Sladkih 6

Že lani sem spremljala same pozitivne (no razen Inotovega bruhanja in driskanja) komentarje s tega teka, ko v šestih urah krožiš na razdalji 1035 m. In začela razmišljati, da to, da lahko vmes tudi hodiš ali pa se vsedeš, greš za eno uro na pir ali kaj podobnega prav zanimiva ideja.

Meni zadnje čase tek nekako ne potegne. Ko se je treba spravit migat, raje zavijem "hropst" v hrib kot pa odteči še tako kratko razdaljo. Tako mi ni bilo jasno kaj pravzaprav sploh zmorem. Ko sem dobila komentar: "Nekdo, ki se spravi tečt skupaj 6 ur (kakorkoli že to gledaš) brez treninga al ima fejst velika ja... da si to upa, al pa je mal prfu.....", sem se kar malce zamislila nad sabo. A lahko tiste naše dolge pohode po SAM, GM4O, Učki upoštevam kot treninge ali naj se prištejem k tistim drugim. Ker velika ja... imam le v hladilniku, pa še to le, kadar se v naprej pripravim, da bom kaj spekla. Da bi se odpravila na Sladkih 6 brez sladkega, no go. In tako lahko zaključim, da sem mal prfu... in da sem imela velika ja...

V petek sem se vrtela po kuhinji kot vrtavka, da mi je uspelo speči kar sem si zamislila. (Pikapolonica, bom objavila tudi recepta. Ob priliki, ko bom lahko tudi poslikala...) Še prej sem dopoldne napisala en tak sladek mail, da bi pridobila še kako nagrado za tekmo. Misija uspela. Še polupčkat in voščit matki za rojstni dan, oddat Črno v varstvo in v posteljo.

Tokrat sem precej živo sanjala. In zjutraj me je, tik preden sem se zbudila, sanjski princ odkril in mi šepnil na uho, "Alja, vstat bo treba!" Prav bebasto sem se obrnila in zastokala: "A že?" V tistem je začela tuliti budilka. Prejšnji večer si nisem pripravila vse prtljage, tako sem se morala kar malce zbrati kaj mora še v torbo. Ura se je bližala odhodu in nekaj mi je reklo, da bi bilo bolje, da se sama dostavim k ostalim PRjem, ker bom drugače zelo težko odštevala sekunde do štarta iz Ljubljane. Napokali smo se in krenili. Vožnja mi je kar hitro minila, čeprav se mi je v Šentilju že zdelo, da smo tako pozni, da bodo štartali brez nas. Smo se na nekem semaforju prilepili Tiniju na rit in za las...

Prav na hitro z Mojco prevzameva številke in oddava nagrade ter pecivo. Potem pa čimprej preobleči, sestaviti mizico pogrni se in na štart. Štartna pištola (hmmm, saj ne vem več kako je bilo z njo) je počila, ko sem še veselo iskala mp3 player v avtomobilu. Groza! Halo?! Kot da mi tisti 2 minuti v primerjavi s 6 urami kaj pomenita! A zagnala sem se pa čisto tako. Ni mi bilo jasno, ali je to še poskusni krog, kjer bom spoznala progo ali že prvi resni. Je bil kar resni. In to definitivno ne v mojem tempu.

Sem se odločila, ko sem videla kaj je en krog, da bom šla naslednjega počasneje. A mi je bilo že takoj vroče in sem si slekla eno plast. Polžke, ki so me še vedno videle v anoraku, so me sicer zezale, da sem še vedno v istem, a je bila že ena plast spodaj manj. Ja. Tu nastopi moja štartna številka. Številka 13. Že od nekdaj je moja srečna. Baje sem se rodila 13:13 v 13. sobi. In življenje je lepo. Torej!? Pa sem se malce zbala, da bo kljub temu, da sem imela srečo in se prijavila na tek ravno 13., za štartne številke kaka druga "formula". In bila presrečna, ko mi je organizator Vreme zagotovil, da je moja. Za sodnike, ki so šteli moje kroge, sem bila tako "zeleni anorak" ali "trinajstka". Juhej!

