ponedeljek, 29. oktober 2018

Au pair, Logroño, Spain


Odklopila :-) ob 20:41 0 comments

nedelja, 28. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 5. del (5/5)

5. del
Tokrat sem jaz prej odrinila na pot. Smo si s cimroma izmenjali kontakte in morda se naše poti še srečajo... Dala sta mi koristne napotke za otok São Miguel, ki sva jih s sestrično Sanjo, ki se mi je tam pridružila, s pridom izkoristili.
Po poti mimo visokega “ruševja” prideš do planote, kjer je bil baje zadnji vulkanski izbruh na tem otoku in je zemlja v vseh odtenkih rdeče... Zanimivo! 

Spet sem prišla do ene table za odcep do neke “točke za videt” in se odločala ali iti ali ne. No, če je le 300 m... je to 600 m v obe smeri... in če dodam k osnovnim 23 km... bi moralo iti... sploh, ker naj bi bila večina tega dela trase položno... Tokrat sem bila nad oznakami razočarana. Ker se kar nekje končajo. Ali pa se je končala moja domišljija, da naj bi tam kaj bilo... Ob vračanju na glavno traso sem videla, da sta me cimra prehitela. Ko sta opazila, da racam za njima, sta me počakala in smo nadaljevali skupaj do mesteca Anjos. Tam smo skupaj popili vsak svojo konzervo in se ponovno poslovili. Onadva sta se odločila, da del trase na račun kopanja izpustita. 

 Tako sem se sama odpravila naprej. In se tudi jaz odločala ali naj zavijem h hotelu in si pustim zadnje km za naslednji dan ali naj nadaljujem in si zadnji dan tokratnega obiska otoka prihranim za počitek. In sem že skoraj prepustila naziv »jeklena«, ko sem ugotovila, da sem bila z mislimi popolnoma drugje, ko sem šla mimo tiste točke, ko bi bil čas za “pobeg” na »soft« varianto... In mi nato ni preostalo drugega kot sestaviti glavo nazaj na ta dolgo varianto in hodit...
Čeprav naj bi bil ta del trase kao na izi, ker je položen, mi je bil vse prej kot to! Pot je bila namreč tako razrita kot da bi hodila za hordami pobesnelih bizonov, bikov ali podobnih težkih živali. Vsak korak si moral paziti, da ti noga ni klecnila v sosednjo luknjo... Tu so se tudi oznake precej zredčile in pogosto sem šla bolj na smer neba kot na markacije... In se mi je zdelo, da ni konca... Pot gre vzdolž letališke piste, tako lahko zdaj z gotovostjo trdim, da je dovolj dolga za polet in pristanek! Sploh, ko ti veter piha v obraz...
Obraz se mi je razjasnil ob pogledu na svetilnik, ki je pravzaprav že v pristanišču od koder sem pot začela. Še malo. In ob preverjanju na telefonu koliko imam do hotela, vidim na »messengerju« skorajda povabilo za predstavitev v reviji. Uau! Sem to res jaz? Kaj je lahko še boljše?! In prav nerodno bi mi bilo, če bi na tistem križišču iz »hard« verzije prešla na »soft« in nejeklena...  
Še pol ure do cilja je kazalo na telefonu. Prispem v hotel. Želela sem svojo sobo in preskočila varianto hostla. Slikice na Bookingu za prste polizat... Sploh bazen je obetal. Na hotelski recepciji me deklina zasuje z vprašanji, na katere tisti hip nisem vedela odgovora. »Daj mi samo ključ od sobe, da se razkomotim in ti pridem odgovorit na vsa vprašanja, pa še sama ti jih nekaj postavim...« Se me je usmilila. 

Vode!!! To je edina pomanjkljivost poti. Ker vodnjake srečuješ ob poti, a so pipe zaprte, polomljene ali jih ni... Ko se odžejam in poiščem papirje, se vrnem na recepcijo. Tam pa kar hladen tuš v primerjavi s slikami na netu... »Restavracija danes ne dela.« »Ok. Utrujena sem tako, da se mi jesti niti ne da. A se grem lahko skopat v bazen?« »Joj, ne. Zdaj je dva dni v remontu...« Toliko o lepih slikicah... Je pa tuš tekel... in spala sem ponovno kot ubita...

ZA KONEC...

