Varuške

Zdaj se sploh več ne čudim, zakaj je Črna skoraj raje v varstvu kot pri meni.......

Demavend / Damavand (5671 m)

V petek sva imeli s Tino prvo predavanje o najinem popotovanju po Iranu in najinem vzponu na Demavend. Saj ni zadnje. Za TF sva ga še dolžni, a vseeno objavljam malce prirejeno pismo iz Irana:

V sredo, 20. avgusta ob 13.30 po iranskem in ob 11h po slovenskem času sva stali na vrhu Damavanda – 5671 m, kot mu pravijo Iranci. Res je bil za naju skoraj ženska stena! ("dama"- ženska, vand – wand – stena), a sva izvedli nekaj taktičnih potez, ki so se nama obrestovale. Prva je bila, da sva ostali na njihov praznik v nedeljo v Teheranu. Baje je bilo na 1. baznem taboru – 3200 m, kjer je mošeja, tisto noč 3000 ljudi. Sva 3-krat vprašali, če res "tauzent". Naju so sicer na tem taboru ponoči motili psi ovčarji, ko so se tepli, lajali, renčali in tulili v polno luno. A kaj je to proti tritisoč glavi množici!?

Naslednje jutro sva odšli na 2. tabor na 4200 m. Na 3900 m naju je ujela poštena snežna nevihta. Najbolj me je motilo grmenje… V tabor sva prispeli, ko je bilo cca 3 cm snega. Za prtljago iz 1. v 2. tabor sva najeli konje in njihov vodič Mr Masaoud nama jih je 1. pošteno zaračunal ter 2., hvala bogu, uspel dostaviti prtljago skoraj istočasno kot sva prispeli.

Naju je že čakal Mr Hamid (Himalajec) in naju povabil, da se preoblečeva v nekem šotoru ter nama skuhal čaj. Glede na to, da kar ni nehalo snežiti, sva po počitku in juhi, ki sva si jo skuhali, naredili naslednjo pametno potezo. Najeli sva ta šotor. V najinem bi bili kaj kmalu premočeni kot miši in lahko bi se le obrnili... Tako pa sva imeli dovolj prostora (celo jaz sem stala skoraj pokonci), da sva si skuhali še naslednji obrok – špagete.

In padla je še tretja odločilna poteza. Sneg ni hotel nehati padati in edino pametno se nama je zdelo, da za pot od 2. tabora do vrha najameva vodiča. To je bil kar Mr Hamid. No, sva kaj kmalu podvomili v njegove himalajske izkušnje. Vsak "hribovc" v Sloveniji bi znal povedati, kar sva vedeli in videli prejšnja dva dni, ko se je na gori naredila kapa: v take hribe se hodi zgodaj! Čudno nama je bilo, kako Mr Hamid pravi, da štartamo šele ob 6h?! Če ne bi zasnežilo in bi šli sami, sva imeli namen štartati najkasneje ob štirih (kar sva prebrali tudi iz informacij na internetu). No ja, on je tu "doma" in bo že vedel… Samo to nama ni bilo jasno, ker so se kaj kmalu pojavila vprašanja: "Why you two no stop for another day?", "Are you married?" ter ponudbe za masažo… Takrat sva uporabili svoje najgrše poglede. Samo pogledali sva se in v en glas je bruhnilo iz naju: "Tule je pa "suša"!" Sem se izgovorila na moža v Sloveniji, ki me čaka in bo very very angry…

Noč je bila… Kratka ali dolga? Zame kratka, saj sem spala z mojim Jožkotom (beri: Jožko = spalna vreča firme Sir Joseph, za minus 50 stopinj Celzija, za katero sem dala ob nakupu plačo ter zastavila hipoteko na stanovanje in Črno, a se je investicija zdaj že kar nekajkrat pošteno obrestovala!). Nekajkrat sem se zbudla le, ker je Tina rogovilila. Najprej zaradi vetra, ki se je zaganjal v sunkih in nama skoraj podrl šotor, pri tem pa "proizvajal" najrazličnejse zvoke. Imela je občutek, da se nekdo "šunja" okrog šotora. Potem je bila vprašanje denarnica, že spokana v nahrbtnik... Ko sem se zbudila naslednjič, je noge tlačila v nahrbtnik. Takrat še ni sprejela moje ponudbe, da ji dam svoj flis, ki sem ga le grela za naslednji dan. Naslednjič sem ji ga dala vseeno. No, verjetno je jasno, da je bila Tini noč neskončna…

Ob 4.45 je zvonila budilka. Mr Hamid je rekel ob 5h zajtrk in ob 6h odhod. Kaj dosti nama ni bilo za jesti. Pogreli sva malce vode (nekaj sva si jo segreli za v termoske že prejšnji večer) in si zmešali maratonik. Napravili sva se in obuli. Želela sem, da spalki zvijeva in pospraviva v prasico (transportna vreča), če bi slučajno zalilo šotor ali naju, da imava vseeno nekaj toplega. To je bilo koristno še zaradi nečesa… Ob 5.40 sva že stali pred šotorom in zrli v jasno nebo. Hura! Le čudno se nama je zdelo, kako to, da Mr Hamid ne pride buditi!? Sva ga slišali nekje od daleč, a sva se naredili, da ne slišiva in je moral iz tople spalke. Želel je dopovedati, da je tudi ob 6h prezgodaj, ker je mraz in piha. "Halo??? Si zmešan??" sta za naju govorila dva para razjarjenih oči. Če se tebi ne ljubi iz tople spalke, še ne pomeni, da bova midve čakali, da se vreme poslabša! No, je pogledal v šotor in ugotovil, da so spalke pospravljene. Takrat je verjetno končno dojel, da se z nama resnično ni za hecat! Popustili sva za 20 min in rekli, da res štartamo ob 6h.

Usedli sva se vsaka na svoj armafleks in premlevali kakšna je bila noč, kako se počutiva in kaj naju čaka. Ob 6.05 Mr Hamida še vedno ni bilo in planili sva iz šotora, trdno odločeni, da greva sami naprej. A kam? Kakih opisov poti ali zemljevidov nisva našli niti na internetu niti v Iranu.

Sneg nama je prejšnji dan preprečil krajši popoldanski aklimatizacijski vzpon in v taboru je bilo kakih 5 cm snega. Kaj bo še višje? No očitno se je tudi najin vodič sprijaznil s trmastima Slovenkama in pricapljal na pot.

Potem je šlo pač navzgor… S Tino sva bili dogovorjeni, da (kot ponavadi) hodim za vodičem in si ne pustim diktirati tempa. Spet pametna odločitev! Na momente je divjal in se ustavljal. Na tak način, na teh višinah, se jaz ne grem! Noga pred nogo, vdih, izdih… Na predelih, kjer so bile serpentine in se je dalo lepo počasi, je šlo brez večjih težav. Če pa je bilo treba nogo bolj dvigniti, se je tempo dihanja spremenil in srce se je odzvalo s hitrejšim tempom...