Krogi se mi sploh niso zdeli dolgi 1035 m. Se mi je zdelo, da sem tik tak okrog. Sploh, ko so me prehitele kake seksi moške ritke ("No, sej kakšne sem tudi jaz!" je neskromno priznala.). Takrat je kar letelo. Ali ko sem imela zraven pogovorno družbo. Sem si na momente zaželela, da bi bila hitrejša, da bi lahko dohajala... Pa to tokrat ni bil moj cilj. Moj cilj je bil šest ur gibanja. Da vidim česa sem sposobna. Prav ponosna sem bila, ko sem od nane slišala, da ji je bil ta moj moto tako všeč, da ga je uporabila tudi ona zase.

S štetjem krogov sem zaključila po petih krogih. Ker mi v naslednjem ni bilo več jasno ali sem končala šestega ali grem v šestega. Se sploh nisem obremenjevala s tem. Saj so sodniki tam. Glasna se mi pa zdi, da sem bila dovolj, da so opazili, da grem mimo. Pri vsakem sem bila bolj zadovoljna. Ko sem nekoga slišala, da sta dve uri že za nami, sem vedela, da moram "v box po gorivo". Pripravljen sem imela sendvič s sirom, pa Enervit tabletke, energijske ploščice sem pozabila v drugem nahrbtniku v avtu, pa sem se basala s ploščicami ostalih PRjčkov, peciva je bilo različnega, da nisi vedel kaj bi izbral... Vem, da sem v dveh postankih zmazala tudi eno banano, pa me je bilo malce strah, ker mi drugače "ne sede" ravno med tekom oz. je treba posledično k medvedki (beri: kakat!). Mojca je s svojimi aktivnostmi že zaključila in prav vesela sem bila, da mi je v vodo zamešala dehidracijski prašek (Nelit), ki sem ga potem po malem pila do konca. Kljub temu, da mi drugače sproži negativne asociacije na obiske različnih stranišč in "stranišč" na potovanjih, mi je bil tu prav zelo všeč!

In po prvem hranjenju sem si nadela mp3 player. Od pesmi sem vedela, da me čaka Bajagova Godine prolaze, ko sem obujala spomine na moj prvi amsterdamski polmaraton z Ovco, ki mi je za rojstni dan plačala štartnino zanj in Jinxov Na zapadu, ki mi je misli odnesel na Korziko in naše kolesarjenje z A&A. Ostalo sta mi zmiksala prejšnji večer N&D, ko sem jima pripeljala Črno v varstvo. Smo nekaj skupaj brskali po netu in je bila slika Britney The Who? (Spears), se je D samo prijel za glavo. Vem no, premalo hodim k frizerju po trače... Ampak muzika je bila pa dobra! Ne, ne od te gospodične. Pa vseeno me ni treba vprašat kaj, ker se glasbeniki pred pesmijo pač ne predstavijo...

Po drugem resnem postanku "v boxu", ko sem zmastila tisti sendvič do kraja, sem po zgledu Erota en krog odhodila. Da se gorivo malce poleže. Nato pa naprej nadaljevala s tekom. Vmes so me prehitevali in sem prehitevala. Spodbudne besede tu, spodbudne besede tam. Če začnem naštevat koga vse sem opazila, da navija, bom gotovo kakemu naredila krivico. Dolgčas mi ni bilo. Toti Štajerci so se vsakič sproti obregnili v moj napis Iamsterdam na amsterdamski majici, mi ga prebrali malo po svoje in mi povedali, da bi bili zdajle tudi oni tam in podobno. No v predzadnjem krogu sem dobila celo (ne celo ampak celo - kako je s tistimi znakci, ki povejo na katerem samoglasniku je povdarek) (tisti, ki me poznate kot abstinenta - saj vas je res zmeraj manj - ne boste verjeli) pivo! Alja pije pivo! Halo? In to na svojem najdaljšem teku. Ampak vam nekaj priznam... Pasalo je!