Kmalu po tem, ko letalo dvigne rep iz otoka, že prileti tudi prijazno Ioannisovo sporočilo (https://ilhape.com/), da so veseli, da si bil njihov gost. Res prijazno in spomini na otok bodo zapisani med top doživetja. Če se odločite iti tja, priporočam, da si za prenočevanje izberete te hiške! En lepših, če ne najlepši »trail«, ki sem jih naredila. Na momente podoben tistemu okrog južno-korejskega Jejuja ali portugalski Roti Vicentini. Kakšnih stvari v življenju ni za ponavljat, ampak tole bi z veseljem še!

Odklopila :-) ob 23:32 0 comments

Labels:

Santa Maria, Azori - Grand Tour 4. del (4/5)


4. del
Ta del trase se ne spusti do morja. Je pa vmes vzpon na najvišji vrh otoka 587 m Pico Alto. 
Smo si naredili budilko za ob 7-h, da bi zajtrkovali zunaj ob opazovanju sončnega vzhoda. A ko smo imeli mizo in vse pripravljeno za zajtrk, se je ulilo... Premik v notranjost hiške je bil nuja... Sončni vzhod nas bo pričakal drugje...

Zadovoljna sem bila, da smo tokrat skupaj s cimroma krenili na pot. V enem delu se je pot zožila med dve škarpi, ravno dovolj široko za moj nahrbtnik. In zaslišimo za sabo mukanje. Ups. Najdemo na ovinku toliko prostora, da Rjavko spustimo mimo (mimogrede: toliko belih, res belih krav že dolgo nisem videla). A kaj, ko se po naslednjih nekaj metrih za nami znajde se Črnka. In se ona polula od strahu, čeprav bi rekla, da smo imeli bolj mi skoraj polne hlače... Zaštarta proti nam in nato hop cefizelj proti škarpi. Debelo gledamo, škarpa se lomi, kravi spodrsuje in tik tak je na vrhu. Kaj je bilo pa sedaj to? Škarpa gotovo visoka skoraj dva metra... Spogledamo se in nam nič ni jasno. Gremo naprej, krava vzporedno ob nas, dva metra višje. Upamo, da se ji ne bo zdelo, da bi zdaj izvedla še kak vratolomni skok navzdol. Zraven nam srca para njen jok. Neeeee. To ni bilo prijazno poslušat. Bi šli najraje za njo gor in jo poskusili prepričat kje naj gre dol... Pri prvi hiši, kjer tiste štiri krave pred nami polovijo v ogrado, cimra v portugalščini razloži, da je Črnka izgubljena, a so le zamahnili z roko, češ, saj bo že prišla... Še vedno po tisti grapi odmeva prestrašeno mukanje...

Pridemo do vasice Santa Barbara. Ne, nisem šla obiskat poštarja, pač pa sem se odločila, da se ustavim na kavi in poskusim dodatno napolnit baterijo telefona. V hiški, kjer smo bili čez noč, to ni bilo možno. Cimra sta šla naprej.

Tudi ob temu delu poti je nekaj oznak kaj greš lahko pogledat malce iz poti. Prejšnji dan smo vsi izpustili nek slap. Moram reči, da sem iz tistega “mega” zemljevida prebrala, da bo možno do njega tudi s te strani, a temu ni tako. 

Pot do vrha Pico Alto se mi je na koncu že kar vlekla. Ponovno si moral na asfaltno cesto. Je pa res, da je bilo simpatično opazovati reakcije šoferjev, ki so vozili mimo! Vsi se obnašajo kot da bi te poznali. Niti en ne gre mimo ne da bi vsaj dvignil roko, če ne pomahal ali celo zaklical ven pozdrav. 

Ko sem prišla do parkirišča, kjer sem predvidevala, da do tja pač pridejo z avti, naprej je treba peš, sem sledila tablam kot prej celo traso. Malo morgen. Ujela sem cimra, ki sta si vzela čas za počitek in povedala sta mi, da če želim na vrh vrh, moram nazaj. Oooooo... »No, a sem al nisem? Grem!« 

Da bi tu ravno vriskala od veselja, nisem. Na vrhu je nekaj anten, ki so vidne daleč naokoli in razgled nad celim otokom. A je otok dejansko lepši kot iz tistega antenskega vrha...

Potem pa navzdol. Tu hodiš med orjaškimi drevesi. Ponovno impresivno! Potem se spremeni okolica kot v džunglo. Ta pot je toliko skrita pred soncem, da je vlažno in blatno. Je treba kar paziti, ker je spolzko. Palice so odlično služile namenu! 

