sobota, 28. junij 2008

Sulaweški pogrebi

Ko pokažem krvave slike z vodnimi bivoli, me vsak vpraša kaj je zdaj to? Naj zapišem zgodbo, ki ji bom ob treh slikah, ki sem jih zaradi zaključene celote, kot mi je svetoval bratranec slikar, tudi poslala na natečaj iz prejšnjega posta, dodala še kakšno.

Pred dvemi leti sem bila na Sulawesiju. Otoku v Indoneziji. Take simpatične oblike kot je cvet orhideje. In na nobeni točki nisi oddaljen od morja več kot 90 km. Na južnem delu je predel Tana Toraja. Večinoma je to krščanska pokrajina a se je še vedno ohranilo tudi staro animistično verovanje. S skupino smo se udeležili dveh pogrebnih slovesnosti. Bi človek pomislil, "Čudaki! Na dopustu se klatijo po pogrebih!?" Za tukajšnje razmere res čudno. Sulawezijci na življenje gledajo kot na vmesno pot in pravijo, da je pogreb namenjen živim. Za srečanje s sorodniki in poglabljanje medsebojnih vezi.

V Toraji prebivalci živijo v izredno zanimivo oblikovanih hiškah. Tonkonanih. Le-ti spominjajo na barko. Prepričani so, da so njihovi predniki prišli z barko po reki in bodo tudi oni odšli z barko. Tako imajo tonkonani več različnih velikosti. Največje ponavadi uporabljajo za bivanje, srednje za kašče, predvsem za riž, in najmanjše za krste – tonkonan brez ognja.

Ko človek (po naše) umre, zanj rečejo, da je hudo bolan. Dokler mu svojci ne uspejo pripraviti pogrebne slovesnosti. Razpadanje trupla so včasih preprečevali tako, da so mu v vse telesne odprtine zatlačili rastlino Guava. Dandanes ga balzamirajo s formaldehidom. Priprave na slovesnost lahko trajajo dolgo. Za enega od dveh pokojnikov, katerih pogreba smo se udeležili, so rekli, da je hudo bolan že dve leti. Do slovesnosti še vedno kuhajo za pokojnika in baje še vedno leži v svoji postelji in ob njem spi njegov partner. Za slovesnost ga namestijo v tonkonan brez ognja.


Torajci imajo različne načine za grobove. Da bi ohranili čim več zemlje za setev, v skale dolbejo luknje. Ponavadi tako luknjo pripravljajo 3 možje, ki za plačilo dobijo vodnega bivola, ki je tam pravi zaklad. Tako grobnico družina polni dokler ni polna. Odvisno od velikosti luknje je ali dajo noter krsto ali le truplo. Glede na dolgotrajno čakanje na slovesnost so to lahko le še kosti. Drug način je, da tonkonan brez ognja postavijo na ali ob tako skalo. Tretji je bil, ko so v skalo izdolbli luknje za tramove, ki so štrleli iz skal in na te tramove postavljali krste. Moram reči, da me je hoja pod takimi krstami najbolj pretresla. Nisem imela dobrega občutka, da mi ne bo vsak hip kaj padlo na glavo. Poseben način pokopa je za otroka. V tem primeru v drevo gumijevca naredijo vdolbino in vanj položijo trupelce. Prepričani so, da mleček, ki ga ima to drevo, nadomesti materino mleko in otrok bo zrasel skupaj z drevesom.

Pogrebna slovesnost traja več dni. Odvisno od tega kako premožen je bil pokojnik. Na slovesnosti se zbere ogromno ljudi – sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Pripeljejo se od blizu in daleč. Zato jim svojci pripravijo, med tonkonani v katerih prebivajo, posebne lope. Lope služijo za druženje, za prehranjevanje, zaščito pred soncem in dežjem... Na osrednjem delu med lopami pa se odvija slovesnost. Ko prideš na slovesnost, zapišejo kaj si prinesel v dar in ti povedo kje bo tvoja lopa, ker jih oštevilčijo.

Na prvi dan slovesnosti je takoimenovan sprejem. Ob vhodu na slovesnost počakaš, da te povabijo na slovesnost. Družina sedi v tonkonanu, kjer je tudi krsta, vendar na ta prvi dan pozdravlja udeležence slovesnosti. Sedaj imajo na slovesnosti tudi napovedovalca z mikrofonom, ki pove kdo prihaja na slovesnost, včasih tudi, kaj je kdo prinesel. Napovedovalec ljudi po skupinah povabi na prizorišče. Možje odplešejo poseben ples Bero. Prišleki smo se približali večji lopi, namenjeni za sprejem. Dekleta oblečena v njihove noše so nas usmerile, ženske desno in moške levo. Nato je prišel sprevod svojcev. Prinesli so priboljške, ki so jih delili med udeležence. Ženske smo dobile čaj, piškote, bonbone, betel, moški pa namesto betla cigarete. (Betel je v liste rastline zavito apno in koščki tobaka, kar uporabljajo za žvečenje. Isto rastlino uporabljajo ženske za kozmetiko, saj postane koža, ko zmečkaš liste rastline rdeča. Odlična šminka!). Pogovarjali smo se s svojci in izmenjali informacije o naših družinah. Nato so odšli iz lope najprej svojci, nato še mi v svojo lopo. Tam so se menjavali različni udeleženci. V te lope ženske prinesejo hrano in pijačo. To, da sva si bili z vnukinjo pokojnika simpatični, sem izkoristila, da sem lahko fotografirala dogajanje od blizu.
Na drugi dan pogreba/slovesnosti, tega smo se udeležili za drugega možaka, izvedejo zakol bivolov. Prišleki na slovesnost prinesejo različna darila. Najbolj bogato darilo je vodni bivol. Če je večbarvni (spotet buffalo), je vreden še več. Na slovesnosti privedejo bivole na sredino na prireditveni prostor in posebej za to določeni možje, izberejo tistega, ki bo ponesel dušo pokojnika v puyo – nebesa. Včasih izvedejo tudi bivolje boje. Bivola se povohata, se udarita in en se umakne. Boljši nato vodi dušo in njegovo meso je bolj cenjeno. Na to slovesnost so privedli 20 vodnih bivolov, kar je kar bogata slovesnost. Lahko bi bila naprimer le ob prašiču in petelinih. Polovico bivolov so pred nami zaklali, ostale zlicitirali. Meso se porabi za slovesnost in udeleženci dobijo meso za domov. Ker nimajo hladilnikov, meso nato posušijo. Pogrebne slovesnosti so na nek način praznik. Saj drugače domačini praktično ne jedo mesa. Na njivi z rižem imajo narejen bazenček, v katerem gojijo neke vrste krapov (zgledajo kot ogromne zlate ribice) in te pojejo ob žetvi. Tu pa vse meso rezdelijo tudi med sovaščane in nič ga ne zavržejo.
Ko lastnik zareže v vrat bivola, se pocedi curek krvi, bivolu se zamajejo noge in pade po tleh. Če je zareza pravilna, je postopek zaključen praktično v trenutku. Bolj neugodno je, če lastnik ne zareže prav. Takrat lahko tak bivol kopitlja okrog in tudi to smo doživeli. Na srečo le pri enem. Ker so bivoli kot domače živali, je težje kot umirajočega bivola, gledati kako ob zakolu trpi lastnik.
Nato pridejo možje, ki bivolom odrejo kožo. Tudi kože se nato prodajo. Je pa pomembno kako odrejo. Da ne porežejo pri tem preveč mesa. Tako namreč goljufajo. Z delom nadaljujejo mesarji, ki živali razkosajo.
Na prostorih stran od dogajanja, zakoljejo tudi prinešene prašiče in kuhajo specialitete. Ena takih je, ko v bambusovo palico natlačijo riž, meso in zelenjavo in to kuhajo/pečejo na ognju. Če je bilo meso prej popečeno, priprava traja kaki 2 uri, drugače se lahko zavleče tudi čez 7 ur. Na slovesnosti smo bili v znak spoštovanja umrlega oblečeni v sarong. To je njihovo tradicionalno oblačilo, ki je na pogrebni slovesnosti črne barve.

