama kdo gledal pod prste kaj vlečeva iz nahrbtnikov. Da nama ne bo treba jesti ponujene hrane in bova lahko le, čeprav neumiti, padli v posteljo. Ali na armafleks!

Na 2. taboru sva za trenutek zaprli oči, a vseeno spokali v dolino. Še ene noči si v Tinini spalki, kjub vsem oblačilom, tudi jaz ne bi želela! Tudi moja glava je bila težka. Čisto premalo sva pili… Na poti do 1. tabora sva se kar razživeli in čebljali skoraj celo pot. Bila naju je ena sama sreča! Naslednji obiskovalci so naju spraševali, če sva bili na vrhu in nama, kljub zategnjenim iranskim pravilom, podajali roko. Gor grede nisva srečali nobene ženske! Le, ko sva bili v 1. taboru so bile ene 4! Glede na to, da v Iranu ženska velja za pol človeka, pri nas bi naju dali vsako za babo in pol… koliko torej?! ;-)

Spodaj sva ob prtljagi počakali na Mr Mustafo z njegovim "kabrioletom" (pick-up). Pa spet prerekanja ali bova šli v "his house" ali k Mr Masaoudu ali v "Mountain…" Tehle treh mistrov sva imeli na koncu že polhen kufer. Rekonstrukcija dogodkov in nadaljevanje sta pokazala, da sta tidva-"nižinska" konkurenca "višinskemu" kar se biznisa tiče, a kopja naj lomijo med sabo! Midve si želiva le spat!

Za zaključek naj o vzponu napišem, da sem se ga upravičeno malce bala. Tri tedne pred vzponom brez "normalnega" gibanja, potem pa kar horuk, pa višina in malce tudi logistika… Ni mi bilo na "izi"! Prave zimske razmere, a sva cepina in dereze le nesli na sprehod na vrh (jih ni bilo treba uporabiti!)

Neskončno moram pohvaliti Tino, ki se je res odlično odrezala! Njen prejšnji najvišji vzpon je bil Grossglokner s 3798 m. Tudi o kondiciji ni bila 100% prepričana. Vseskozi sva bili soglasni in ni bilo kančka kakega "crasha", kar se v takih razmerah kot sva jih imeli kaj rado zgodi! Res super, super, super!