VELT 2008

Ja, spet ena kratica. Tokrat za Veliki ljubljanski treking.

S Sebi sva načrtovali skupno udeležbo že na BATu (Bohinjski Adventure Trek) a so ga odpovedali. Sedaj sva se celo prijavili kot ekipa, a luna Kurcšlus raviolkam spet ni bila naklonjena. Poznajo se "posledice" Sladkih 6 in drugih naših miganj. Tako je Sebi žal ostala doma, jaz ljubljanska trma pa domačega terena nisem hotela spustiti. Tako sem se v prejšnjem tednu, ko sem po pohodu 3. Peš na Pohorje (o katerem tudi še nisem pisala), dvakrat predala strokovnim rokam Softi, z Lenčko sva uživali v savni, migala nisem, le masirala mojo desno nožico (začetek vnetja pokostnice). Softi mi je nožico v petek zvečer še potejpala in bila sem "na speedu" za štart. Malce me je le skrbelo, kako kmalu se bom lahko odlepila od odlične družbe sošolcev s srednje šole, ko smo se zbrali na obletnici "mature" (raje ne štejem katere). Sem tako ponosna nanje. Kakšne đekice in đeki! Glede na to, da smo se zadnjič srečali pred... mi spomin sploh ne seže do tja... mi tudi pod razno ni bilo jasno s čim vse se ukvarjajo. Kar hudo mi je bilo, ko sem z vrtnico v rokah (Sošolci so postali taki kavalirji, da padeš dol!) odhajala prva domov. A vedela sem, da je to nujno, če se hočem zjutraj zbezati iz postelje.

Zjutraj spet Črno v varstvo, tam me je že čakal Pajk, da sva skupaj nadaljevala pot do Špele in nato na štart na kmečki turizem Blaž na Dobenu. Pajku sem že prejšnji dan pojamrala, da Sebi ne bo in... No, tako sem dobila poleg družbe še tisto še bolj pomembno na trekingu - vodstvo. Prijavila sva se vsak posebej, da ime Kurcšlus raviola ostaja rezervirano. Organizator je pripravil izredno luštne majčke in dobila sem tako kot sem naročila. A bi v njej gotovo kazala popek in ledvička. Mi je organizator Matjaž po posredovanju Pajka našel tako, da mi tega ne bo treba. Super hvala obema! Še po nahrbtnik v avto, nato so nam predstavili traso, ki je bila narisana že na kartah in posebnosti ter presenečenja, ki nas čakajo na progi.

Tri, dva, ena, štart... So se vsi zagnali kot da smo na šprintu, ne pa na trekingu. Čez možgane mi je šlo najprej le, "Halo, na kakšno prireditev sem se zdaj jaz prijavila?", in nato "Uf, a bom jaz danes tole zmogla?" Tja do vasi Rašica sem se še trudila teči, potem mi je šlo po glavi le to, ali naj Pajku rečem naj on kar gre ali naj mu poskušam slediti. Definitivno bi bil brez mene hitrejši. Ko sva izredno hitro našla drugo kontrolno točko na drugem najvišjem vrhu Rašice, postavljeno v star štedilnik, sem se odločila, da se še malce potrudim.

Že na poti proti tretji točki pri Mengeški koči sva "kar nekje" skočila na markirano pot tik pred noge Mihu in Boru. Tam sva prehitela še nekaj drugih, ki so naju nato v drncu prehiteli. Resnično teči nisem mogla. Pajk je nato spet strateško odredil na nekem razcepu kje je bolje in že po Sebijinih pripovedovanjih, da ima vgrajenega Garmina, sem mu popolnoma zaupala. Tako sva namesto dol gor po grebenu in blatnem listju, šla po makadamski poti in nato strmo v hrib do Mengeške koče, kjer sva ujela kar nekaj tistih, ki so naju že prehiteli.