Ne vem, ali sem takrat že hodila, ampak zadnji krog sem definitivno. Skupaj s Sebi. Sem bila tako neznansko važna! Ker sem vedela, da ji je uspelo doseči svoj cilj! Kaj DOseči, PREseči! In srečna, ko sva skupaj z roko v roki prestopili ciljno črto. Hvala vsem, ki ste bili tam in ploskali! Res sem presegla svoja pričakovanja. Tako, po tihem, sem si želela, da bi spravila skupaj maratonsko razdaljo. Ampak 50.715 km si pa tudi v sanjah nisem predstavljala! Še v tistem zadnjem krogu sem Sebi razlagala, kako sem zadovoljna, ker maraton bo in zdaj bo lahko moj cilj za naslednje leto 50 km. A kaj, ko sem tudi tega presegla!

Sreča mi je gotovo silila iz oči. Vsi tisti objemi... Oh...

Potem pa pod tuš. Me je neznansko zeblo v noge. Vreme je bilo bolj kislo, kar mi je zelo pasalo. V primeru sonca bi mi bilo v pajkicah gotovo prevroče, v tisti jutranji zmedi, ko se mi ni poslavljalo od sanjskega princa in sanj, pa sem kratke hlače pozabila doma.

V jedilnici je bilo že skoraj polno, ko mi je uspelo posušiti lase skoraj do konca. Smo pa dobili mesto v prvih vrstah. Ja, ni čudno, saj smo bili v šoli. Mi smo se vedno grebli za zadnje klopi. A tu ni bilo nobenega spraševanja, da bi se moral človek skriti. Si moral sicer na oder, a to zato, da si dobil priznanje, pravo kolajno, ki zasluži nagrado za inovativnost - saj je iz lecta, ter polno vrečko daril. Sem malce fauš nani in Wegi, ki sta poleg vrečke dobila še štartnino za naslednje leto. Mene je kljub moji trinajstki tu malce oplazila smola, saj sem v vrečki dobila ravno tisto, kar sem prinesla za nagrado. Sem oddala naprej in se veselila z ostalo vsebino vrečke. Mi je bilo že to nagrada, da sem dosegla kar sem in da sem lahko v družbi vseh teh ULTRA norcev! (sem začela naštevat, a sem se spet zavedla, da če začnem, najbolje, da vseh 64 tekačev in vse pomočnike napišem, ker ne bi bilo pravično koga izpustiti). Ponosna sem bila tudi na ostale 3 PRjčke. Smo domov odnesli tudi nagrado za najstarejšega udeleženca, kar ni kar tako!

Upam, da bomo dosedanji udeleženci naslednje leto dobili kak namig, da bomo pozorni na prijave. Jaz si tako želim spet priti in spet nositi 13.! Vreme, je to možno? Zdaj, ko me sodniki že poznajo pod to "šifro"...?!

Še enkrat vse pohvale Vremenkoti za organizacijo in hvala vsem tam prisotnim za zame izreden dan! Spet se mi je potrdilo tisto (s čimer se sicer podpiše ZdravkoC): Vse je v glavi!

Zgodbe iz 2. nadstropja

So včeraj iz tiskarne in bodo predstavljene v četrtek. Jupi!! Že komaj čakam, da jih preberem. Po tejle, ki vam jo predstavljam, pa imam občutek, da bo spet podobno kot ko sem brala Sanjinega Ferdinanda, kjer bi se pod marsikateri odstavek z veseljem podpisala tudi sama... Pa še v 2. nadstropju živim! ;-)

Diamant si je najbolj od vsega želel, da bi nekoga osrečil. Želel si je osrečiti kogar koli. Osrečiti nekoga že samo s tem, da obstaja. Iz globine zemlje se je prerinil na njeno površje. Znašel se je v reki. Ob tej reki je bilo mnogo ljudi, ki so iskali drage kamne. Da bi jih našli, jih prodali in si nato kupili svoje sanje. Kamen se jim je ponujal. Vsakemu, ki se mu je približal. Bohotil se je v svoji lepoti. Toda prav nihče ga ni opazil. Nihče od iskalcev ga ni našel. Zvečer se je prišla k reki kopati deklica. Po nesreči je stopila na diamant. Diamant jo je porezal po stopalu. Sklonila se je k vodi in ga pobrala. Razveselila se ga je. Bil je ravno prave oblike in velikosti. Odnesla ga je domov. Dala ga je v preluknjano posodo. Namestila ga je na luknjico in nato v posodo stresla moko. Diamant je preprečil moki, da bi uhajala iz posode. Deklica je bila presrečna. Diamantu se je želja izpolnila.