Vseskozi sva pred seboj na desni gledali prelep leden slap (na 5000 m), ki nikoli ne "odteče". Nekje na 4900 m smo naredili postanek za pitje in malico. Še prej smo se slekli, saj je bilo naravnost "vroče"! Nadaljevala sem celo brez rokavic! Na 5300 m sem tudi jaz parkrat začutila rahlo kljuvanje v glavi.

Tina je zmeraj bolj pogosto spraševala koliko je še do vrha: "Še ena dobra Šmarna!" Kasneje mi je povedala, da ji moj odgovor ni bil všeč, takrat je rekla le: "Naslednjič bom tekla na Šmarno!"

Dobrih 100 m pod vrhom se je zmeraj bolj vohalo žveplene hlape tega ugaslega vulkana. To je dodatno otežilo dihanje. Bolj smo se bližali vrhu, bolj zoprno vreme je bilo. Kot sva predvidevali…

Spustila se je megla in vrh se je le za kratek čas pokazal. Mr Hamid je odhitel naprej in pred seboj sem imela le stopinje in poslušala njegovo vpitje: "Tina, strong, Alja, strong, Slovene lion, Slovene tiger!" "Ma tiho bodi! Če se dereš, ne slišiva svojega dihanja in padeva iz ritma!" Preden jo je "ucvrl" je nekaj razlagal o dangerous, fog in bum, bum, bum (kar naj bi pomenilo grmenje)… no good! "Samo hodi možak, če zaradi tega, ker se nisi pravočasno zbezal iz spalke ne prideva na vrh preden se totalno zabaše, boš najmanj ob skalp in brke, da o kakih drugih detajlih sploh ne zgubljava besed!"

Cca 50 m pod vrhom pustimo Tinin nahrbtnik. Tini je že pošteno slabo, jaz tudi še vedno čutim glavo. Spet se začenjo serpentine in Tina me začne priganjati. "Tina, jaz hitreje ne grem, pojdi naprej!" Naenkrat reče, da jo tišči v prsih in gre nazaj počakat h nahrbtniku. "Ok. Grem do roba pogledat koliko je še!" Malce odsedi in še preden mi uspe priti do tam, kjer bi videla koliko je do vrha, jo vidim, da gre za mano.

Še malo in zavpijem: "Tukaj je!" Pride za mano in reče "Samo dve, tri fotke in grem dol!" "Ja tudi jaz ne bom taborila tu!" Pridejo iz neke druge strani še 4 moški. Enemu porineva v roke fotoaparata in super, da sta bila fotoaparata dva. Na mojem je ob pritiskanju zamešal vse nastavitve in je skoraj sama belina… Saj lahko bi rekli, da je to to, ker se je v tisti megli res slabo videlo, a za fotko na 3 m se je pa dalo… Klik, klik in gremo dol! Jupi! Uspelo je!!!

Mr Hamida še slikajo z iransko zastavo. No, midve sva si slovensko sicer sposodili v hotelu, kjer sva bili čisto paf, ko naju je 2. dan počakala na polički, a jo nato pozabili v Tininem nahrbtniku. Glava na teh višinah res dela drugače…

Tako. Čakal naju je le še spust… Neskončen… 2400 m… Ker smo šli dol po melišču je šlo zelo hitreje. V dveh urah sva bili do 2. tabora na 4200 m. Tja sva prišli "ubiti". Mislim, da sem bila tako utrujena le še po plezariji z Lenčko v Skuti.

Na taboru sta se naju "podajala" Mr Hamid in Mr Masaoud… Prvi nama je predlagal, da greva v dolini v kočo "Mountain Federation", drugi pa bi naju gostil? v njegovi "Guest House". Kako zoprni znajo biti Iranci s svojo vljudnostjo!

Kljub neprijetnim "navalivanjem" Mr Hamida, sva se odločili, da greva v "Mountain Federation" kočo. Da se po svoje "rihtava" in nama ob najini utrujenosti ni treba kazati prijaznih obrazov in igrati vljudnosti. Da se lahko razkomotiva ne da bi nama kdo gledal pod prste kaj vlečeva iz nahrbtnikov. Da nama ne bo treba jesti ponujene hrane in bova lahko le, čeprav neumiti, padli v posteljo. Ali na armafleks!

Na 2. taboru sva za trenutek zaprli oči, a vseeno spokali v dolino. Še ene noči si v Tinini spalki, kjub vsem oblačilom, tudi jaz ne bi želela! Tudi moja glava je bila težka. Čisto premalo sva pili… Na poti do 1. tabora sva se kar razživeli in čebljali skoraj celo pot. Bila naju je ena sama sreča! Naslednji obiskovalci so naju spraševali, če sva bili na vrhu in nama, kljub zategnjenim iranskim pravilom, podajali roko. Gor grede nisva srečali nobene ženske! Le, ko sva bili v 1. taboru so bile ene 4! Glede na to, da v Iranu ženska velja za pol človeka, pri nas bi naju dali vsako za babo in pol… koliko torej?! ;-)

Spodaj sva ob prtljagi počakali na Mr Mustafo z njegovim "kabrioletom" (pick-up). Pa spet prerekanja ali bova šli v "his house" ali k Mr Masaoudu ali v "Mountain…" Tehle treh mistrov sva imeli na koncu že polhen kufer. Rekonstrukcija dogodkov in nadaljevanje sta pokazala, da sta tidva-"nižinska" konkurenca "višinskemu" kar se biznisa tiče, a kopja naj lomijo med sabo! Midve si želiva le spat!

Za zaključek naj o vzponu napišem, da sem se ga upravičeno malce bala. Tri tedne pred vzponom brez "normalnega" gibanja, potem pa kar horuk, pa višina in malce tudi logistika… Ni mi bilo na "izi"! Prave zimske razmere, a sva cepina in dereze le nesli na sprehod na vrh (jih ni bilo treba uporabiti!)

Neskončno moram pohvaliti Tino, ki se je res odlično odrezala! Njen prejšnji najvišji vzpon je bil Grossglokner s 3798 m. Tudi o kondiciji ni bila 100% prepričana. Vseskozi sva bili soglasni in ni bilo kančka kakega "crasha", kar se v takih razmerah kot sva jih imeli kaj rado zgodi! Res super, super, super!

3. Srečanje prijateljev GM4O

Ljudje, men ful dogaja! Ni čudno, da mi je zdravnica na recept napisala: "Obnašajte se letom primerno!"