Nekateri sopotniki so slovesnost predčasno zapustili. Preveč krvavo se jim je zdelo. Sama moram reči, da sem to doživljala kot klavnico na prostem. Bolj kot špricajoča kri, ki me skoraj ni motila, so me fascinirale reakcije domačinov. Od občutka, da si na bikoborbi, ko vsi navijajo in se veselijo z bikoborcem, do zadrževanja joka pred zarezom v bivolov vrat ali nedolžnega igranja otrok, ki jih nihče ne podi stran od trupel bivolov. Sedela sem tam, opazovala ter imela polno glavo različnih misli in vprašanj... Zanimivi smo ljudje. In tako različni...

Natečaj

Pred časom sem opazila, da je organiziran natečaj za popotniško fotografijo. Več svojih prijateljev sem prosila, da mi med okoli 20 slikami izberejo katere 3 so jim najbolj všeč. Imela sem občutek, da sem sama preveč vpeta v zgodbe, ki jih pišejo fotografije. Rezultatov natečaja žal ne vem. Tiste obljube, da nas bodo o izboru obvestili po e-pošti se niso držali. Očitno je le, da moje fotografije niso prišle v ožji izbor. Nič hudega! Fotografiram rada in moj motiv niso natečaji, čeprav morda spet poskusim na kakem. Me pa moti tak odnos. To na glas priznam. Kar nekaj časa človek porabi, da med tisto množico slik izbere kar se mu zdi vredno. In tokrat sem v to namočila še prijatelje... Hvala, ker ste mi pomagali!
Tokrat objavljam fotografijo pri kateri bi lahko napisala: PO IZBORU GLEDALCEV...

Posneta je bila med Božičem in Novim letom v Maroku. Med jutranjo ježo kamel.

četrtek, 26. junij 2008

Bolj stara bolj nora ali 1. maraton za obale prijateljstva

Predpriprave

V soboto sva s sis Mojco (4.PR) odšli na morje. V Fieso. Da sprobam vse tri neoprene, ki jih imam na voljo. Hvaležna sem ji bila, da je sedela na obali in mi podajala zdaj enega, zdaj drugega.
Imela sem prav debilen občutek. Najprej oblečem svojega. Tistega z lepimi rožicami, z žensko teliranim pasom in boki. Ja, na kopnem in ko le čofotam v vodi, je super. A ko želim zamahniti z rokami, se počutim kot kaka riba, ki jo je pojedla kača in bi si želela izstopit iz njenega telesa. Gibi z rokami so bili po 100 m prav naporni. Kje je še nadaljnjih 4900 m? Moja plavalna ramena so želela več prostora, zato se odločim, da bo naslednji neopren, ki ga sprobam, tisti Rozin, ki je brez rokavov mi naredi najbolj seksi postavo. Počutim se kot prava zapeljiva morska deklica. A kaj, ko se izkaže, da sem v resnici v njem kot nasedli kit. Ker ima dolge hlačnice in me drži precej na gladini vode, maham z nogami po zraku in izgubljam energijo. Joj. Še BOFHov neopren mi ostane na razpolago. Tokrat si ga celo oblečem kot je prav - spredaj spredaj in zadaj zadaj, da ostanem BOFHu dolžna le kak plato piva in ne cele pivovarne, da ne napiše na blog kako blonT sem v resnici. Že na suhem zamahnem z rokami in poskusim, če bo to kaj bolje kot v mojem rožastem. Všeč mi je, da lahko naredim zamah brez odrivanja neoprena. V vodi je pa druga, no tretja zgodba.
Ste videli kdaj ribo pljučarico? Kako se ji napihnejo pljuča? No približno tako sem se počutila in približno tako je verjetno zgledalo. (Priznam, da sem ribo sicer videla, ampak napihuje se bolj kaka žaba...) Vsa zgrožena se poklapano odpravim na sprehod do Pirana, kjer si »rane ližem« s fotografiranjem. In zraven vidim kaj me čaka. Ljudje! Že z očali skoraj ne vidim na drugo stran zaliva!
Skesano kličem brata DavorjaPR, potapljača, jadralca in bivšega rafterja – kompetentnega za vodo v naši družini, da mi da kak svoj nasvet in pove kake svoje vodne izkušnje. Vedela sem, da me bo nakuril, zakaj se spomnim zadnji trenutek. Ampak, če je toliko drugih stvari... Razložim mu svojo idejo, da bi na mojem neoprenu odrezala rokave in sprostila ramena. Me je podučil, da mi bo voda verjetno zalivala ravno tam od strani in to ne bo v redu. Predlaga mi, da nabavim tanko raztegljivo majico in me povabi, da poskusim njegovo. No, ta mi je prevelika in hitela sem naprej v šoping. Pa naj mi še kdo reče, da je fino, če je vse standardizirano! Svoji majici mi na posodo ponudita še Raziskovalec in Maj. Na koncu sem imela polno ene robe in brez zaključka, kaj se bo zgodilo, ko pridem na štart. S Tjaso si zamenjava ZSje in pove mi, da bo plavala brez neoprena. Se še odloča ali gre 3 km ali 5 km. Pri Predragu se pozanimam, koliko je prijavljenih in koliko jih je v moji kategoriji. Je še kakšna tako odklopljena? Mi napiše, da jih ni veliko in imam možnosti za oder. Hja, kakšen oder? Mene bolj zanima časovni limit! Saj ne, da se bi odra branila, a ker bo taka razdalja v morju zame prvič, imam toliko vprašanj, da grem preverit kako sploh zgleda taka tekma. Kdaj naj zadnjič jem? Ali bo vmes kje možnost jesti, piti? Ponavadi sem bila po eni uri plavanja (ne namakanja) lačna, da bi spraznila nabito poln hladilnik. Bodo meduze? Bodo valovi? Bo plima ali oseka? Bodo tokovi v pravi smeri? Kako bo s krči? Mi bodo očala zdržala? Bom videla naslednjo bojo? Kaj naj oblečem? Me bo zeblo v uhlje?
Na vsa ta vprašanja bodo odgovori na cilju. Glava je pripravljena. Gremo!