Ko se ponovno odpre pogled, kaj kmalu prideš do zadnje table za hišico Ilha a pé. Sanje! Največja od treh, v katerih sem spala. Ponovno dizajnersko premišljeno. In še nekaj! Ponovno pogled na morje! Ko si se usedel na stol zunaj in opazoval morje pod sabo, si imel občutek, da vidiš delfine pri igri. Saj vem, da so to bile le moje želje, a misli so tu res plavale kot v sanjah. Prav z veseljem bi to delila... 

Za entuziaste, ki bi si želeli it kopat, je tudi ta možnost. Cimer je skočil pol ure dol in toliko nazaj, vmes pa v morje. Edino na kar je opozoril je, da so valovi tako močni, da ti kamenje, ki se ob povratku iz vode vali proti tebi, nič kaj ne pomaga pri izhodu iz vode... 


Smo si naredili večerjo zunaj in malce dlje klepetali. Ob vinu so tudi besede lažje tekle... Zjutraj nam kar ni bilo za vstati... A je bil zajtrk na trati s pogledom na morje fantastičen. Ravno, ko smo pospravili stvari v hiško, se je vlil dež. Dež je bil v resnici vsak dan, a me sploh ni (z)motil. Če pomislim kakšen “safer sem furala” zaradi dežja na Caminu, je bilo tole skoraj ne vredno omembe... Ali sem zdaj že navajena?!

Odklopila :-) ob 22:49 0 comments

Labels:

sobota, 27. oktober 2018

Santa Maria, Azori - Grand Tour 3. del (3/5)


3. del...

Zjutraj nisem bila navdušena sama nad sabo. Zvečer sem optimistično obesila perilo na za to pripravljeno vrv. To ni bila dobra izbira... Perilo je bilo bolj mokro kot ko sem ga obesila. Sem se vseeno odločila, da na rit nataknem mokre kratke hlače. Tako ali tako bodo vsak hip prešvicane, sem si mislila...
Mizo smo prestavili na verando in skupaj pojedli zajtrk. Sonček je že kukal čez sosednji breg, kjer so se pasle krave. Nisem bila ravno sprintersko naravnana, tako sta cimra pred mano zapustila hiško. 
  

Začetek poti ni bil ob obali temveč med polji, škarpami, v gozdu, skozi zaselke... V eni od vasic sem poiskala trgovino. Nisem bila namreč več prepričana kako bo s prehrano... Tudi to bi naslednjič spremenila in se naročila na večerni abonma pri Ioannisu in Riti. Pot pa spet gor in dol in gor in dol. 

Vmes tudi tabla Fonte Clara 80 m. Če je le 80, pa grem. Po stopnicah strmo navzdol, z izjemnimi pričakovanji kaj bom videla. No... Saj mi je bilo skoraj nerodno sami pred sabo. Ena mala pipica z vodo. Morda bi bila impresionirana, če bi znala portugalsko in bi me tekst na tabli navdušil... Tako sem se le obrnila in ponovno grizla kolena...


In ponovno: svetilnik! Ne tako impresiven kot prvi dan, a z nič manj zanimivim razgledom. Od tu že vidiš vas S. Lorenzo s pristaniščem in kopališčem. Celo večimi. Ob hoji navzdol sem premišljevala katerega naj izberem. In se prepustila intuiciji ter izbrala ravno pravega! Ne-ograjenega, da se je plavalo direktno v morju in ne v bazenu, ki mi »by the way« ni vlival zaupanja o higienskem minimumu. Si pa lahko uporabljal kopališke tuše. Od daleč sta mi mahala tudi cimra. Smo se dogovorili, da gremo skupaj v, tokrat res, restavracijo ob poti. Morje ravno prave temperature! Bi pričakovala, da je Atlantik mrzel, a je bilo res mega!

Ko smo se naveličali črne mivke, smo se posedli v restavracijo. Odlična lokalna hrana! Na račun sem prišla z odličnim tuna steakom... Celo na net smo se priključili, a ponovno... po počitku takoj v strm breg...


Tokrat ponovno cca 200 m vzpona. Ali je bilo res ali se je vsaj meni zdelo, tokrat še bolj navpik... Vsi trije smo se veselili trenutka, da pridemo v hiško. Po pripovedovanju naj bi bila ta najlepša. 

Še prej smo bili nagrajeni s prelepo mavrico. Tako široke še nisem videla! In preden smo prišli do hiške smo pozirali pred najsevernejšim svetilnikom na otoku. Nas je pa njegova velikost=majhnost malce razočarala. Glavno, da se ponoči vidi...