Spet eno tako druženje z ljudmi polnimi energije, da imaš občutek kot da si se priklopil na štrom in tista lučka "low batery" neha utripat in spet sveti na polno. Saj sem že pisala kako sva z Izyemno nekega dne prav na hitro sklenili, da greva po poti GM4O. In vsi tisti Kerlci, ki pot opravijo v manj kot osmih urah (pa ne na tekmi) se vpišejo v Klub prijateljev GM4O. Midve sva z 9:20 letos vpisani kot pripravnici. Prav veselim se, da grem naslednje leto spet. Če bosta 50cent in marjan držala besedi, potem gremo skupaj. Saj priznam, da smo 50centa malce "posilili". Smo Jožkota, glavnega krivca za to lepo turo, našuntali, da mu "predpiše" ponavljanje.
No, v soboto smo se pripravniki in prijatelji ter simpatizerji dobili na Soriški planini pri Litostrojski koči, nato pa krenili na sprehod po okolici. Prekrasna narava, Jožkovo enciklopedično znanje o zgodovini krajev tam okoli, super družba, žarki sonca, odlična hrana, da o sladicah sploh ne govorim in nato nešteto sijočih zvezd... Le kaj bi si človek še želel? Res se vsemu temu še najbolje prilega pridevnik: ČAROBNO!

PS: Tole še ni Nikon, je test Canon Ixus 860 IS.

3. Peš na Pohorje

Prireditev, ki sem se jo s Sebi in Izyemno udeležila na pobudo 50centa... Ne grem se več z izposojenimi fotoaparati... Komaj čakam, da prispe še pravi polnilec za mojega novega Nikona D90.

VELT 2008

Ja, spet ena kratica. Tokrat za Veliki ljubljanski treking.

S Sebi sva načrtovali skupno udeležbo že na BATu (Bohinjski Adventure Trek) a so ga odpovedali. Sedaj sva se celo prijavili kot ekipa, a luna Kurcšlus raviolkam spet ni bila naklonjena. Poznajo se "posledice" Sladkih 6 in drugih naših miganj. Tako je Sebi žal ostala doma, jaz ljubljanska trma pa domačega terena nisem hotela spustiti. Tako sem se v prejšnjem tednu, ko sem po pohodu 3. Peš na Pohorje (o katerem tudi še nisem pisala), dvakrat predala strokovnim rokam Softi, z Lenčko sva uživali v savni, migala nisem, le masirala mojo desno nožico (začetek vnetja pokostnice). Softi mi je nožico v petek zvečer še potejpala in bila sem "na speedu" za štart. Malce me je le skrbelo, kako kmalu se bom lahko odlepila od odlične družbe sošolcev s srednje šole, ko smo se zbrali na obletnici "mature" (raje ne štejem katere). Sem tako ponosna nanje. Kakšne đekice in đeki! Glede na to, da smo se zadnjič srečali pred... mi spomin sploh ne seže do tja... mi tudi pod razno ni bilo jasno s čim vse se ukvarjajo. Kar hudo mi je bilo, ko sem z vrtnico v rokah (Sošolci so postali taki kavalirji, da padeš dol!) odhajala prva domov. A vedela sem, da je to nujno, če se hočem zjutraj zbezati iz postelje.

Zjutraj spet Črno v varstvo, tam me je že čakal Pajk, da sva skupaj nadaljevala pot do Špele in nato na štart na kmečki turizem Blaž na Dobenu. Pajku sem že prejšnji dan pojamrala, da Sebi ne bo in... No, tako sem dobila poleg družbe še tisto še bolj pomembno na trekingu - vodstvo. Prijavila sva se vsak posebej, da ime Kurcšlus raviola ostaja rezervirano. Organizator je pripravil izredno luštne majčke in dobila sem tako kot sem naročila. A bi v njej gotovo kazala popek in ledvička. Mi je organizator Matjaž po posredovanju Pajka našel tako, da mi tega ne bo treba. Super hvala obema! Še po nahrbtnik v avto, nato so nam predstavili traso, ki je bila narisana že na kartah in posebnosti ter presenečenja, ki nas čakajo na progi.

Tri, dva, ena, štart... So se vsi zagnali kot da smo na šprintu, ne pa na trekingu. Čez možgane mi je šlo najprej le, "Halo, na kakšno prireditev sem se zdaj jaz prijavila?", in nato "Uf, a bom jaz danes tole zmogla?" Tja do vasi Rašica sem se še trudila teči, potem mi je šlo po glavi le to, ali naj Pajku rečem naj on kar gre ali naj mu poskušam slediti. Definitivno bi bil brez mene hitrejši. Ko sva izredno hitro našla drugo kontrolno točko na drugem najvišjem vrhu Rašice, postavljeno v star štedilnik, sem se odločila, da se še malce potrudim.

Že na poti proti tretji točki pri Mengeški koči sva "kar nekje" skočila na markirano pot tik pred noge Mihu in Boru. Tam sva prehitela še nekaj drugih, ki so naju nato v drncu prehiteli. Resnično teči nisem mogla. Pajk je nato spet strateško odredil na nekem razcepu kje je bolje in že po Sebijinih pripovedovanjih, da ima vgrajenega Garmina, sem mu popolnoma zaupala. Tako sva namesto dol gor po grebenu in blatnem listju, šla po makadamski poti in nato strmo v hrib do Mengeške koče, kjer sva ujela kar nekaj tistih, ki so naju že prehiteli.

Sem skoraj pospravila karto, ker je itak brezveze, da sploh pogledam nanjo ali kaj komentiram. Najbolje, da se skoncentriram le na to, kako bom čimprej za Pajkom.

No, pri Mengeški koči je en prav simpatični parček igral in glasba se je razlegala, kot da bi bila prava gasilska veselica. Prav super za dvig morale v takrat še meglenem jutru. Nekaj soudeležencev nama je nato sledilo, saj so očitno ugotovili, da se to splača. In ne vprašajte me, kje sva šla. Vem le, da je bilo izredno strmo in drseče. So šli za nama in tam s tistega pobočja smo viseli vsak s svoje bukve, leske, smreke... kot opice iz palm...

Nato preko ceste spet čez neko žbunje do 4. kontrolne točke. Tu je bilo treba malce nazaj in ko smo se srečevali na makadamski cesti z ostalimi, kar niso vedeli ali bi nama verjeli, da morajo še malo naprej do perforatorja ali jih želiva speljati na napačno pot.

Potem sva imela do pete točke, pri nekem bajerju, zasledovalce, ki sva jih nato do vrha Koseškega hriba zgubila. Udarila sva kar čez travnik in po nekem kolovozu v hrib, kjer sva nato prišla na markirano pot, od tam pa ni bilo več težav do te točke in še naslednje. Potem spet navzdol. Tega sem se najbolj bala, ker me je noga začela prejšnjo nedeljo boleti ravno pri sestopu s Pohorja. In sem stiskala zobe... Takrat sem dobila spodbujajoči SMS, ki je veljal še Kurcšlus "raviolikama" in saj veste, potem gre lažje...