Z Lauferjem se slišiva kdaj ima namen oditi njegov Laufermobil, da uskladiva z mojim. Po premisleku se odločim, ker ne maram zamujat in ne kake živčnosti pred štartom, da krenem iz Ljubljane ob 11h. Prej poberem Maja in Erota.

Priprava na dan štarta

Zjutraj se priklopim na internet, da bi preverila vremensko napoved in temperaturo morja. Ne gre mi v račun, zakaj je napoved za soboto in nedeljo šele čez 3 dni. So pozabili zamenjati? Ko ravno ugotavljam kako in kaj, me preko Skypa kontaktira prijateljica iz Bruslja, pa jo prav začudeno vprašam, kaj dela v soboto zjutraj tako zgodaj pokonci. »Halo? Kakšna sobota? Danes je sreda in imam službo...« No, zmedeno sem začela dan. A napoved, da ima morje 25 stopinj, mi vlije poguma in me za nekaj časa utiri v pravo tirnico.

Nato se je začelo skoraj tako kot pred Ljubljanskim maratonom, ko so leteli SMSji... Moram priznati, da so me nekateri tako ganili, da so mi prišle solze v oči. Najbolj sem bila presenečena nad sodelavci. To, da moj hobi ni sedenje pred TV, vedo in jim moje aktivnosti niso več čudne. Tudi to ne, da sem se v petek, ob hudem nalivu, na službeni piknik v Kamniški Bistrici pripeljala s kolesom jim ni bilo čudno. Takrat sem nekaterim povedala, da se v sredo odpravljam plavat. Špela me je za zadnji dan skupnega dela povabila na kosilo in najin smeh, ko je rekla, »Pejva na ribe, morda ti do jutri zrasejo škrge!« se je slišal gotovo po celem hodniku. Srečno Špela in veliko uspehov na novi poti! BOFH mi je posodil neopren in pomagal pri nakupu zame. Da ostalih in njihove podpore sploh ne omenjam! In da so se spomnili name na praznik, ko imamo prosto in naj bi službo odklopili? Lepo je imeti take sodelavce!

Ob pol enajstih štartam od doma in poberem Maja, s katerim sva zamenjala kopilotsko mesto glede na Bistriški vintgar, in Erota. Najprej se Maj sicer potoži, ker ima moj plehnati malček za klimo le belo barvo, a se odloči, da vseeno spoba tudi ta izziv. Pogovor nanese na to in ono. Med drugim tudi na to, koliko sem trenirala plavanje. »Hja... Saj vem, da ni OK, ampak plavanja, nič.« »Pa ti veš, da TanjaO in Co. trenirajo že celo zimo po dvakrat tedensko po eno uro in gredo na krajše razdalje.« Globoko pogoltnem slino in začne me glodati črv. Sem se prav odločila? »Ja, sem!« mi pravi glava. Trenutno sem v zame solidni kondiciji. Ko povem, da v moj plavalni trening ponavadi spada likanje z utežmi na rokah ali pa pri pripravah za višine nad 4000 m nošenje 15-20 litrov vode v breg, kjer jo na vrhu zlijem, me imajo za še bolj odklopljeno. A, ker se mi je to do sedaj obneslo, bom, ne glede na mnenja, to počela tudi v prihodnje.

Z MiciM, Ano*, Lauferjem in MatjažemV se dobimo v Kanegri ob dvigu štartnih številk. Večina jih gre teči na 15,x km. Prej pozdravimo organizatorja Predraga, ki je ves v pripravah za prireditev. Srečam tudi TanjoO in MirčaO. TanjaO mi spet vlije malo samozavesti, ko me spomne na naše skupne vzpone. Oooo, koliko časa je že od takrat! Na roki mi napišejo številko 510. Vroče je tako, da v senci kar lije iz nas. Po pogovoru z Ano*, ki je imela frajerka pred prihodom na štart za seboj že kolesarski in tekaški trening, se odločim, da bodo obveljala DavorPRjeva navodila. Za v vodo se pripravim v kopalke in tisto elastično tanko majico. Ne vem koliko časa bom rabila in glede na sonce, ramen ne bom mokrih kazala iz vode.