Sem skoraj pospravila karto, ker je itak brezveze, da sploh pogledam nanjo ali kaj komentiram. Najbolje, da se skoncentriram le na to, kako bom čimprej za Pajkom.

No, pri Mengeški koči je en prav simpatični parček igral in glasba se je razlegala, kot da bi bila prava gasilska veselica. Prav super za dvig morale v takrat še meglenem jutru. Nekaj soudeležencev nama je nato sledilo, saj so očitno ugotovili, da se to splača. In ne vprašajte me, kje sva šla. Vem le, da je bilo izredno strmo in drseče. So šli za nama in tam s tistega pobočja smo viseli vsak s svoje bukve, leske, smreke... kot opice iz palm...

Nato preko ceste spet čez neko žbunje do 4. kontrolne točke. Tu je bilo treba malce nazaj in ko smo se srečevali na makadamski cesti z ostalimi, kar niso vedeli ali bi nama verjeli, da morajo še malo naprej do perforatorja ali jih želiva speljati na napačno pot.

Potem sva imela do pete točke, pri nekem bajerju, zasledovalce, ki sva jih nato do vrha Koseškega hriba zgubila. Udarila sva kar čez travnik in po nekem kolovozu v hrib, kjer sva nato prišla na markirano pot, od tam pa ni bilo več težav do te točke in še naslednje. Potem spet navzdol. Tega sem se najbolj bala, ker me je noga začela prejšnjo nedeljo boleti ravno pri sestopu s Pohorja. In sem stiskala zobe... Takrat sem dobila spodbujajoči SMS, ki je veljal še Kurcšlus "raviolikama" in saj veste, potem gre lažje...

V vasi Utik so naju vprašali, "Kako dolgo pa je to?" Saj se nismo uspeli zmeniti kaj, ker sva smejoča odšla naprej. Naslednja točka je bila v gozdičku sredi polja. Tam so eni trije gozdički sredi polja. A sva se odločila za pravega. Le ko sva prišla do njega, sva se zmenila, da se razdeliva in gre en po eni strani in drug po drugi in poskušava najti kontrolno točko. Sem imela srečo, da je bila na moji strani. Skrita med vejevje.

Potem sva šla naprej in Pajk je rekel, "tamle v smeri kozolca". Ok. Tu sva se nasmejala, ker bi nama najini jemenski sopotniki gotovo rekli, da se nama vidi, da sva bila skupaj v muslimanski državi in da sva dobro prevzela tamkajšnje navade. Ženska hodi ene 5 korakov za moškim. Le še feredža mi je manjkala. Pa nisva bila nič skregana in sva se režala kot dva pohana mačka, le jaz ga nisem čisto dohajala. Tu se je spet pokazalo, da je Pajk resnično CAR v orientaciji. Prišla sva direktno na nadvoz nad avtocesto.

Za ovinkom pa, saj ne vem katera, točka po vrsti. Tu, opuščeni šolski center v Repnjah, je bilo treba ali 10 minut počivati ali pa metati trojke na koš. Joj. "Se mi zdi, da bi jaz kar počivala," mi je šlo čez možgane. A je Pajk že metal trojke. In jo tudi zadel. Ni mi preostalo drugega kot da primem žogo in začnem metat na koš. Smeha na tone. Še do table ni šla žoga. Kaj šele, da bi se vsaj oplazila obroča. No, po ene khmm poskusih, ko sem že skoraj obupala (Pajk verjetno tam od daleč tudi!) mi je uspelo. Tu se na okrepčevalnici še napojiva in najeva, nato pa naprej.