V vasi Utik so naju vprašali, "Kako dolgo pa je to?" Saj se nismo uspeli zmeniti kaj, ker sva smejoča odšla naprej. Naslednja točka je bila v gozdičku sredi polja. Tam so eni trije gozdički sredi polja. A sva se odločila za pravega. Le ko sva prišla do njega, sva se zmenila, da se razdeliva in gre en po eni strani in drug po drugi in poskušava najti kontrolno točko. Sem imela srečo, da je bila na moji strani. Skrita med vejevje.

Potem sva šla naprej in Pajk je rekel, "tamle v smeri kozolca". Ok. Tu sva se nasmejala, ker bi nama najini jemenski sopotniki gotovo rekli, da se nama vidi, da sva bila skupaj v muslimanski državi in da sva dobro prevzela tamkajšnje navade. Ženska hodi ene 5 korakov za moškim. Le še feredža mi je manjkala. Pa nisva bila nič skregana in sva se režala kot dva pohana mačka, le jaz ga nisem čisto dohajala. Tu se je spet pokazalo, da je Pajk resnično CAR v orientaciji. Prišla sva direktno na nadvoz nad avtocesto.

Za ovinkom pa, saj ne vem katera, točka po vrsti. Tu, opuščeni šolski center v Repnjah, je bilo treba ali 10 minut počivati ali pa metati trojke na koš. Joj. "Se mi zdi, da bi jaz kar počivala," mi je šlo čez možgane. A je Pajk že metal trojke. In jo tudi zadel. Ni mi preostalo drugega kot da primem žogo in začnem metat na koš. Smeha na tone. Še do table ni šla žoga. Kaj šele, da bi se vsaj oplazila obroča. No, po ene khmm poskusih, ko sem že skoraj obupala (Pajk verjetno tam od daleč tudi!) mi je uspelo. Tu se na okrepčevalnici še napojiva in najeva, nato pa naprej.

Od tu je bilo treba priti do lovske koče pod Šmarno goro. Skozi tisoč kolovozov, ki so vsi, no vsaj meni se je zdelo, šli pravokotno na smer kamor je bilo treba priti. Me prav zanima kaj bo pokazal Pajkov Garmin kako sva kolovratila čez tisto praprot, močvirje, da mi je gojzar enkrat skoraj ostal notri, blato... Nato so se pred nama odprli čudoviti travniki, a je idilo motil daljnovod. Je bilo treba prečkati potok in ko sem se že psihično pripravila, da bo bolje to, kot da naredim še kak km, je Pajk našel brv čezenj. Pa po travnikih do koče. Tam nama je kontrolor povedal, da sva ena redkih, ki sva prišla s te smeri. Da ostali so šli drugje. Nič hudega, greva dalje do Matjaževe jame.

Jame ni bilo težko najti saj se je označevalni trak videl s poti, po kateri sva prišla. In kontrolorja sva zagledala. V hrib, nato poiskat čelno svetilko, na glavo čelado, ki so bile tam, in spust v jamo. Spolzko. In jasno, jama kot jama, tudi ta ni delana po mojih merah, tako je bilo nujno, da sem imela čelado. Čeprav mi je tokrat celo uspelo, da se nisem kam butnila! Pa spet v hrib.

Tu sem imela totalno krizo. Sem mislila, da bi se kar dol vsedla in rekla, da se pa jaz pravzaprav tegale ne grem več. A me je tisto v glavi, "če si lahko...xyz (vstavi moj poljuben podvig)... potem boš pa tudi tule prišla do konca!" "Ja, pa saj sem že prejšnji teden dvakrat "presegla" samo sebe!" "Presneta reva!" "A še nisi bila nikoli na Grmadi, kaj pa vsi tisti treningi z vodo gor...!" in to do iteracij, ko je že skoraj Pajku popustilo potrpljenje in mi je zabrusil. "Kaj je zdaj? Saj ne greva na pet tisoč?!" "Groza, stisni!" in sem hropla za njim v tisto strmino. Odločila sva se namreč, da ne greva okrog po poti na Grmado, ampak diretisimo v hrib. Kjer na začetku ni bilo čisto nič shojeno, predvsem pa strmo strmo in blatno blatno. Končno greben Grmade. Domač teren. Jupi! Pofočkat do točke in že naprej proti Šmarni gori.

Tu sem se počutila kot vesoljec. Ali pa pustna šema. Ali pa... Nekdo, ki definitvno zbuja pozornost. Ne le, da sem se tako premikala. Tudi usrana sem bila tako. Vsi običajni obiskovalci Šmarne gore pa spedenani v nulo, še diseči izpod tuša in naspidirani. Smo se nasmejali na podelitvi, ko je Špela razlagala, ko jo je nekdo na Šmarni gori ogovoril: "Ja punca, a ti si pa kar brez strešic vozila?!" Vam je lahko jasno, do kje smo bili usrani.

V gostišču dobiva čaj in srečava Miho in Bora, ki sta se dajala s krči. No, malce tudi s pivom. Potem pa nekaj, kar me je resnično skrbelo. Spet spust. Bom lahko? Tejpov si sploh nisem upala preverit, ker sem nogo definitvno precej dobro čutila. S Pajkom jo udariva za Mihom in Borom a se nato premisliva in greva raje malce okrog, ker po tisti strmini, bi se gotovo dol bolj odkotalila kot ne. Na kontrolni točki na Debelem hribu se spet srečamo. Še malce cigumigu okrog in Pajk je spet "v nulo" zadel kje morava pod avtocesto. Tam je bilo pa spet smeha. Ob kar deročem potočku le ozka potka, ki je bila od prejšnjih popotnikov prilično blatna in temu primerno spolzka. Na desni pa zid. Ja nič, gremo. Pajk že po nekaj korakih z eno nogo v vodi. Sem šla kot po jajcih. Tam so naju ujeli zasledovalci iz ultre, a jih žal na tistem ozkem delu nisem mogla spustiti naprej. Uspelo mi je ne da bi zajemala vodo v čevlje. Nato še čez potok. So bile napete vrvi, da si si lahko pomagal čez.

Nato ponoven vzpon na Rašico. Tu sva se odločila, da greva za ostalimi po desni, kljub temu, da nam je neka gospa razlagala, da je markirana pot po levi. V gmajni sva naredila postanek za filanje rezerv. Očitno je Pajk ocenil, da se spet vlečem.

Prideva na markirano pot in nato do makadama, ki je moj "domači" teren. To je bila še v času moje prve kuže trasa, ki sem jo uporabila, ko je imela dama svoje dneve, ker ni obljudena in mi jo ni bilo treba imeti na vrvici. Pajk bi šel sicer tu po desni, ker je ocenil, da je krajše, a sem uveljavila svojo voljo, ker bi bilo treba drugače najprej dol in še enkrat v hrib, tu pa se ni bilo treba spustiti, čeprav je kak m več.