Napetost narašča. Kakšni postavni mladeniči hodijo mimo. Gremo na isto razdaljo. Me naši TF fantje tolažijo, da je pri teh mimoidočih tako, da se ga dotakneš z bucko in gre vsa napihnjenost ven. Vseeno imam občutek, da bi pred štartom rabila nekaj minut osame. Za zadnji pogovor s samo s sabo pred štartom. Me MiciM prizemlji, ko mi pokaže vso tisto gužvo okrog in okrog. Dobro, kar bo pa bo.

Preoblečem se in odhitim na štart. Oddam torbo z oblačili na barčico, namenjeno na cilj 5 km. Tam poklepetam z Mirom in MiromR. Tega človeka gledam s takim spoštovanjem, da imam verjetno čeljust kar do tal. Pred nekaj dnevi v neznanski vročini in neznosnih pogojih preteče 212 km okrog Blatnega jezera, danes pa je že na štartu 5 km plavalnega maratona!? So pripravili zanj posebno rdečo preprogo? Si jo zasluži!

Spravimo se v vodo. Navodila so bila, da so tisti, ki gredo na razdaljo 1,5 km najbližje obali, mi na 5 pa najdlje. Že kar nekaj časa smo v vodi, z MiromR se sprašujeva kdaj mislijo narediti štart, ker je kar trajalo in trajalo... Medtem sem si poskusila kar najbolje pritrditi očala. Zaenkrat še nisem našla takih, ki me nebi tiščali, kadar »dihtajo« 100%. Nato kar naenkrat začnejo plavalci pred mano s kravlom. O? A to je torej štart?

Tekma

Na začetku ob sebi vidim, čutim in slišim sotekmovalce. Poskusim se čim bolj skoncentrirati na tisto točko v daljavi, za katero so nam rekli, da naj nam bo za orientir. Hotel Bernardin s svojo značilno stopničasto arhitekturo. Prepričujem se, da ne smem bezljati, ker je pred mano še ogromna razdalja in nimam izkušenj kako razporediti moči.

Počasi se mi zvok ostalih plavalcev oddalji in začnem se spraševati, če sem na pravi poti. Brez očal res slabo vidim, a Bernardin še razločim. Pogledam levo desno, se ozrem nazaj. Ena kolona plavalcev je kakih 10 m desno in druga 10 m levo ob meni. Torej sem nekje vmes, kar mora biti idealna linija.

Ko imam občutek, da mi je hotel že skoraj na dlani, se začnem ozirati naokrog. In opazim eno glavo plavalca na levi in dve desno. Ampak kje je tista barka, ki je pobirala plavalce na 1,5 km? Ni se me začela lotevati panika, ker mi je bilo kot da bi šele začela plavati in sem imela izredno dober občutek. A tisti drug občutek, da nisem na pravi poti je bil zelo neugoden. Nato zagledam na levi barko, s katere se derejo na tisto plavalno kapico na moji levi, da mora proti desni. Torej se tudi jaz obrnem bolj v zaliv. Ampak to je čisto ven iz linije hotela Bernardin! Pa ne, da sem celo točko za 3 km zgrešila!? Saj sem šele dobro začela plavat!? Ustavim se in si snamem očala. Bom brez kaj bolje videla kam? Pojma nimam kam moram in okrog mene nikogar, ki bi mi bil orientacijska točka. Na štartu so nas opozorili, da moramo mimo kontrolnih točk z desno ramo. Grem do čolna, za katerega mislim, da je to tisti, ki pobira ljudi, a se skoraj pripnem na trnek nekega ribiča. Ne bi mi bilo fino, da bi kar tam v morju zapela: »Ribič, ribič, me je ujel...«, ker bi me skoraj dobesedno...

Plavam naprej in zdaj se mi tista barka, ki je prej usmerjala plavalca pred mano, približa in kričijo mi, da moram bolj na tisto belo barko spredaj. Ok belo barko. A tam jih je najmanj 5 belih? Pokažem na jadrnico in vprašam, če tja? »Ja,« je bil odgovor. Plavam orientirana na jadrnico z belimi jadri, a se mi kaj kmalu posveti, da tole ne bo najbolje. Jadrnica definitivno ni pri miru. V tistem se mi spet približa čoln in z zastavicami mi dopovedujejo kateri čoln je tisti, ki pobira plavalce na 3 km. Halo? Jaz pa sem skoraj v Piranu. Saj v soboto nisem tam nič ostala dolžna?

Zakadim se proti čolnu in premišljujem kolikšno razdaljo sem preplavala po nepotrebnem... Držim se tistih navodil, da je treba mimo čolna in boj po desni. Ko plavam mimo rumene boje, na desni vidim dve glavi, ki tega nista naredili. Sem spet slabo poslušala navodila ali jih nekateri ne upoštevajo? Z barke slišim, »Tole je Alja! Dajmo Alja!« Nasmeh se mi pokaže na obraz in sploh nimam občutka, da je več kot 3 km že za mano. Gasa naprej!

Ujamem dve tekmovalki, ki imata tisti način, da se zaženeš in nato crkneš, spremeniš tehniko plavanja in ponavljaš vajo. No, med njunim kravljanjem ju nisem dohajala, a sem ju vsakič, ko sta plavali prsno, hrbtno ali nekaj vmes, dohitela. Poleg tistega rdečega ciljnega slavoloka, ki sem ga videla pred sabo, sta mi bili od kontrolne točke za 3 km, onidve za orientir. Tam nekje na 4 km slišim na moji desni spet navijanje. »Alja, Alja... Dajmo Alja!« Nisem prepričana, da je imel še kakšen plavalec tako podporo! Hvala TanjiO in ostalim na barčici!

Tik pred ciljem me je čakalo še eno presenečenje. Plavala sem za plavalkama pred sabo in vse smo šle proti pomolu. Tako nam je bilo rečeno na štartu. Me smo šle proti koncu pomola, a smo skoraj obtičale ob mreži, ki je verjetno namenjena, da loči tisti obobalni del od tistega za čolne. Že drugič skoraj ujeta... Potem na levi zagledam čoln z nekom, ki maha z rumeno zastavico. Je bila tako mala, da se jo je komaj videlo. Spet nekaj dodatnih m... Prav zanima me, koliko sem jih zares preplavala. Še zadnji zamahi in na cilju sem. Podam roko plavalkama pred mano in se spravim iz vode. Yes! Uspelo mi je! Okrog vratu mi obesijo medaljo.