Sanja Pregl, Zgodbe iz 2. nadstropja

Pasje zadeve

Preden ustvarim kak drug zapis (npr. o Sladkih6 in 3. Peš na Pohorje), za Sebi poobjavljam (bilo je že enkrat v Trtah, pa ne najdem v kateri številki-morda v kateri od številk, ki niso objavljene na spletu) najino doživetje s Črno, kot bi jih zapisala Črna... Draga frenda, da boš videla, da se (nam) pač zgodi tudi to in da sem popolnoma razumela... ;-)

Bogatin

Hov, veste kateri letni čas imam najraje? Zimo! Takrat me Alja še posebej rada vzame v hribe. Eden mojih prvih osvojenih vrhov je bil Bogatin. Prvih v vsaj dveh pomenih! Prvih, ker do takrat res še nisem bila na prav veliko vrhovih razen tistih hribčkov okrog Ljubljane. Nisem smela obremenjevati svojih mladih kolkov, ki do takrat še niso bili do konca razviti. Prvih pa tudi, ker sem ga prva dosegla, kar bom opisala.Alja se je s sodelavci pripravljala za osvojitev Mont Blanca in eden od treningov je bil vzpon na Veliki Mahavšček ali Bogatin. Takrat še nisem vedela kako se je treba obnašati po hribih. Saj veste, ni fino, da greš sam, če greš, moraš povedati kam greš in podobna pravila. No, meni je šlo vse prepočasi. Ko si je Alja obuvala tiste čudne plastične čevlje, sem opazila dva prijazna mladeniča, kako jo mahata proti slapu Savici. Zakaj ne bi šla še jaz? Alja mi je kasneje povedala, da me je klicala, ampak kaj, ko je tam voda in je nisem slišala. Prav zanimivo je bilo. Ko sem prišla do teh dveh mladeničev, sem videla naprej še en par in jasno sem morala iti pozdravit. Nekaj časa sem hodila z njima, potem pa sem spet ugotovila, da so pred nami ljudje. Tako sem prišla na Komno. Tam je tako dišalo iz nahrbtnikov planincev, da se nisem mogla upreti in tudi, ko so nahrbtnike zaprli, sem šla za vsak slučaj kar za njimi. To, da Alje ni, se takrat pravzaprav sploh nisem spomnila. Pot nas je vodila proti Bogatinskim vratcem in naprej na Bogatin. Tam so me na vrhu začeli ljudje spraševati, čigava sem. Jasno mi je bilo, da nekaj ni ravno prav. Skupaj smo se vrnili proti Vratcem, potem pa se je skupina razdelila. Večina jih je odšla proti Krnu, le dva pa nazaj proti Komni. Želela sem z večino na Krn, a so se odločili, da bi bilo pravzaprav najbolje, da me eden od teh dveh priveže na vrvico (še dobro, da jih tile planinci vzamejo s seboj!) in me odpelje nazaj proti Komni. Na poti med Vratci in Komno smo nato srečali Aljo in sodelavce. Moje (baje tudi Aljino) veselje je bilo nepopisno! Dobila sem nekaj šole o tem kaj smem po hribih in česa ne. Če se le da, se pravil držim, včasih me pa vseeno zanese… Hov!

Bombastični naslovi

Spet en bombastičen naslov. Se vprašam, če taki pisci služijo vsakdanji kruh v kaki marketinški agenciji?! Ker dejansko pritegnejo pozornost! No morda me je k branju potegnilo še to, da pač rada fotografiram. In da sem celo enkrat oddala svoje fotografije na natečaj...