Do stolpa na Rašici. Tam mi je pa res že skoraj "jermen dol padu". Še malo stisni in bo. Res ni bilo več dolgo do točke, ko se je slišalo uradnega napovedovalca. Ko sva prišla na asfalt, sem imela občutek, da mi bo noga kar stran padla. A ker se me danes še drži, temu očitno ni bilo tako! Prideva skozi cilj. Jupi! Hvala Pajk! In spet kar manjši šokec. Besede napovedovalca: "Tokrat smo za dame pripravili še eno presenečenje! Izvoli vrtnico!" Že druga v dveh dneh! Pa naj kdo reče, da življenje ni lepo!

Organizatorji so v razpisu zapisali, da je pohodniška varianta dolga cca. 25 km, ultra pa cca. 40 km. No, reci in piši sva jih s Pajkom naredila dobrih 35 km, pa se nisva nikjer zgubila in na točke šla skoraj direkt. Ultraši so dejansko govorili o nekaj čez 40 km, le nekaj več višinskih m so naredili. Sem se vseeno počutila kot ultraš...

Sva se šla do avta preobleči. Kar malce s strahom sem vlekla hlače dol. Ma ne zaradi Pajka! Zaradi noge! Tejpi so podlegli mojem švicu in sem jih z lahkoto odstranila. "Ja, tule bo definitvno potreben počitek," bi mi v tistem trenutku verjetno rekla Softi. Takoj uporabim arnikinino mazilo in si še cel večer nato masiram.

Organizatorji so poskrbeli tudi za hrano, a ko je Pajk izjavil, da sva pokurila 4500 kalorij, mi je bila mineštra kar premalo. Tako smo si z Mihom, Borom in Pajkom privoščili še dodatek. Počakali na Špelo ter ostale utraše in pohodnike. Špela, ki je bila na ultri, se je po sestopu s Šmarne gore odločila za odstop, ker jo je preveč bolelo koleno. Torej nisem bila edini "kripl".

Na podelitevi VELTa in celotne letošnje treking lige so se na odru izmenjavali skoraj sami znani obrazi. Ne, ne bom naštevala. Saj veste, EMŠO in zamere, pa to. Carice in carji!

Potem pri žrebanju nagrad smo se pohodniki sicer malce spraševali, če niso naših številk malce obtežili, ker so bile izžrebane v glavnem le tiste ultrašev, a gotovo so si nagrade bolj zaslužili kot mi, softiči. Sploh jaz, ki sem se trekinga udeležila drugič in že drugič šlepala. Prvič na Miha na Učki in sedaj na Pajka. Še enkrat HVALA obema!

Hja. Dobra družba, dobro vzdušje, lepi dnevi... gotovo vabijo, da premislim, da bi se naslednje leto bolj pogosto udeleževala tele lige. Kar pomeni, da si bom temu primerno naredila kak vmesni trening...

**********

Torej: v cilju sva bila po 7:39:20 urah. Pajk je v svoji kategoriji zasedel 22. mesto, jaz pa 4. Raje ne kalkuliram katero mesto bi Pajk dosegel brez bremze... ;-)

Sladkih 6

Že lani sem spremljala same pozitivne (no razen Inotovega bruhanja in driskanja) komentarje s tega teka, ko v šestih urah krožiš na razdalji 1035 m. In začela razmišljati, da to, da lahko vmes tudi hodiš ali pa se vsedeš, greš za eno uro na pir ali kaj podobnega prav zanimiva ideja.

Meni zadnje čase tek nekako ne potegne. Ko se je treba spravit migat, raje zavijem "hropst" v hrib kot pa odteči še tako kratko razdaljo. Tako mi ni bilo jasno kaj pravzaprav sploh zmorem. Ko sem dobila komentar: "Nekdo, ki se spravi tečt skupaj 6 ur (kakorkoli že to gledaš) brez treninga al ima fejst velika ja... da si to upa, al pa je mal prfu.....", sem se kar malce zamislila nad sabo. A lahko tiste naše dolge pohode po SAM, GM4O, Učki upoštevam kot treninge ali naj se prištejem k tistim drugim. Ker velika ja... imam le v hladilniku, pa še to le, kadar se v naprej pripravim, da bom kaj spekla. Da bi se odpravila na Sladkih 6 brez sladkega, no go. In tako lahko zaključim, da sem mal prfu... in da sem imela velika ja...

V petek sem se vrtela po kuhinji kot vrtavka, da mi je uspelo speči kar sem si zamislila. (Pikapolonica, bom objavila tudi recepta. Ob priliki, ko bom lahko tudi poslikala...) Še prej sem dopoldne napisala en tak sladek mail, da bi pridobila še kako nagrado za tekmo. Misija uspela. Še polupčkat in voščit matki za rojstni dan, oddat Črno v varstvo in v posteljo.

Tokrat sem precej živo sanjala. In zjutraj me je, tik preden sem se zbudila, sanjski princ odkril in mi šepnil na uho, "Alja, vstat bo treba!" Prav bebasto sem se obrnila in zastokala: "A že?" V tistem je začela tuliti budilka. Prejšnji večer si nisem pripravila vse prtljage, tako sem se morala kar malce zbrati kaj mora še v torbo. Ura se je bližala odhodu in nekaj mi je reklo, da bi bilo bolje, da se sama dostavim k ostalim PRjem, ker bom drugače zelo težko odštevala sekunde do štarta iz Ljubljane. Napokali smo se in krenili. Vožnja mi je kar hitro minila, čeprav se mi je v Šentilju že zdelo, da smo tako pozni, da bodo štartali brez nas. Smo se na nekem semaforju prilepili Tiniju na rit in za las...

Prav na hitro z Mojco prevzameva številke in oddava nagrade ter pecivo. Potem pa čimprej preobleči, sestaviti mizico pogrni se in na štart. Štartna pištola (hmmm, saj ne vem več kako je bilo z njo) je počila, ko sem še veselo iskala mp3 player v avtomobilu. Groza! Halo?! Kot da mi tisti 2 minuti v primerjavi s 6 urami kaj pomenita! A zagnala sem se pa čisto tako. Ni mi bilo jasno, ali je to še poskusni krog, kjer bom spoznala progo ali že prvi resni. Je bil kar resni. In to definitivno ne v mojem tempu.

Sem se odločila, ko sem videla kaj je en krog, da bom šla naslednjega počasneje. A mi je bilo že takoj vroče in sem si slekla eno plast. Polžke, ki so me še vedno videle v anoraku, so me sicer zezale, da sem še vedno v istem, a je bila že ena plast spodaj manj. Ja. Tu nastopi moja štartna številka. Številka 13. Že od nekdaj je moja srečna. Baje sem se rodila 13:13 v 13. sobi. In življenje je lepo. Torej!? Pa sem se malce zbala, da bo kljub temu, da sem imela srečo in se prijavila na tek ravno 13., za štartne številke kaka druga "formula". In bila presrečna, ko mi je organizator Vreme zagotovil, da je moja. Za sodnike, ki so šteli moje kroge, sem bila tako "zeleni anorak" ali "trinajstka". Juhej!