Hiška pa res »kjut«! Ponovno en zanimiv detajl, ko je npr. ena postelja obešena na vrv, druga na kolesih pospravljena pod njo in če je stanovalcev toliko, da jo rabijo, se potegne ven. Plinski štedilnik nameščen na vinskem sodu v katerem je skrita jeklenka. Korito v kopalnici iz žgane gline. Lepo!!!!!

Tokrat smo zvečer v hiški pustili luč pri odprtih vratih in hodili ven in noter. To ni bilo najbolje, kajti noč smo prebedeli ob brnenju komarjev... 

Odklopila :-) ob 23:09 0 comments

Labels:

Santa Maria, Azori - Grand Tour 1., 2. del (2/5)


1. in 2. del

 Skupaj cca 22 km. Drugače je 1. del 9,8 km in 2. del 12,2 km. Me prav zanima koliko je vse skupaj višinskih metrov gor in dol... Zdelo se mi je neskončno... Vsekakor več kot “pravi” GPS sled na internetni strani www.visitazores.com. Tam za celo traso nameri cca 2600 m gor. 
Na začetku mi ni bilo jasno kam se moram javiti - v pisarni? Ioannis mi je sicer poslal koordinate, ki so kazale nekam nikamor sredi planote na jugu otoka. Nobena od mojih mobilnih aplikacij ni našla naslova. Ko sem že skoraj obupala, sem ga poklicala in mi je razložil, da če kar začnem s »trailom«, bom morala tako mimo njih. Res ni bilo daleč, a “usred ničega”. S pogledom na morje... Sem bila čisto očarana in začarana. Kamen, les, kovina, vrvi, minimalizem...
Po razlagi pravil bivanja, prepakiranju, da sem del prtljage vseeno pustila tam, in plačilu, sem se odpravila dalje. 
Trasa gre najprej po planoti visoko nad morjem. Na eni strani morje, na drugi polje vetrnic. A to, da vetra ta dan ni, ni bilo jasno le iz mirujočih vetrnic, pač pa tudi količine znoja, ki je kapljal z mene... 

Nekaj časa morje gledaš le od daleč, nato se spustiš čisto do njega in če želiš, se lahko tudi skopaš. Pa spet gor in dol. Po čisti divjini ter ponovno v vasice in zaselke ob poti. 



 In ko sem izpraznila plastenko vode, me je začelo malce skrbeti... Sonce je bilo neprizanesljivo. A se je v eni od vasic ob meni prav divje ustavil avto. Možak je skočil ven, kot da sem mu kaj hudega naredila. A je nasmeh na njegovem obrazu pomenil vse kaj drugega kot morebitni besedni obračun. Znak na avtu in njegovi majici mi je dal vedeti, da je poštar. V tekoči angleščini mi je začel dajati komplimente in razlagal, da so na Santa Marii ljudje bolj prijazni od tistih na São Miguelu. Seveda je imel za svojo prijaznost tudi svojo računico. V vasici Santa Barbara ima hiško, ki jo oddaja. Sem ga morala razočarati, da imam vsa prenočišča že rezervirana. Izkoristila sem njegovo prijaznost in ga malo za šalo malo zares vprašala, če so ljudje tu res toliko prijazni, da lahko kar potrkam na vrata in mi bodo dopolnili vodo v plastenko. “Seveda!” se je glasil odgovor in možak je že klical lastnico hiške, da je prišla k vratom. Pa je ni vprašal, če bo ona napolnila, je kar sam na vrtni pipi napolnil do vrha. Res prijazno! Svojo reklamo je dokazal kar z dejanji. Sem obljubila, da če mi v Santa Barbari zmanjka vode, potrkam na njegova vrata. No... Gospa je ta dan skoraj ostala brez pošte... Je tekla za njim, da ga je opomnila zakaj je prišel...

Otok je biser ne-turističnosti. V smislu, da jih ne srečaš prav veliko. Narava pa noro lepa! Steza je večinoma dobro označena. Ko se začneš spraševati kam, vidiš naslednji znak (no... skoraj). Ampak ne-turističnost pomeni tudi, da si dejansko v zagati, ko ožameš še zadnje kaplje vode iz plastenke. A sem upoštevala nasvet poštarja. Potrkala na vrata in ker se niso odprla, sem si na vrtni pipi sama postregla...