Sem se malce zamislila. Kako gledam na to stvar. Na sodelovanje sorodnikov na različnih natečajih. No, se omejim na fotografske. Misli so mi takoj zašle do mojega jemenskega sopotnika Rafka Podobnika - priznanega novogoriškega fotografa. Zakaj? Njegov sin, osnovnošolec, je že pred časom bil razglašen za izrednega fotografa. Vem, da se Rafko z malim precej ukvarja kar se fotografije tiče in mu prenaša svoje izkušnje. Tako to, da mali obvlada, sploh ni vprašanje. Tako so njegove fotke lahko bistveno boljše od nas ostalih amaterjev. In če bi na natečaju zmagal, se mi to sploh ne bi zdelo sporno.

Ok. Zdaj pa k žiriji. Ali je lahko v žiriji sorodnik. Najprej sem šla pogledat v različne razpise za natečaje, npr. na e-fotografiji, NG, Foto Kluba Sušec in tudi "spornega" Poletovega. Le pri Poletovem sem našla prepoved sodelovanja sorodnikov. In ravno tu "težave"? Zanimivo! Tu mi misli zaidejo k lotu in igralnicam. Ker imam dostop do določenih podatkov, ki jih ne morem spreminjati, ne smem v igralnico. Ali to pomeni, da fotografov sin/hči ne bi smel sodelovati na natečaju? Ker ima doma zbranega ogromno znanja in podatkov, do katerega bi lahko prišel v vsakem trenutku. A je razlika, da mora kljub vsemu on na koncu pritisniti na sprožilec! Ne vem, če se pisec posta zaveda, da je za to, da narediš dobro fotko treba še kaj več kot to, da si hči/sin fotografa. V žirijah je v glavnem vedno več članov in četudi bi "fotru" fotografu bila fotografija bolj všeč kot kaka druga, ker pač "sledi napotkom", bi bil preglasovan. In če je njegova fotka boljša, zakaj ne bi zmagal?

Če bi bila jaz žirant, bi se težko odločila med Anino fotko, ki je res odlično ujela trenutek in med Aleševo, kjer mi je všeč ideja! A sploh smem glasovat in sploh navijat, glede na to, da morda tudi Aleša (glede na priimek) lahko štejem med "tapoznane"?

Ah, kakorkoli že. Navijam za najboljšo fotko, ne glede na to, kdo jo je naredil. Ker šteje fotografija. Vsaj jaz v to verjamem! In mnogo bolj kot to, da je nagrajeno fotografijo naredil sin/hči žiranta, bi me motilo to, da bi se kdo drug "podpisal" pod mojo!

Steve Bloom

Me je navdušil leta 2006 v Copenhagnu. Podobno kot so bile pri nas v Tivoliju razstavljene slike Yann Arthus-Bertranda in Matjaža Krivica, so bile Stevove v Copenhagnu.

Moram priznati, da sem že pozabila nanj. Takrat sem fotografirala dve njegovi fotki, ki sta me spomnili na dva moja tekaška prijatelja. Pegaza in Oranžnega slona - tvorca Golade.

Očitno vsa navdušena, sem se prijavila na novice na njegovi internetni strani. In danes dobila e-mail o njegovi novi knjigi o Afriki. Kakšne fotke! Meni noro dobro!

Tečaj varne vožnje

Včasih imam občutek, da ti s tem, ko ti požigosajo, skoraj na čelo, da si ključni kader, pomeni, kot da so ti okoli vratu obesili ključ. Tak, ki opira vsa vrata, ki rešuje težave vseh okoli tebe, ki rešuje zlom na borzi, ki sestavi vlado po volji vseh, ki dela dan, ki privlači luno in sonce, vpliva na plimo in oseko, skrajšuje čakalne vrste vsevprek, miri pobesnele voznike, lovi kriminalce in ima vezo z mafijo, vpliva na kislost jogurta in polnjenost klobas, skratka ni da ni. Hm, morda se vidi, da se mi je nabralo čez mesec. Še dobro, da pride dan, ko odklopiš.

No, včasih pa je to, da imaš nalepko "ključni kader" tudi privilegij. Ker za take se je treba tudi malce potruditi in vanje vlagati. Upam, da ne kot kumarice v kis ali filo v filane paprike! No, po tem dolgem uvodu naj končno povem, da sem se udeležila tečaja varne vožnje.