Krogi se mi sploh niso zdeli dolgi 1035 m. Se mi je zdelo, da sem tik tak okrog. Sploh, ko so me prehitele kake seksi moške ritke ("No, sej kakšne sem tudi jaz!" je neskromno priznala.). Takrat je kar letelo. Ali ko sem imela zraven pogovorno družbo. Sem si na momente zaželela, da bi bila hitrejša, da bi lahko dohajala... Pa to tokrat ni bil moj cilj. Moj cilj je bil šest ur gibanja. Da vidim česa sem sposobna. Prav ponosna sem bila, ko sem od nane slišala, da ji je bil ta moj moto tako všeč, da ga je uporabila tudi ona zase.

S štetjem krogov sem zaključila po petih krogih. Ker mi v naslednjem ni bilo več jasno ali sem končala šestega ali grem v šestega. Se sploh nisem obremenjevala s tem. Saj so sodniki tam. Glasna se mi pa zdi, da sem bila dovolj, da so opazili, da grem mimo. Pri vsakem sem bila bolj zadovoljna. Ko sem nekoga slišala, da sta dve uri že za nami, sem vedela, da moram "v box po gorivo". Pripravljen sem imela sendvič s sirom, pa Enervit tabletke, energijske ploščice sem pozabila v drugem nahrbtniku v avtu, pa sem se basala s ploščicami ostalih PRjčkov, peciva je bilo različnega, da nisi vedel kaj bi izbral... Vem, da sem v dveh postankih zmazala tudi eno banano, pa me je bilo malce strah, ker mi drugače "ne sede" ravno med tekom oz. je treba posledično k medvedki (beri: kakat!). Mojca je s svojimi aktivnostmi že zaključila in prav vesela sem bila, da mi je v vodo zamešala dehidracijski prašek (Nelit), ki sem ga potem po malem pila do konca. Kljub temu, da mi drugače sproži negativne asociacije na obiske različnih stranišč in "stranišč" na potovanjih, mi je bil tu prav zelo všeč!

In po prvem hranjenju sem si nadela mp3 player. Od pesmi sem vedela, da me čaka Bajagova Godine prolaze, ko sem obujala spomine na moj prvi amsterdamski polmaraton z Ovco, ki mi je za rojstni dan plačala štartnino zanj in Jinxov Na zapadu, ki mi je misli odnesel na Korziko in naše kolesarjenje z A&A. Ostalo sta mi zmiksala prejšnji večer N&D, ko sem jima pripeljala Črno v varstvo. Smo nekaj skupaj brskali po netu in je bila slika Britney The Who? (Spears), se je D samo prijel za glavo. Vem no, premalo hodim k frizerju po trače... Ampak muzika je bila pa dobra! Ne, ne od te gospodične. Pa vseeno me ni treba vprašat kaj, ker se glasbeniki pred pesmijo pač ne predstavijo...

Po drugem resnem postanku "v boxu", ko sem zmastila tisti sendvič do kraja, sem po zgledu Erota en krog odhodila. Da se gorivo malce poleže. Nato pa naprej nadaljevala s tekom. Vmes so me prehitevali in sem prehitevala. Spodbudne besede tu, spodbudne besede tam. Če začnem naštevat koga vse sem opazila, da navija, bom gotovo kakemu naredila krivico. Dolgčas mi ni bilo. Toti Štajerci so se vsakič sproti obregnili v moj napis Iamsterdam na amsterdamski majici, mi ga prebrali malo po svoje in mi povedali, da bi bili zdajle tudi oni tam in podobno. No v predzadnjem krogu sem dobila celo (ne celo ampak celo - kako je s tistimi znakci, ki povejo na katerem samoglasniku je povdarek) (tisti, ki me poznate kot abstinenta - saj vas je res zmeraj manj - ne boste verjeli) pivo! Alja pije pivo! Halo? In to na svojem najdaljšem teku. Ampak vam nekaj priznam... Pasalo je!

Ne vem, ali sem takrat že hodila, ampak zadnji krog sem definitivno. Skupaj s Sebi. Sem bila tako neznansko važna! Ker sem vedela, da ji je uspelo doseči svoj cilj! Kaj DOseči, PREseči! In srečna, ko sva skupaj z roko v roki prestopili ciljno črto. Hvala vsem, ki ste bili tam in ploskali! Res sem presegla svoja pričakovanja. Tako, po tihem, sem si želela, da bi spravila skupaj maratonsko razdaljo. Ampak 50.715 km si pa tudi v sanjah nisem predstavljala! Še v tistem zadnjem krogu sem Sebi razlagala, kako sem zadovoljna, ker maraton bo in zdaj bo lahko moj cilj za naslednje leto 50 km. A kaj, ko sem tudi tega presegla!

Sreča mi je gotovo silila iz oči. Vsi tisti objemi... Oh...

Potem pa pod tuš. Me je neznansko zeblo v noge. Vreme je bilo bolj kislo, kar mi je zelo pasalo. V primeru sonca bi mi bilo v pajkicah gotovo prevroče, v tisti jutranji zmedi, ko se mi ni poslavljalo od sanjskega princa in sanj, pa sem kratke hlače pozabila doma.

V jedilnici je bilo že skoraj polno, ko mi je uspelo posušiti lase skoraj do konca. Smo pa dobili mesto v prvih vrstah. Ja, ni čudno, saj smo bili v šoli. Mi smo se vedno grebli za zadnje klopi. A tu ni bilo nobenega spraševanja, da bi se moral človek skriti. Si moral sicer na oder, a to zato, da si dobil priznanje, pravo kolajno, ki zasluži nagrado za inovativnost - saj je iz lecta, ter polno vrečko daril. Sem malce fauš nani in Wegi, ki sta poleg vrečke dobila še štartnino za naslednje leto. Mene je kljub moji trinajstki tu malce oplazila smola, saj sem v vrečki dobila ravno tisto, kar sem prinesla za nagrado. Sem oddala naprej in se veselila z ostalo vsebino vrečke. Mi je bilo že to nagrada, da sem dosegla kar sem in da sem lahko v družbi vseh teh ULTRA norcev! (sem začela naštevat, a sem se spet zavedla, da če začnem, najbolje, da vseh 64 tekačev in vse pomočnike napišem, ker ne bi bilo pravično koga izpustiti). Ponosna sem bila tudi na ostale 3 PRjčke. Smo domov odnesli tudi nagrado za najstarejšega udeleženca, kar ni kar tako!

Upam, da bomo dosedanji udeleženci naslednje leto dobili kak namig, da bomo pozorni na prijave. Jaz si tako želim spet priti in spet nositi 13.! Vreme, je to možno? Zdaj, ko me sodniki že poznajo pod to "šifro"...?!