Nasproti mi pride sam »capo di banda« Ero in mi čestita. Tekači so že na cilju. Njim je bilo neznosno vroče in verjamem, da so mi zavidali. Grem po vodo in pod tuš. Še prej poskušam zvedeti koliko je sploh ura. Me že dolgo čakajo? Mi nekdo pove, da je nekaj minut čez peto. To pomeni, da sem rabila manj kot 2 uri. Do časovnega limita pa je še ura in pol. A grem lahko plavat še nazaj? Res sem bila zadovoljna!

Analiza
Po tušu v sladki vodi in preoblačenju, smo se pridružili ostalim na pašti in spet sem prižgala moj telefon. So me že spet čakali SMSji s podporo. Res HVALA! Malce čakanja in zmede, da se je začela podelitev in da so spisali rezultate. Zanimalo me je le, kakšen čas sem dosegla. 1:52:27. Glede na to, da resnično razen Cooperja 14 dni pred tekmo in preskušanja neoprenov nisem plavala od septembra, ter da sem bila tokrat skoraj v Piranu se zdaj še sama sprašujem, kako mi je to uspelo.

Nato ob podelitvi kolajn in pokalov, sem šla tudi na oder. Pa ne na stopničke! Samo prevzela sem pokal za TanjoO za 3. mesto na 1,5 km. Tole mi sedaj ni čisto jasno, ker sem imela občutek, da je TanjaO plavala na 3 km, a...??? Bravo TanjaO! Pa tudi ostali (npr. Ana*, MiciM...), ki zaradi zmede niso prišli do nagrad.
No, glede na to, kako sem lutala tam po Piranskem zalivu se tako kot MatjazV, ki pravi: »Škoda, klobase sem pa zgrešil za 15 sekund, ki sem jih verjetno pridelal z zamudo na štartu«, sprašujem ali sem tistih 8 minut zgrešila zaradi slabih oznak. Vem, da je tole sedaj popolnoma brez veze in me je morda malce napadel taetov sindrom 4. mesta, a se to sploh ne da primerjati z zadovoljstvom, da se mi je na cilju smejalo!

Prevoz z barčico nazaj do Kanegre je kar hitro minil. Le ob pristajanju se je malce zapletlo. Najprej nam je bilo zabavno, nato malce manj, a je postalo bolj zabavno za gledalce z obale. Po trku s pomolom smo vseeno srečno pristali... Z ostalimi TFjčki smo se vsedli še na pijačo in nato odšli domov.

Vesela sem bila, da sem srečala »stare« znance, med katerimi naj posebej izpostavim Mira in Tjaso, ki sta me še dodatno spodbudila, da se prijavim za ta maraton. Če ne pride kaj vmes, se vidimo na akvatlonu na Jesenicah!

Zame spet en lep dan v prijetni družbi...



Zaključek

Gotovo se udeležim tega maratona naslednje leto in morda še kakšnega plavalnega maratona.

Za naslednji plavalni maraton bom imela še eno investicijo. To bo rumena plavalna kapa. Podobno kot pri teku v temi, si tudi tu z modro ali črno kapico neviden in kaj lahko bi se naredila kaka nesreča ob srečanju s kakšnim plovilom. Hkrati nas bi redarji lažje spravljali v »čredo« oziroma tisti koridor, ki nam je bil namenjen za plavanje. Morda bi bilo ob prijavi bolje, da plavalci dobimo za darilo plavalno kapico namesto majice.

Vesela sem bila, da ni bilo meduz in sem zaradi valov le dvakrat popila šljuk morske vode. Pravilno sem dozirala prehrano pred štartom in prav je bilo, da sem poslušala DavorPRja.

Defnitivno si bo treba nabaviti leče. Sicer nisem prepričana, da bi mi tokrat to kaj koristilo, a za poskusit je tudi to. In ja, seveda, za še boljši rezultat bo treba gotovo tudi na kak trening v bazen...

Res hvala vsem za podporo. Tistim, ki ste verjeli vame in tistim, ki niste... Posebna zahvala gre mojim domačim, ki jim, starejša kot sem, povzročam več trepetanja zame. Prav zanima me, kako bi se moje življenje obrnilo, če bi imela takrat v osnovni šoli tako vztrajnost in trmo, kot jo imam sedaj in bi mi uspelo prepričati starše, da nadaljujem s plavalnimi treningi in pri plavanju iz mene še nekaj bo! ;-)

nedelja, 22. junij 2008

Paparazzo v Piranu


Priletela je...

... za srečo vseh tekačev, ki so se včeraj podali na štart: Inot, ZdravkoC, MiroR, Katja&Matjaž, 50cent, Striti, Jethro, Janka, Marina, Tini, Ero...

sreda, 18. junij 2008

Ita : Fra = 2 : 0

Ob pol devetih zvečer je bil trg pred katedralo v Milanu praktično prazen. Nato se je počasi polnil.... Ob 1. golu me je bilo pošteno strah! Sem bila v prvih navijaških vrstah pred velikim zaslonom in bilo je pokanja, kričanja, metanja steklenic, ognja... Z eno besedo: histerija.
Poleg posledic na zadnji sliki, imam še eno posledico. Bila sem nekaj minut ponosna lastnica novega dežnika... V nekem trenutku sem namreč, upam, izboljšala življenje neki vzhodnjakinji, z nakupom velikega dežnika. Želela sem ohraniti pri življenju moj fotoaparat. Naj dežnik dobro služi novemu lastniku!
Po koncu tekme, priznam, skoraj nisem vedela kakšen je rezultat. Vedela pa sem, da je ena mojih naslednjih investicij definitivno nov fotoaparat! Še enkrat lep pozdrav iz Milana!

torek, 17. junij 2008

Iz zaprašenega arhiva...


Na začetku mojega blogovstva sem objavila post, na katerega sem dobila izredno veliko (verjetno največ sploh) odziva, a ne v »eter«, ampak po drugih kanalih.

