Belo se pere na devetdeset, Bronja Žakelj

Ko pridemo domov, za domačo nalogo naredim album s Titovimi slikami. Izrezujem iz Dnevnika in iz Nedeljskega. Takrat mi prvič kupiš tudi Teleks. Ko zmanjka lepila, zmešam moko in vodo, ker je Astra že zaprta. Dada mi ne pusti, da bi slike Tita in Jovanke izrezala tudi iz knjige Njuni dnevi, zato v šoli ne zmagam. Moj album je šele drugi najdebelejši v razredu. Zmaga Alja, zato se ji po pouku zlažem, da mi je za album vseeno. Ker ne vem, kako bi jo lahko premagala, rečem: »Moj oče pa zida zlate banje, ki imajo zlate angele za ročaj.« Zaradi tišine, ki pride potem, in zaradi tega, kako me pogleda, vem, da misli, da je moj oče boljši kot njen. Zmaga je tako na koncu moja in album je pozabljen.

Belo se pere na devetdeset (odlomek iz prvenca Bronje Žakelj)

Ne spomnim se albuma. Ne spomnim se banje. Ne spomnim se zlatih angelov. Spomnim pa se, da se mi je neskončno imenitno zdelo, ker sem v nekaj razredih v osnovni šoli sedela z Bronjo. Bronjo, ki je smučala. In to se mi je zdelo tako imenitno. Moje plavanje in kasneje gimnastika je bilo nič, v primerjavi s smučanjem. In spomnim se avdicije za šolski dramski krožek, ko sem ob hudi konkurentki Bronji, dobila vlogo Pike Nogavičke. Morda je Bronja igrala Anico? In spomnim se Dade. In spomnim se Roka. In Mite. V knjigi "Belo se pere na devetdeset" so zame oživeli. Slišim Dadin hrapav glas v kuhinji na Vojkovi in Rokovega, ko me kliče, da bi se Max in Miss igrala. Pri Miti imam le sliko. Brez tona. Tako zelo sem ponosna, da sem lahko knjigo prebrala še preden je izšla. Čeprav sem se krotila, so krokodilje solze, ki so mi tekle po obrazu ob vkrcanju na letalo, vabile začudene poglede. Prestavilo me je nazaj v kuhinjo na Vojkovi. Imela sem občutek, da je Dada tam, z mano, v vrsti za vkrcanje... In da klepetam z Rokom... Mita pa je bila tako ali tako tam. V Bronjinem pogovoru z njo... Knjiga, ki te premakne. Tako in drugače... Priporočam!!!