Od tu je bilo treba priti do lovske koče pod Šmarno goro. Skozi tisoč kolovozov, ki so vsi, no vsaj meni se je zdelo, šli pravokotno na smer kamor je bilo treba priti. Me prav zanima kaj bo pokazal Pajkov Garmin kako sva kolovratila čez tisto praprot, močvirje, da mi je gojzar enkrat skoraj ostal notri, blato... Nato so se pred nama odprli čudoviti travniki, a je idilo motil daljnovod. Je bilo treba prečkati potok in ko sem se že psihično pripravila, da bo bolje to, kot da naredim še kak km, je Pajk našel brv čezenj. Pa po travnikih do koče. Tam nama je kontrolor povedal, da sva ena redkih, ki sva prišla s te smeri. Da ostali so šli drugje. Nič hudega, greva dalje do Matjaževe jame.

Jame ni bilo težko najti saj se je označevalni trak videl s poti, po kateri sva prišla. In kontrolorja sva zagledala. V hrib, nato poiskat čelno svetilko, na glavo čelado, ki so bile tam, in spust v jamo. Spolzko. In jasno, jama kot jama, tudi ta ni delana po mojih merah, tako je bilo nujno, da sem imela čelado. Čeprav mi je tokrat celo uspelo, da se nisem kam butnila! Pa spet v hrib.

Tu sem imela totalno krizo. Sem mislila, da bi se kar dol vsedla in rekla, da se pa jaz pravzaprav tegale ne grem več. A me je tisto v glavi, "če si lahko...xyz (vstavi moj poljuben podvig)... potem boš pa tudi tule prišla do konca!" "Ja, pa saj sem že prejšnji teden dvakrat "presegla" samo sebe!" "Presneta reva!" "A še nisi bila nikoli na Grmadi, kaj pa vsi tisti treningi z vodo gor...!" in to do iteracij, ko je že skoraj Pajku popustilo potrpljenje in mi je zabrusil. "Kaj je zdaj? Saj ne greva na pet tisoč?!" "Groza, stisni!" in sem hropla za njim v tisto strmino. Odločila sva se namreč, da ne greva okrog po poti na Grmado, ampak diretisimo v hrib. Kjer na začetku ni bilo čisto nič shojeno, predvsem pa strmo strmo in blatno blatno. Končno greben Grmade. Domač teren. Jupi! Pofočkat do točke in že naprej proti Šmarni gori.

Tu sem se počutila kot vesoljec. Ali pa pustna šema. Ali pa... Nekdo, ki definitvno zbuja pozornost. Ne le, da sem se tako premikala. Tudi usrana sem bila tako. Vsi običajni obiskovalci Šmarne gore pa spedenani v nulo, še diseči izpod tuša in naspidirani. Smo se nasmejali na podelitvi, ko je Špela razlagala, ko jo je nekdo na Šmarni gori ogovoril: "Ja punca, a ti si pa kar brez strešic vozila?!" Vam je lahko jasno, do kje smo bili usrani.

V gostišču dobiva čaj in srečava Miho in Bora, ki sta se dajala s krči. No, malce tudi s pivom. Potem pa nekaj, kar me je resnično skrbelo. Spet spust. Bom lahko? Tejpov si sploh nisem upala preverit, ker sem nogo definitvno precej dobro čutila. S Pajkom jo udariva za Mihom in Borom a se nato premisliva in greva raje malce okrog, ker po tisti strmini, bi se gotovo dol bolj odkotalila kot ne. Na kontrolni točki na Debelem hribu se spet srečamo. Še malce cigumigu okrog in Pajk je spet "v nulo" zadel kje morava pod avtocesto. Tam je bilo pa spet smeha. Ob kar deročem potočku le ozka potka, ki je bila od prejšnjih popotnikov prilično blatna in temu primerno spolzka. Na desni pa zid. Ja nič, gremo. Pajk že po nekaj korakih z eno nogo v vodi. Sem šla kot po jajcih. Tam so naju ujeli zasledovalci iz ultre, a jih žal na tistem ozkem delu nisem mogla spustiti naprej. Uspelo mi je ne da bi zajemala vodo v čevlje. Nato še čez potok. So bile napete vrvi, da si si lahko pomagal čez.