Je srečati nekoga, s katerim boš srečno preživel večino svojega življenja, šel čez dobre in slabe trenutke, si stal ob strani, razumel drugačnost, na starost pa drug drugemu ščetkal protezo, drug drugemu bral najnovejša pisma vnukov, se podpiral do stranišča, v deki zavit s prepletenimi prsti, ki ljubkujoče božajo drugega, obujal spomine na tisto, kar si takrat ne moreš več privoščiti... res umetnost? Po zadnjih zgodbah, ki mi hodijo čez pot, je! In zgodbe s srečnimi konci tako redke, da bi jih bilo za iskati kot iglo v senu. Imam občutek, da jih bodo otroci lahko brali le še v pravljicah o princih in princeskah.

Zgodbe so seveda različne. In kakor včasih piše na začetku kake knjige: vsaka podobnost z dogodki in znanimi osebami je zgolj naključna!

Ženska, ki se ni mogla odločiti s kom bo šla na kavo in se je raje dogovorila za dva zmenka, se je v nekem trenutku zavedela, da se stara. Začela ji je biti materinska ura. V tem trenutku se je začela ozirati za partnerji, ki bi bili primerni, da bi bili očetje njenih otrok. Res se najde nekdo, ki si želi z njo ustvariti družino. Imeti z njo otroke. Rodi se prvi otrok, rodi se drugi otrok. Postanejo zgledna družina, a brez pravih ljubezenskih čustev. Popolnoma razumska zveza. On se ne odpove svoji karieri, zato družino v glavnem vodi ona. Si pri tem pomaga na različne načine. Z babicami, varuškami, brati in sestrami. V nekem trenutku ugotovi, da obstajajo poleg družine še druge stvari, ki jo zanimajo. Zagreje se za jogo in z družbo preživi vikende. Ob skupnem meditiranju ugotovi, da njen zakon ni vreden nič. Ugotovi, da to, da je nekdo oče tvojih otrok ni dovolj, da bi bila z njim srečna. Ker je ogromno sama, nekega dne, na igrišču, ko mlajši malček pade z gugalnice, spozna njega. Ločenega očka. Vname se iskrica. Nastane zveza, ki je polna nežnosti in seksa. A z realnostjo nima popolnoma nič skupnega. Življenji, ki se godita na dveh popolnoma ločenih tirnicah, ki se le na redkih koncih križata. Porajajo se vprašanja... Kako bi bilo na tisti drugi tirnici? Je prostor za oba vlaka?

Moški in ženska, ki ju je na skupno pot pripeljala kemija (o Bog! kako sovražim to besedo!), živita, kot da se cedi le med in mleko. Do trenutka, ko se pojavi bolezen. Naprej zboli on. Ženska mu stoji ob strani. Bolezen »ukrotijo«. Odkrivata svet in se veselita skupne prihodnosti. Želita si otrok. Gresta čez vse možne, takrat znane, terapije. Končna diagnoza: otrok ne morete imeti. »Krivca«, zaradi »higienskih« razlogov, ne povedo. Kljub temu, da sta si ves čas terapij stala ob strani, ju to dejstvo tako razočara, da se umakneta vsak v svoj svet. Se toliko oddaljita, da ju tudi možnost posvojitve ne zanima več. Razideta se. Vsak najdeta drugega partnerja, z malce manj kemije, a z veliko ljubezni. Eden od njiju, v novi zvezi, pričakuje hčerko...

Par, ki se je spoznal preko prijateljev, se zaljubi. Vsi znani ju imajo za idealen par. Sezidata ogromno hišo, v kateri bi lahko živele najmanj 3 družine. Ko je hiša sezidana, si nimata več kaj povedati. Potrebni bi bili le še manjši popravki. Takrat se začnejo očitki. Kdo je več prispeval, kdo je več časa porabil do skupne strehe. Ženi manjka do dokončanja diplome le še nekaj izpitov. Ob službi se zagrize in poleg gospodinjstva, naredi še tisto, kar ji je manjkalo, do tako želenega cilja. Otroci rastejo in nastanejo prepiri zaradi drugačnega pogleda na vzgojo. Pojavijo se udarci, zmerjanje in posilstva. Žena se odloči, da zamenja službo. Nasilje se le še stopnjuje. Pojavi se še alkohol in ljubosumje. V družbi najde sorodno dušo, ki jo posluša. Odloči se za ločitev. Nastanejo umazane igre na sodišču in blatenje v okolici. Po vsem hudem, zaživi sama z otroci. Lepo se imajo. In si ne pusti blizu. Že nekaj časa. Ker je takrat preveč bolelo.

Dvoril ji je. Dalj časa. Pa se je delala nedosegljivo princesko. Končno je priznala, da je tudi ona zaljubljena. Skupaj sta se prebila čez študij in se lepo imela. Uživala v skupnih hobijih. Se dopolnjevala. Uživala z otroci. A v nekem trenutku, se je njemu zdelo, da je močnejša. Da ima ona boljšo službo, da več zasluži in da je ni vreden. Začel se je umikati in po enem navijaškem večeru, na zabavi zmagujoče ekipe, spoznal žensko, ki mu ni dala spati. Čeprav oba poročena in otroci, sta se začela srečevati. Skupna srečanja so se podaljševala in poglabljala. Ko je prišlo to na uho ženi, se je zgovoril na kemijo in obljubil, da se to ne bo več ponovilo. A ni mogel iz začaranega kroga. Bom večno podrejen ali grem na neznan teren, kjer ne vem kaj me čaka? Razdalja se je večala in družina razpadala...

In še je zgodb... Z vprašanji: kako bi/bodo na ločitev gledali otroci? Pri kom bodo želeli ostati? Kdo iz družbe bo moj in kdo njen prijatelj? Mi bodo starši pomagali? Kaj če bom ob službo? Bom zmogel? Kako bo v novi vezi? Se splača biti ponovno ranljiv ali ranjen?... In še milijon drugih...