Še enkrat vse pohvale Vremenkoti za organizacijo in hvala vsem tam prisotnim za zame izreden dan! Spet se mi je potrdilo tisto (s čimer se sicer podpiše ZdravkoC): Vse je v glavi!

Zgodbe iz 2. nadstropja

So včeraj iz tiskarne in bodo predstavljene v četrtek. Jupi!! Že komaj čakam, da jih preberem. Po tejle, ki vam jo predstavljam, pa imam občutek, da bo spet podobno kot ko sem brala Sanjinega Ferdinanda, kjer bi se pod marsikateri odstavek z veseljem podpisala tudi sama... Pa še v 2. nadstropju živim! ;-)

Diamant si je najbolj od vsega želel, da bi nekoga osrečil. Želel si je osrečiti kogar koli. Osrečiti nekoga že samo s tem, da obstaja. Iz globine zemlje se je prerinil na njeno površje. Znašel se je v reki. Ob tej reki je bilo mnogo ljudi, ki so iskali drage kamne. Da bi jih našli, jih prodali in si nato kupili svoje sanje. Kamen se jim je ponujal. Vsakemu, ki se mu je približal. Bohotil se je v svoji lepoti. Toda prav nihče ga ni opazil. Nihče od iskalcev ga ni našel. Zvečer se je prišla k reki kopati deklica. Po nesreči je stopila na diamant. Diamant jo je porezal po stopalu. Sklonila se je k vodi in ga pobrala. Razveselila se ga je. Bil je ravno prave oblike in velikosti. Odnesla ga je domov. Dala ga je v preluknjano posodo. Namestila ga je na luknjico in nato v posodo stresla moko. Diamant je preprečil moki, da bi uhajala iz posode. Deklica je bila presrečna. Diamantu se je želja izpolnila.

Sanja Pregl, Zgodbe iz 2. nadstropja

Pasje zadeve

Preden ustvarim kak drug zapis (npr. o Sladkih6 in 3. Peš na Pohorje), za Sebi poobjavljam (bilo je že enkrat v Trtah, pa ne najdem v kateri številki-morda v kateri od številk, ki niso objavljene na spletu) najino doživetje s Črno, kot bi jih zapisala Črna... Draga frenda, da boš videla, da se (nam) pač zgodi tudi to in da sem popolnoma razumela... ;-)

Bogatin

Hov, veste kateri letni čas imam najraje? Zimo! Takrat me Alja še posebej rada vzame v hribe. Eden mojih prvih osvojenih vrhov je bil Bogatin. Prvih v vsaj dveh pomenih! Prvih, ker do takrat res še nisem bila na prav veliko vrhovih razen tistih hribčkov okrog Ljubljane. Nisem smela obremenjevati svojih mladih kolkov, ki do takrat še niso bili do konca razviti. Prvih pa tudi, ker sem ga prva dosegla, kar bom opisala.Alja se je s sodelavci pripravljala za osvojitev Mont Blanca in eden od treningov je bil vzpon na Veliki Mahavšček ali Bogatin. Takrat še nisem vedela kako se je treba obnašati po hribih. Saj veste, ni fino, da greš sam, če greš, moraš povedati kam greš in podobna pravila. No, meni je šlo vse prepočasi. Ko si je Alja obuvala tiste čudne plastične čevlje, sem opazila dva prijazna mladeniča, kako jo mahata proti slapu Savici. Zakaj ne bi šla še jaz? Alja mi je kasneje povedala, da me je klicala, ampak kaj, ko je tam voda in je nisem slišala. Prav zanimivo je bilo. Ko sem prišla do teh dveh mladeničev, sem videla naprej še en par in jasno sem morala iti pozdravit. Nekaj časa sem hodila z njima, potem pa sem spet ugotovila, da so pred nami ljudje. Tako sem prišla na Komno. Tam je tako dišalo iz nahrbtnikov planincev, da se nisem mogla upreti in tudi, ko so nahrbtnike zaprli, sem šla za vsak slučaj kar za njimi. To, da Alje ni, se takrat pravzaprav sploh nisem spomnila. Pot nas je vodila proti Bogatinskim vratcem in naprej na Bogatin. Tam so me na vrhu začeli ljudje spraševati, čigava sem. Jasno mi je bilo, da nekaj ni ravno prav. Skupaj smo se vrnili proti Vratcem, potem pa se je skupina razdelila. Večina jih je odšla proti Krnu, le dva pa nazaj proti Komni. Želela sem z večino na Krn, a so se odločili, da bi bilo pravzaprav najbolje, da me eden od teh dveh priveže na vrvico (še dobro, da jih tile planinci vzamejo s seboj!) in me odpelje nazaj proti Komni. Na poti med Vratci in Komno smo nato srečali Aljo in sodelavce. Moje (baje tudi Aljino) veselje je bilo nepopisno! Dobila sem nekaj šole o tem kaj smem po hribih in česa ne. Če se le da, se pravil držim, včasih me pa vseeno zanese… Hov!

Bombastični naslovi

Spet en bombastičen naslov. Se vprašam, če taki pisci služijo vsakdanji kruh v kaki marketinški agenciji?! Ker dejansko pritegnejo pozornost! No morda me je k branju potegnilo še to, da pač rada fotografiram. In da sem celo enkrat oddala svoje fotografije na natečaj...

Sem se malce zamislila. Kako gledam na to stvar. Na sodelovanje sorodnikov na različnih natečajih. No, se omejim na fotografske. Misli so mi takoj zašle do mojega jemenskega sopotnika Rafka Podobnika - priznanega novogoriškega fotografa. Zakaj? Njegov sin, osnovnošolec, je že pred časom bil razglašen za izrednega fotografa. Vem, da se Rafko z malim precej ukvarja kar se fotografije tiče in mu prenaša svoje izkušnje. Tako to, da mali obvlada, sploh ni vprašanje. Tako so njegove fotke lahko bistveno boljše od nas ostalih amaterjev. In če bi na natečaju zmagal, se mi to sploh ne bi zdelo sporno.

Ok. Zdaj pa k žiriji. Ali je lahko v žiriji sorodnik. Najprej sem šla pogledat v različne razpise za natečaje, npr. na e-fotografiji, NG, Foto Kluba Sušec in tudi "spornega" Poletovega. Le pri Poletovem sem našla prepoved sodelovanja sorodnikov. In ravno tu "težave"? Zanimivo! Tu mi misli zaidejo k lotu in igralnicam. Ker imam dostop do določenih podatkov, ki jih ne morem spreminjati, ne smem v igralnico. Ali to pomeni, da fotografov sin/hči ne bi smel sodelovati na natečaju? Ker ima doma zbranega ogromno znanja in podatkov, do katerega bi lahko prišel v vsakem trenutku. A je razlika, da mora kljub vsemu on na koncu pritisniti na sprožilec! Ne vem, če se pisec posta zaveda, da je za to, da narediš dobro fotko treba še kaj več kot to, da si hči/sin fotografa. V žirijah je v glavnem vedno več članov in četudi bi "fotru" fotografu bila fotografija bolj všeč kot kaka druga, ker pač "sledi napotkom", bi bil preglasovan. In če je njegova fotka boljša, zakaj ne bi zmagal?

