I love...

Zadnje še najbolj... :-)

Daud

Lep spomin na Sulawesi...

Želim si...

...čim več dobrih fotk...

foto: TomažJ

The best way to escape from a problem is to solve it!
Alan Saporta

Pozdrav...

...iz Irana...
(vsaj po planu bi moral biti!)

The time is always right to do what is right.
Martin Luther King, Jr.

Dopuuuuuust!!!

Tale fotografija je del jumbo plakata za reklamo Chebanca.it (da me ne bi kdo za kake pravice lovil...) in zelo dobro opisuje moje počutje. Ko smo včeraj zvečer z Ovco in Pegazom sedeli v Zvezdi in izmenjali še zadnje trače, nam je eden kraljev ulice prodal njihovo glasilo Kralji ulice. Veste kaj mi (mojemu znamenju) piše v horoskopu notri?

"Tudi za vas se priporoča, da si daste duška med počitnicami, saj vas bo drugače nekega dne razneslo od skrbi in dela. Šli boste v daljno deželo... polno eksotike."

Hehe, morda ne bi bilo slabo, da že enkrat začnem verjeti horoskopom! Danes potujem in se vrnem čez približno mesec. Za medtem sem vam pripravila nekaj fotk, da blog ne bo čisto sameval... Zavedajte se le, da v grem v kraje, kjer internet ne bo ravno na vsakem vogalu in bom lahko odgovorila na morebitne komentarje šele konec avgusta. Saj že veste kajne?! Lepo se imejte in veliko se smejte! :-)

Pohorski lisički...

...sta se v ponedeljek povzpeli do stolpa in si privoščili klepet v Pohorski kavarni... Zdaj vsaj približno vem, kje smo pred časom hodili ponoči na pohodu, ki sta ga opisala tudi Vreme in Sebi...

Spet sem uživala!

Hmmm... Zadnje čase fotografiram v glavem hrano... Upam, da se to ne bo preveč poznalo na tehtnici... Tam v Turčiji v hotelu so mi jo nastavili kar v kopalnico. So mi hoteli na kaj namigniti?

Today's recommendation

V Bruseljskem hotelu, kjer smo imeli sestanek, so bili izredno bogati z nasveti, dobrodošlicami in obvestili. Mi je bilo zanimivo, ker bi lahko napisali le dober tek! No ali pa še tega ne!

Po Bistriškem vintgarju Iški vintgar

Ko sva z Majem konec maja po izletu v Bistriškem vintgarju zapuščala Slovensko Bistrico, sva obljubila, da pripraviva izlet v Iški vintgar. Iški vintgar je med Ljubljančani znan kot izletniška točka, kamor se hodi na piknike. A to potem ni pohodna varianta izleta. Na Krim poznam različne poti. Gor sem hodila s pasjimi tečajniki, ko smo na enem od travnikov trenirali oddaljevanje psa od vodnika. Z Lenčko sva nekaj let nazaj trenirali tam. Ona je tekla gor za trening teka, ki ga organizira GRS, jaz pa za njo z nahrbtnikom z njeno robo in dodatno obložena tudi s ta težkimi čevlji za ledenik. Pred mojim prvim tekom trojk je Gašper v programu, ki mi ga je pripravil za treninge, za enega od treningov predvidel tek na Krim. Torej mi Krim z različnih koncev ni tuj. A da bi Štajerci prišli v Ljubljano le za vzpon na Krim, se mi je zdelo čista zguba časa. To je vzpon za popoldanski izlet po službi. Poznala sem tudi pot iz Iškega vintgarja do bolnice Krvavica in nato mimo kmetije Benko nazaj do Iške v Vrbici. To pot sva z Majem pred kakimi tremi tedni skupaj prehodila. Sama sem v vodničku Izleti po ljubljanski okolici preverila še en izlet. Krvava peč-Vrbica-Osredek-Krvava peč.