Ko sem na bencinski črpalki na Blagovici srečala sodelavce, sem bila takoj označena za "tipično babo". Mi je bilo takoj jasno, da bo smeha na pretek.

Parkiranje "tipičnih bab"...

Najprej smo izpolnili anketo, kaj pričakujemo. A sem že kdaj povedala, da sovražim tiste ankete od 1 do 5? In sploh tiste, kjer je liho število ocen. Ker pri takih vsi tisti, ki ne vejo kaj odgovoriti ali pa se "nočejo zamerit" označijo srednjo vrednost. Pa naj mi anketar pove, kaj bo naredil na podlagi takega podatka! Joj, spet "šimfam", pisala pa naj bi o tečaju varne vožnje.

Teoretični del, kjer sem izvedela kar nekaj zanimivih podatkov o katerih se mi ni sanjalo oz. me nikoli niso zanimali. O pomembnosti gum, nameščenosti sedeža in volana... Kar nekaj zanimivih filmčkov smo si pogledali. Potem pa: na teren. Vsi smo bili s svojimi avtomobili in dobili smo radijsko postajo, po kateri nam je inštruktor dajal navodila.

Prva vaja: vijuganje okrog količkov. Bi človek rekel "no big deal!". Ja, samo, ko ti nato reče inštruktor, "zdaj pa hitreje!" in ti, čeprav si bil s strani policije označen za "Fitipaldija", ki so mu nekaj časa neprestano pošiljali sporočilca s položnicami za prehitro vožnjo, se skoraj poserješ. "Kako hitreje? Ne upam!" Stop. Preverili smo kako sedimo in nastavili sedeže, volane, vzglavnike na prava mesta, pravilni prijem volana in ponovi vajo. Odlično! Dejansko me je bilo manj strah in tudi količki niso frčali na vse strani.

Ovire na spolzkem terenu

Vseh vaj se niti ne spomnim. Bile so ovire, ki so se ti kar naenkrat pojavile na pot in si jih moral na spolzki površini obvoziti ali pa pred njimi zaustaviti. Še dobro, da so bile le vodne.

Najbolj si bom zapomnila vaje, ko si peljal čez ploščo, ki ti je v trenutku spodmaknila rit avtomobila in si moral odreagirati, da si ga obdržal v pravi smeri. Drugače te je vrtelo po tisti spolzki površini, kot vrtavko. Na začetku si dobil navodila: "Odneslo bo v levo." In si se skoncentriral na trenutek, ko ti je "odpililo rit". Težje je bilo, ko nisi vedel v katero smer se bo zgodilo. Pa mi je še kar šlo, no. Komentarjev in smeha na račun nekaterih je bilo veliko. Mi je bilo dobro, da sem to sprobala "kontrolirano". Ker v realnosti tako ali tako ne veš, da ti bo naprimer počila zadnja guma in to ravno zadnja desna. In zdaj vsaj vem, da se da, če me le ne bi zagrabila panika, nesrečo ublažiti. Predvsem pa, da tudi če se avto vrti, se enkrat ustavi. Ja, vem, bile so "kontrolirane" hitrosti in idelane razmere. Lahko bi se vrteli ne le okoli navpične ampak tudi kake druge osi, a to je že druga zgodba, ki jo morda kdaj preizkusim na simulatorju, ki ga tudi imajo.

Neskončni spolzki ovinek

Vozim se pripeta s pasom, tako to ne bo nič novega zame, bom pa gotovo pozorna na stvari, ki bodo "ležale" naokrog po avtomobilu. Tisti filmček, kako ti z zadnje police ob zaviranju v glavo prileti kovinski kovček, je resnično grozljiv. Skratka. Bilo mi je zabavno in poučno. Bi šla še.

Tisti dan

Bil je izredno lep dan... Tisti, pred Ljubljanskim maratonom. Tisti dan, predno je moj kompaktni Canon rekel, da se ne gre več. Na tisti dan sem uspela narediti nekaj fotk v okolici Rakitovca na Primorskem.