Če bi bila jaz žirant, bi se težko odločila med Anino fotko, ki je res odlično ujela trenutek in med Aleševo, kjer mi je všeč ideja! A sploh smem glasovat in sploh navijat, glede na to, da morda tudi Aleša (glede na priimek) lahko štejem med "tapoznane"?

Ah, kakorkoli že. Navijam za najboljšo fotko, ne glede na to, kdo jo je naredil. Ker šteje fotografija. Vsaj jaz v to verjamem! In mnogo bolj kot to, da je nagrajeno fotografijo naredil sin/hči žiranta, bi me motilo to, da bi se kdo drug "podpisal" pod mojo!

Steve Bloom

Me je navdušil leta 2006 v Copenhagnu. Podobno kot so bile pri nas v Tivoliju razstavljene slike Yann Arthus-Bertranda in Matjaža Krivica, so bile Stevove v Copenhagnu.

Moram priznati, da sem že pozabila nanj. Takrat sem fotografirala dve njegovi fotki, ki sta me spomnili na dva moja tekaška prijatelja. Pegaza in Oranžnega slona - tvorca Golade.

Očitno vsa navdušena, sem se prijavila na novice na njegovi internetni strani. In danes dobila e-mail o njegovi novi knjigi o Afriki. Kakšne fotke! Meni noro dobro!

Tečaj varne vožnje

Včasih imam občutek, da ti s tem, ko ti požigosajo, skoraj na čelo, da si ključni kader, pomeni, kot da so ti okoli vratu obesili ključ. Tak, ki opira vsa vrata, ki rešuje težave vseh okoli tebe, ki rešuje zlom na borzi, ki sestavi vlado po volji vseh, ki dela dan, ki privlači luno in sonce, vpliva na plimo in oseko, skrajšuje čakalne vrste vsevprek, miri pobesnele voznike, lovi kriminalce in ima vezo z mafijo, vpliva na kislost jogurta in polnjenost klobas, skratka ni da ni. Hm, morda se vidi, da se mi je nabralo čez mesec. Še dobro, da pride dan, ko odklopiš.

No, včasih pa je to, da imaš nalepko "ključni kader" tudi privilegij. Ker za take se je treba tudi malce potruditi in vanje vlagati. Upam, da ne kot kumarice v kis ali filo v filane paprike! No, po tem dolgem uvodu naj končno povem, da sem se udeležila tečaja varne vožnje.

Ko sem na bencinski črpalki na Blagovici srečala sodelavce, sem bila takoj označena za "tipično babo". Mi je bilo takoj jasno, da bo smeha na pretek.

Parkiranje "tipičnih bab"...

Najprej smo izpolnili anketo, kaj pričakujemo. A sem že kdaj povedala, da sovražim tiste ankete od 1 do 5? In sploh tiste, kjer je liho število ocen. Ker pri takih vsi tisti, ki ne vejo kaj odgovoriti ali pa se "nočejo zamerit" označijo srednjo vrednost. Pa naj mi anketar pove, kaj bo naredil na podlagi takega podatka! Joj, spet "šimfam", pisala pa naj bi o tečaju varne vožnje.

Teoretični del, kjer sem izvedela kar nekaj zanimivih podatkov o katerih se mi ni sanjalo oz. me nikoli niso zanimali. O pomembnosti gum, nameščenosti sedeža in volana... Kar nekaj zanimivih filmčkov smo si pogledali. Potem pa: na teren. Vsi smo bili s svojimi avtomobili in dobili smo radijsko postajo, po kateri nam je inštruktor dajal navodila.

Prva vaja: vijuganje okrog količkov. Bi človek rekel "no big deal!". Ja, samo, ko ti nato reče inštruktor, "zdaj pa hitreje!" in ti, čeprav si bil s strani policije označen za "Fitipaldija", ki so mu nekaj časa neprestano pošiljali sporočilca s položnicami za prehitro vožnjo, se skoraj poserješ. "Kako hitreje? Ne upam!" Stop. Preverili smo kako sedimo in nastavili sedeže, volane, vzglavnike na prava mesta, pravilni prijem volana in ponovi vajo. Odlično! Dejansko me je bilo manj strah in tudi količki niso frčali na vse strani.

Ovire na spolzkem terenu

Vseh vaj se niti ne spomnim. Bile so ovire, ki so se ti kar naenkrat pojavile na pot in si jih moral na spolzki površini obvoziti ali pa pred njimi zaustaviti. Še dobro, da so bile le vodne.

Najbolj si bom zapomnila vaje, ko si peljal čez ploščo, ki ti je v trenutku spodmaknila rit avtomobila in si moral odreagirati, da si ga obdržal v pravi smeri. Drugače te je vrtelo po tisti spolzki površini, kot vrtavko. Na začetku si dobil navodila: "Odneslo bo v levo." In si se skoncentriral na trenutek, ko ti je "odpililo rit". Težje je bilo, ko nisi vedel v katero smer se bo zgodilo. Pa mi je še kar šlo, no. Komentarjev in smeha na račun nekaterih je bilo veliko. Mi je bilo dobro, da sem to sprobala "kontrolirano". Ker v realnosti tako ali tako ne veš, da ti bo naprimer počila zadnja guma in to ravno zadnja desna. In zdaj vsaj vem, da se da, če me le ne bi zagrabila panika, nesrečo ublažiti. Predvsem pa, da tudi če se avto vrti, se enkrat ustavi. Ja, vem, bile so "kontrolirane" hitrosti in idelane razmere. Lahko bi se vrteli ne le okoli navpične ampak tudi kake druge osi, a to je že druga zgodba, ki jo morda kdaj preizkusim na simulatorju, ki ga tudi imajo.

Neskončni spolzki ovinek

Vozim se pripeta s pasom, tako to ne bo nič novega zame, bom pa gotovo pozorna na stvari, ki bodo "ležale" naokrog po avtomobilu. Tisti filmček, kako ti z zadnje police ob zaviranju v glavo prileti kovinski kovček, je resnično grozljiv. Skratka. Bilo mi je zabavno in poučno. Bi šla še.

Tisti dan

Bil je izredno lep dan... Tisti, pred Ljubljanskim maratonom. Tisti dan, predno je moj kompaktni Canon rekel, da se ne gre več. Na tisti dan sem uspela narediti nekaj fotk v okolici Rakitovca na Primorskem.