V dilemi sem bila kako dolgo pot izbrati za skupni izlet. Malce me je motilo, da če gremo najdaljšo možno varianto, ni kake planinske koče ali gostilne, kjer bi kaj pojedli. Maj se je javil, da bo on preveril kulinariko.

V soboto smo izlet izvedli. Žal brez Sebi in 50centa, a okrepljeni s Klatežem, Simi in Oranžnim slonom.
Dobili smo se na začetku Ižanke, se »ekološko« presedli in nadaljevali do Doma v Iškem vintgarju (358 m), naložili nahrbtnike in vzeli pot pod noge.
Že takoj na začetku nas je pozdravila tabla: Območje medveda.

Glede na to koliko nas je bilo, smo bili gotovo dovolj glasni, da nas ni želel srečati. Preverili smo ali so v partizanski bolnici Krvavice zadnji uporabniki pomili posodo za sabo in se nato vrnili na pot proti Krimu.

foto: Damijan

En del je letos precej zaraščen. Prava džungla. Še nekaj ovinkov in pred nami se je odprl pogled na antene na vrhu.

Krim (1107 m), ki so ga označili tudi za ljubljanski Olimp, se vidi kot osamelec že praktično iz Ljubljane in ponavadi po njegovi kapi lahko napovemo kakšno vreme bo. Kar 20 let je bil vrh nedostopen in rezerviran za vojaško stražo neba ter nato 1991 spet odprt za obiskovalce. V eni najgrših koč (by Damijan) smo se napili in malce pojedli, preverili pogled na ljubljansko kotlino ter nadaljevali nazaj proti dolini.

Najprej po isti poti, nato čez travnike do makadamske poti proti kmetiji Benko, ki tokrat celo ni samevala, kljub temu, da ravno kmetija odprtih vrat v smislu, da mimoidoči lahko kaj popije in poje, kot je opisano v vodničku, ni več. Pa mimo zanimivih tabel proti Ustju.

Od tam najprej po grebenu do spomenika, ki so ga preimenovali v FREE TIBET, nato pa precej strmo proti sotočju Iške in Zale. V Vrbico.

Tam nas je pričakal tisti visoki kamen s spominsko ploščo, da se na tem mestu stikajo štiri občine (Ig, Brezovica, Velike Lašče in Cerknica).

foto: Damijan

Po brvi smo najprej prečkali Zalo, nato si navdušeno sezuli obuvala in malce brodili po vodi.

Obiskal nas je tudi mladi nadebudni Kres, ki se kar ni mogel odtrgati od našega peciva.

To je bila točka, ko se je bilo treba odločiti. Gremo naprej naprej ali gremo naprej nazaj? Kar malce filozofsko se sliši tole. Želela sem, da se udeleženci sami odločijo. Nekako 3:2 je bilo za nadaljevanje po »ta dolgi«. Spet smo navlekli nogavice in čevlje ter zagrizli v strmino. Pot mi je spet kar lil v potokih. Ko smo videli časovnico, smo sklenili, da jo bomo mi gotovo prehiteli. Res smo prišli precej prej, kot je napisano. V vodničku piše, da je treba pri edini hiši kriti s slamo v vasi Mičikonec zaviti levo. A smo od prijazne domačinke zvedeli, da so hišo na novo prekrili in so slamo zamenjali strešniki. Kar malce žal mi je bilo...

Tu smo edinkrat na poti stopili na asvalt in nadaljevali do vasi Osredek, kjer smo pri opravilih zmotili domačine in jih povprašali, kje bi se lahko dobilo kako pivo. Capo di tutti capi (tako mu je pisalo na kapi) nas je usmeril k pravi hiši in nam razložil še kar nekaj zanimivosti.

Tudi gospodar domačije odprtih vrat je zanimiv možak, ki nam je razložil svojo zgodovino in življenje v vasici, kjer imaš občutek, da se čas ustavi. Posedeli smo in izvedeli, da bi lahko dobili tudi jesti, če bi se prej najavili. Bomo vedeli za kdaj naslednjič. Nato nas je pot spet vodila navzdol. Ponovno k vodi. K Iški. Pred nami smo že videli vasico Bukovec, ki je zelo slabo poseljena in na približno enaki višini kot Osredek. A mi smo morali najprej navzdol v globino.