Ja, začne se lepo. Z metuljčki v trebuhu. Ko letijo iskrice in vidiš le lepo. Ko si pred oči natakneš šnito pršuta in gledaš skoznjo. Tam, skozi meso, vidiš rožnato, tam skozi mast, pa malce zamegljeno. Ponavadi izbiramo tiste šnite pršuta, s čim manj masti, zato je zamegljenega bolj malo. Lebdimo malce nad tlemi in sanjamo. Potem pa s časom pršut postane prosojen... Stvari postanejo manj rožnate in predvsem manj zamegljene. In v nekem trenutku lahko treščimo ob zelo trda tla... In takrat boli... Ne, nisem pesimist, a zgodbe zadnjih dni me polnijo z vprašanji... Kaj je tisto? Tista garancija, ki nam da vedeti, da je to TO?

Z vsako izkušnjo smo bogatejši pravijo. In z vsako negativno nas je bolj strah, da bi se situacija ponovila. Prej se zavlečemo nazaj v lupino. Na varno! Zgradimo zid okrog sebe in si ne pustimo blizu. Od »napadalca« je odvisno ali ima pravo orodje/orožje, da bi porušil tisto, kar smo naredili ob sebi. In vidim, da včasih tudi metuljčki ne pomagajo... Kako visok je moj zid? Sem tokrat odrezala ravno prav debelo šnito pršuta?

Vesela sem za vaju, draga moja frenda. Ko vaju gledam, verjamem, da so vzponi in padci, a dajeta mi vero v srečne konce! In ob oživljenem grafitu tako še bolj z veseljem sprejemam tvoja šepetanja, dragi...

Uf, kaka ritka!

EURO 2008

O nogometu nimam pojma. In vsakič znova sem presenečena, ko pokličem matko, ki mi se sicer pogovarja z mano, a v nekem trenutku zakliče: "GooooooooooL!" Spremlja tekme, ve kdaj bo katera zanimiva, kdo je trener posamezne ekipe... Skratka z vsem na tekočem. Ne pa kot jaz. Pridem zjutraj na sestanek projektne skupine... Poljaku vsi izrekajo sožalje. Zakaj že? Moram jaz tudi? Nato izvem, da so včeraj Poljaki zgubili s Hrvati. Oh, če ni hujšega. A ko gledam žalostne oči, vidim, da ne mislimo enako...
Danes poskusim še nekaj novega! Zvečer igrajo Italijani s Francozi. Na glavnem trgu v Milanu, pred ogromno katedralo, je veeeelik bigscreen. Mi bomo tam. Če preživim, se javim vsaj s fotoreportažo.
Lep pozdrav iz Milana!

nedelja, 15. junij 2008

Moj novi vrt...

Že od malega, ko sva z dedkom štihala in plela vrt na Dolenjskem, rada šarim po zemlji. Vsak prvi maj sem preživela ob štiharici in sadikah. In uživala v družbi dedka, ki je sicer bolj s pogledi in odobravajočim kimanjem kot z besedami hvalil moje delo. In mi razložil tudi kako skrivnost, zakaj so njegove paprike hitreje napredovale in so večje kot sosedove... Lani sem prav zadovoljno pobrala pridelek redkvic, fižola, paradižnika... Letos si nisem vzela časa, da bi uredila moj vrt. Do četrtka. Vem, da bom poleti bolj malo doma in bo treba poleg varuške za Črno poskrbeti tudi za varuško za rože in vrt. Zato sem si priskrbela odlično vodstvo MiciM. Po ogledu, čemu pravim vrt, glede na to, da sem v stanovanjskem bloku, sva odšli v nakup sadik in se lotili obdelave. Treba je bilo odstraniti zgornjo plast izmučene zemlje in tisto, kar je je ostalo očistiti korenin, dodati novo zemljo, razvrstiti nove rastline in nastalo je priloženo na slikah. Letos zelenjave ne bo. Upam, da bazilika preživi. Drugače pa se veselim novih cvetkov, ki se napovedujejo z nabreklimi popki.

ponedeljek, 9. junij 2008

1. maraton Za obale prijateljstva

Glede na to, da od striti nisem videla napisane nobene črke že od... enkrat začetka marca, moram takoj odgovorit na njeno vprašanje! Sem takoj spustila iz rok The Blood of Flowers, s katero se pripravljam na avgustovski potep...

Torej: 25. junija se bo odvijal 1. maraton Za obale prijateljstva. Možno bo teči 15.2 km od Kanegre mimo prelepih Sečoveljskih solin, kjer se meni fotoaparat ne odlepi od oči, do plaže v Portorožu. Druga varianta, ki če prav razumem zanima striti, je plavanje. Tu so možne 3 variante: 1500 m, 3000 m in 5000 m. Od Kanegre mimo Pirana do Portoroža. Štart bo ob 15.uri, povratek pa z ladjicami.

Pripravljenost? Hja kaj pa vem... Jaz sem zadnjič "na škrge" plavala na triatlonu na Bledu. In to 400 m. Potem sem se v bazen potopila le v savni... Kar pomeni, da je moja plavalna kondicija verjetno nikakršnja... Ne morem reči, da ravno sedim v fotelju in premikam daljinca, a dihanje in predvsem navajanje na plavalna očala zna biti pri meni problem. Pa ne največji. Najbolj me je skrbela temperatura vode. Dokler mi ni naš IT Admin posodil šortija. Ki ga moram it sprobat (vi pa vmes prosim pridno klikajte na reklame na njegovem blogu..., da me naslednji teden ne vrže ven iz avta v Beneškem zalivu in me pobere čez tri dni, ko se naj bi skupaj vračala iz Milana...). Imam namreč občutek, da mi je na nekaterih predelih malce velik. Naslednja stvar, ki me skrbi je moja dioptrija. A si mislim, da glede na to, kar sem slišala, da bo zaradi varnosti na vsake 150 m plovilo ne belim več toliko glave, čeprav ne bi škodilo, da grem po leče. Mi bodo prav prišle še kdaj kasneje. In nato je prišlo še eno opozorilo in sicer meduze... No, tu pa moram priznati, da ne vem kaj narediti. Da bi me ravno čez obraz kaj opeklo si res ne želim... Ali pa da jo zajamem v usta? Bljek! No, tole tako nazorno pišem tudi zato, da se znebim konkurence, haha... Če prav vem, gremo na 5 km Tjaša, :-D, Sebi, Izyemna, striti in gotovo še kakšna... Jaz pa sem računala na 1. mesto... No, vsaj na stopničke...
Šalo na stran! Predvsem bo treba priti na cilj pred časovnim limitom. To pa je 3 ure in pol. Predrag mi je obljubil, da bo možno predčasno zapustiti teren. Na akvatlonu na Jesenicah sem rabila za 1000 m okrog 22 min, a na daljšo razdaljo bo to treba s kakim faktorjem pomnožiti... Jaz bom plavala prsno, ker se bi s kravlom verjetno utopila že na hrvaški strani zaliva, to pa nima smisla, ker me bodo stopničke čakale v Portorožu. A bodo to tiste iz vode ali tiste za zmagovalce pa lahko pridete pogledat!
PS: striti, v sredo grem v Tivoli na plavalnega Cooperja, da vidim kako hitra sem...

nedelja, 8. junij 2008

Ah...