Če/ko bi/bom šla ponovno, bi si/si bom iz tiste uradne strani Azorov potegnila na telefon GPS sled. Da bi sama sebi sledila kje sem. Zemljevidi, ki sem jih imela sprintane (enega mi je dal še Ioannes) so v merilu kot da bi iz Lune iskala kak kraj v Sloveniji... So pa na njih/njem označene točke vredne ogleda. Slapovi, vodnjaki, razgledne točke, svetilniki...

To, da je na Azorih vreme spremenljivo in da težko napoveš za pol dneva naprej, mi je bilo jasno še preden sem šla na pot. A da bom že prvi dan brskala za “kondomi” za nahrbtnik in foto-torbo si nisem mislila. Zgledalo je grozno. A se je izkazalo, da je bilo le toliko, da sem kot v časih NNNP (nič nas ne sme presenetiti) preverila v kakšnem času sem sposobna potegnit in namontirat “kondoma”. Tudi tu sem sicer imela s seboj tudi pelerino, a je nisem mislila uporabljati. Res sem želela fotoaparat imeti bolj dosegljiv, četudi bi deževalo...


In ko se ravno odločim, da osvobodim foto-torbo, se pred mano pokaže razgled, da sem na glas zavzdihnila “UAU!” (glej 1. sliko objave) Za vsak slučaj sem se ozrla, ker bi mi bilo pred tujci kar malce nerodno ob mojem neprikritem navdušenju! Svetilnik na jugovzhodu otoka se je kopal v popoldanskih barvah sonca. Kaj bi lahko bilo še bolje?! Življenje je lepo! Korak sem upočasnila, da sem naredila n+1 fotografijo. Čeprav se trasa tu za nekaj časa pridruži asfaltni cesti, me to ni popolnoma nič motilo. Ker se mi je že dobro oglašal prazen želodec in kolena so napovedovala, da bi se bilo dobro malce ustavit in bi bilo dobro popolnit energijske zaloge, sem obisk svetilnika opravila le na daleč. Cimra sta mi kasneje povedala, da nič hudega..., da onadva sta bila tam in želela noter, a se ni dalo.

Pot se je strmo spustila do obale. Do mesteca Maia. Vidi se, da je bilo to nekoč oblegano, “mondeno” mestece, a mu čas ni prizanesel. Vrstne hiške so nanizane vzdolž obale kot na kaki reklami za zobno pasto, da ne napišem protezo... 


Rečeno mi je bilo, da se tu da kaj pojesti. Izogibam naj se sicer »snackov« v baru pri kopališču, da ne bo težav s prebavo, drugače pa ni problem. No, malo tudi je. Ker poleg tistega bara pri kopališču, je le še en Snack bar. In ko prideš noter, zadiši, da postaneš še bolj lačen. Streznitev pride, ko ob branju štiri A4 strani dolgega menija dobiš odgovor možaka na drugi strani točilnega pulta, da ni za jesti. Ups? Saj ob sosednji mizi jedo...??? No, že ve. »Potem mi dajte prosim vsaj piti.« Se je ob naročilu nato odtajal in mi ponudil sendvič s sirom in zadnji kos peciva iz “izložbe”...

Glede na to, da je bilo za mano že 20 km gor dol, mi kar ni bilo za vstati izza mize. Še posebno, ker sem vedela, da me na zadnjih dveh km čaka 250 m vzpona. In se je kar hitro pot res začela vzpenjati med vinogradi navzgor. Stopnice nič kaj prijazne, saj se je bilo treba kar potruditi dvigniti nogo do naslednje. A pogledi fenomenalni! Tik pred zaključkom vzpona še slap. Lepo!

“Zdaj naj bo pa že hiška!” so mi začele begati misli... In res je bila! Prišla sem do druge table (prvo sem zaradi znanih razlogov spustila) Ilha a pé. Izza ograde je kukala hiška kot iz pravljice. Prva sem prispela. No, glede na to, da sem naredila dve etapi, sem bila na to kar ponosna. Je pa res, da bi si naslednjič vzela čas tudi za kopanje. Cimra sta prišla nekaj minut za mano. Niti se nisem uspela dobro razpakirati.

Sledil je tuš, spiranje in obešanje prešvicanih cunj... Po dveh neprespanih nočeh in celodnevni hoji nisem bila prav zgovorna družba mojima cimroma. Sem se opravičila in ob 19-h že spala. Do jutra. Neprekinjeno 12 ur. Spet bi me lahko odnesli ven, a tega ne bi vedela...

Odklopila :-) ob 15:06 0 comments

Labels:

Naročite se na: Objave (Atom)