Da se nam ne bi bilo treba sezuvati, smo si pomagali pri prečkanju vode s palicami, ki smo si jih podajali, ker jih nismo vsi imeli. Srečno smo prišli čez vodo, ki tako ali tako ni bila prav visoka. In, skoraj zadnjič, navzgor proti Bukovcu. Tokrat ni bilo domačinov, le mladi psiček nas je pozdravil. Še nekaj vzpona in nato mimo vikend hišic do cerkve sv. Lenarta z vaškim pokopališčem (805 m). V bližini so pečine, ki jih je skozi zgodovino v kamnino 300 m do 400 m izdolbla Iška, ko si je utirala pot iz Bloške planote. Legende pravijo, da so domača dekleta ob turškem vdoru raje izbrala smrt in iz teh pečin skočile v prepad.

Tudi mi smo vdrli. No, ne ravno vdrli. Umaknili smo zatiče na ograji, ki vodi za obzidje. Nekateri so si po vzponu spet privoščili počitek, drugi so raziskovali.


Klatež in slon sta kake 3 m nad tlemi opazila vrata in ne bodi ga len, je Klatež s Slonovo pomočjo splezal skoznje. Kaj kmalu se je zaslišal zvok cerkvenih zvonov. Pa ni bila prava ura za vabilo k molitvi...

Ko sem iskala, zakaj se vasica malce nižje imenuje Krvava peč, sem našla podatek, da je kamnina limonit v okolici bogata z železom. Rdeča barva, ter to, da ima ena izmed skalnih čeri obliko krušne peči z dvema zapečkoma, naj bi bili osnovi po katerih naj bi vasica dobila ime.
Damijan je tu žal ostal brez težko pričakovane kave. Nas je čas kar priganjal. Spet je bilo treba malce navzgor in skoraj bi izpadlo, da ekipo spet peljem na kak vrh, a je bilo treba priti do odcepa za v dolino. Le-ta je dobro »zakamufliran« in smo ga na mojem prvem izletu v tiste kraje tu zgrešili pot proti Vrbici.
Potem se je vleklo malce dol, pa joj, spet malce navzgor in nato malce naravnost in ponovi vse skupaj. Končno pri vodi. Gremo po E6 do izhodišča ali prebrodimo ostanek poti po vodi? Odločitev je bila praktično soglasna: po vodi!
Prav pasalo je zabroditi. Najprej smo si malce oprali noge, ki so jih krasili tamkajšnji klopi.

Po vodi nato kot otroci do naravnega okna, pa malce po vodi in malce po kopnem mimo tolmunčkov, kjer se tokrat nismo kopali in naprej do avtomobilov.
Ja dolga je bila. Klateževa ura je pokazala dobrih 10 ur, okoli 29 km dolžine in kasneje slabih 1700 m višine. Ker smo šli tudi mimo točke, kjer se srečajo 4 občine, smo se zabavali ob misli, da bi lahko izlet imenovali podobno kot GM4O (Gorski maraton štirih občin) kar Ljubljanski polmaraton štirih občin.

Druženje smo zaključili v Livadi na večerji, kjer smo preanalizirali še različne dogodke, ki so se nam zgodili.

Pot ni tako lepa kot Bistriška varianta, da bi si jo želela kar ponavljati in ponavljati. A v dobri družbi grem z veseljem spet tja. Sebi sem obljubila ponovitev, le, da bomo morali zaradi mojih počitnic ta obisk planirati v naslednjem letu. V septembru je toliko drugih prireditev, nato bo voda že premrzla. Že prej gotovo naredimo kako drugo turo...