Če je včeraj bil moj dan, potem današnji ni bil... Naj odštejem, da sem imela v planu raziskati en delček v bližini Ljubljane in nam to ni uspelo. A naj vseeno povem, da bom od sedaj malce bolj upoštevala tisto oznako "Nezahtevna neoznačena pot". In odšla na raziskovanje takih poti takrat, ko bo malce boljše vreme. Ko zalutaš drugič in te začne prati ter si v trenutku moker do kosti, te mine, da bi stvar izpeljal do konca. 5-6 ur v mokrih oblačilih... Ja, če veš, da bo šlo od tiste točke naprej tekoče, tako pa mi je kljub moji siceršnji vztrajnosti tokrat zmanjkalo motivacije. Bolj kot ta propadli poskus me "boli" to, da je bilo neskončno izredno lepo cvetočih rož in zanimivih rastlin. So me vljudno čakali, da zmigam svojo rit naprej, vsakič, ko je le malce manj deževalo ter sem s fotoaparatom lovila cvetove. Na ekrančku so nekatere fotke zgledale fenomenalne! Ko pa sem jih prestavila na računalnik in preverila rezultat... Ah... Najbolje, da preverim, če se da zamenjati ekranček ali se mi bolj splača kupiti novo mašino... A naj sploh omenim, da je še najbolje uspel motiv konjskega penisa? Ah, k***c, dobesedno! ;-)

Inovativno kreativna mladina...

Lani ob skoraj takem času sem koristila lanski dopust in čas preživljala z izdelavo punčk iz cunj. Šivanje punčk sem ponovila preden smo odšli na polmaraton v Amsterdam, da smo jih nesli Ovčji družinci. Danes dobim slikico kako je najmlajši jagenček obogatil svojo punčko...

Toplo krilo, baletni copatki in vrečka €!
foto: Ovca

Navdušena sem!

sobota, 7. junij 2008

Ti dam lahko lupčka?


Samo, če ti ga lahko vrnem!


(Zaenkrat vse še pod budnim očesom staršev... ;-) )


Zjutraj je kazalo, da bo vreme jako klavrno... Sva se s Softi še navsezgodaj spraševali ali je za iti ven ali ne. Jaz grem! Sem se odločila, Softi pa tokrat ne, da bi se nama z Mojco pridružila. Preverim, če je Mojca že vstala in se dobiva kot sva se dogovorili. Ima še nekaj težav s sedežem na njeni srebrni streli, a ko to s skupnimi močmi odpravimo, štartava. Proti Krimu. Najprej po Ižanki, pa mimo Matene in nato na makadam med polji do Iške vasi. Nato se pot začne vzpenjati. Vse do Gornjega Iga, kjer narediva prvi daljši postanek. Potem sva jih imeli naprej malce več, a uspelo nama je. Vreme nama je dobro služilo in le kakih pet minut sva pod gostim vejevjem vedrili pred nevihto. Malce sem bila razočarana tik pod vrhom, ker je kar naenkrat nastal promet, kot na avtocesti... So imeli pevski zbori in še nekdo neko srečanje... No ja... Na vrhu spet malce daljši postanek, nato pa šuuuuuuuus v dolino in na družinski piknik, ki sva ga že malce zamujali. Prav ponosna sem na Mojco, da ji je uspelo sterati do vrha! Bravo še enkrat, sis!
Tokrat je bila udeležba na pikniku celo bolj obsežna kot pred letom prej. In prav zanimivo je videti (skoraj) vso žlahto na kupu... Ja, in tole pišem "tako obsežno" tudi zato, ker sem dobila brco, naj poleg objave fotk, še kaj napišem... Da bodo vedeli: kwa dogaja! Lepo vas je bilo videt!

Obvezni del piknika - moški pogovori
Sem ravno dobro prišla domov, ko od Sebi dobim SMS, da ji je uspelo na Teku čez Pohorje in sčekiram še TF in vidim, da je celotna Bistriška naveza razturala! Bravo! Res ste carji!
Zaključuje se spet en lep dan...

Caminito del Rey


Dobila sem naročilo, da v svojem arhivu poiščem fotografije na določene teme. Med brskanjem sem naletela tudi na fotke, ki so me spomnile na Mihov post s strašljivim videom in pogovor oni... dan. O Caminito del Rey. Mislim, da sem enkrat že pisala, da smo v El Chorru, blizu mesteca Álora pri Málagi na jugu Španije, pred štirimi leti plezali. Ampak na Stezo se pa nismo upali. Že ob zapori, ki so jo postavili za adrenalina polne, smo se raje obrnili in šli drugam. Ob pogovoru oni dan, sem na palec ocenila, da je stezica dolga okoli tri kilometre. Po preverjanju na spletu se nisem dosti zmotila. Stezico – široka je približno en meter in nekje je celo okoli dvesto metrov nad dnom doline, so začeli graditi leta 1901, ker so hoteli povezati slapove Chorro in Gaitanejo – povezavo so potrebovali delavci, ki so vzdrževali zapornice na rekah daleč spodaj. El Caminito del Rey je bil dograjen leta 1905. V letih 1999 in 2000 so bile tam nesreče s smrtnimi žrtvami, zato so stezo zaprli. Ne, čeprav sem odklopljena, me tja gor ne bi spravili... Fotke so pa nikakršne... Popolnoma presvetljene in bolj za občutek kako vse skupaj zgleda od daleč...