Nato ponoven vzpon na Rašico. Tu sva se odločila, da greva za ostalimi po desni, kljub temu, da nam je neka gospa razlagala, da je markirana pot po levi. V gmajni sva naredila postanek za filanje rezerv. Očitno je Pajk ocenil, da se spet vlečem.

Prideva na markirano pot in nato do makadama, ki je moj "domači" teren. To je bila še v času moje prve kuže trasa, ki sem jo uporabila, ko je imela dama svoje dneve, ker ni obljudena in mi jo ni bilo treba imeti na vrvici. Pajk bi šel sicer tu po desni, ker je ocenil, da je krajše, a sem uveljavila svojo voljo, ker bi bilo treba drugače najprej dol in še enkrat v hrib, tu pa se ni bilo treba spustiti, čeprav je kak m več.

Do stolpa na Rašici. Tam mi je pa res že skoraj "jermen dol padu". Še malo stisni in bo. Res ni bilo več dolgo do točke, ko se je slišalo uradnega napovedovalca. Ko sva prišla na asfalt, sem imela občutek, da mi bo noga kar stran padla. A ker se me danes še drži, temu očitno ni bilo tako! Prideva skozi cilj. Jupi! Hvala Pajk! In spet kar manjši šokec. Besede napovedovalca: "Tokrat smo za dame pripravili še eno presenečenje! Izvoli vrtnico!" Že druga v dveh dneh! Pa naj kdo reče, da življenje ni lepo!

Organizatorji so v razpisu zapisali, da je pohodniška varianta dolga cca. 25 km, ultra pa cca. 40 km. No, reci in piši sva jih s Pajkom naredila dobrih 35 km, pa se nisva nikjer zgubila in na točke šla skoraj direkt. Ultraši so dejansko govorili o nekaj čez 40 km, le nekaj več višinskih m so naredili. Sem se vseeno počutila kot ultraš...

Sva se šla do avta preobleči. Kar malce s strahom sem vlekla hlače dol. Ma ne zaradi Pajka! Zaradi noge! Tejpi so podlegli mojem švicu in sem jih z lahkoto odstranila. "Ja, tule bo definitvno potreben počitek," bi mi v tistem trenutku verjetno rekla Softi. Takoj uporabim arnikinino mazilo in si še cel večer nato masiram.

Organizatorji so poskrbeli tudi za hrano, a ko je Pajk izjavil, da sva pokurila 4500 kalorij, mi je bila mineštra kar premalo. Tako smo si z Mihom, Borom in Pajkom privoščili še dodatek. Počakali na Špelo ter ostale utraše in pohodnike. Špela, ki je bila na ultri, se je po sestopu s Šmarne gore odločila za odstop, ker jo je preveč bolelo koleno. Torej nisem bila edini "kripl".

Na podelitevi VELTa in celotne letošnje treking lige so se na odru izmenjavali skoraj sami znani obrazi. Ne, ne bom naštevala. Saj veste, EMŠO in zamere, pa to. Carice in carji!

Potem pri žrebanju nagrad smo se pohodniki sicer malce spraševali, če niso naših številk malce obtežili, ker so bile izžrebane v glavnem le tiste ultrašev, a gotovo so si nagrade bolj zaslužili kot mi, softiči. Sploh jaz, ki sem se trekinga udeležila drugič in že drugič šlepala. Prvič na Miha na Učki in sedaj na Pajka. Še enkrat HVALA obema!

Hja. Dobra družba, dobro vzdušje, lepi dnevi... gotovo vabijo, da premislim, da bi se naslednje leto bolj pogosto udeleževala tele lige. Kar pomeni, da si bom temu primerno naredila kak vmesni trening...

**********

Torej: v cilju sva bila po 7:39:20 urah. Pajk je v svoji kategoriji zasedel 22. mesto, jaz pa 4. Raje ne kalkuliram katero mesto bi Pajk dosegel brez bremze... ;-)