Veselim se ponovnega srečanja! In kot sem obljubila, če po počitnicah ugotovim, da nisem pripravljena za udeležbo na SAMu (Slovenski alpski maraton), pridem gotovo vsaj navijat!

Našli Nema...

vir

Iskanje malega Nema je risanka, ki je navdušila mlado in staro. Mala nebogljena oranžno rdeča ribica, ki je osvojila srca. Tudi ena od bank jo je kasneje uporabila za svojo reklamo.
Ko je BoFH izvedel, da greva skupaj na zaljučni sestanek za več kot dve leti trajajoč evropski projekt v Bruselj, je bila njegova prva reakcija: »V tem primeru grem v bazen!« »Halo?! Saj v bazen greš lahko tudi v Sloveniji!« »Vendar ne globok 33,5 m!« Najglobji bazen na svetu. Uporabljajo ga za različne tečaje potapljanja in rekreacijo in treninge za druge potope. Imenuje se Nemo 33. V bazenu so tri različne globine 5 m, 10 m in 33 m. Notri je 2,5 milijona litrov vode, ki ima 30 stopinj celzija in je skoraj brez vonja po kloru. Notri je tudi jama z umetnimi kapniki. Bazen pa ima naravno in umetno svetlobo.

Glede na to, da po takem potopu ne smeš na avion še najmanj 24 ur, je bilo vprašanje kako izvesti, da prideva iz letališča pravočasno, da ujameva zadnji potop. Nato naslednje vprašanje ali bo tam še kdo, da bi se mu lahko BoFH pridružil ali bi bilo treba najeti budy-a. Za vse to je poskrbela Suzana, ki naju je prišla iskat na letališče in se s kolegom A, tudi navdušenim potapljačem, ki bazen dobro pozna, dogovorila, da gre on z BoFHom pod vodo.

Medtem, ko sta BoFH in A uživala pod vodno gladino, sva si s Suzano privoščili ženski čvek ob azijski hrani ter skozi okna gledali potapljače.

Pravi užitek je bilo gledati BoFH-ovo navdušenje! In hvala še enkrat obema "Bruseljčanoma" za srečanje!

Muce mace

S tole slikico poskušam nekaj, kar me že nekaj časa zanima. Ali lahko v naprej "objavim" slikico ali zapis, ki pa se pokaže šele na datum, ki ga nastavim. Tako vam morda, če mi ne zmanjka časa, pripravim fotoalbum, da boste lahko vsak dan pogledali kako novo slikico, tudi ko bom na dopustu.

Tekaška krilca

Pred časom je Sebi objavila zapis o tekaških krilcih. No, po posredovanju jih sedaj imamo. Prav hecno mi je, ker bom enkrat za spremembo med prvimi sledila novim modnim trendom... Je še nisem preskusila na teku, bo pa to ena prvih aktivnosti, ki jo bom naredila ob vrnitvi v domovino, kljub pakiranju za "ta daljši" dopust ...

Kiss & drive

Pa brez solz prosim! ;-)

Dobrodošlica...

Valovito

Sedim...

...ob odprtem balkonu, zavita v brisačo, iz mene pa teče švic... Sem se spravila zjutraj tečt. To sem imela v planu že za prva dva dni, a sem bila prvi dan prezgodaj zmenjena za odhod naprej, včeraj me je presenetil potres. Nisem verjela, da prav vidim, ko sva se s sodelavcem sprehodila ob obali, da imajo pravo tartansko stezo! In celo na mestih, kjer prečka sprehajalne poti je znak (to moram it slikat!), da je namenjeno tekačem! In srečala sem ogromno starejših upokojencev, ki so se šli hitro hojo. In celo enega tekača! Moram priznati, da kakih velikih dolžin nisem naredila. Že po pol ure mi je bilo tako neznansko vroče... In zdaj se naslednje pol ure hladim. Švic kar noče nehat lit iz mene! Počutim se skoraj kot v savni. Sem šla preverit koliko je stopinj. Je le 22. Celzijevih. Počutim se kot da bi jih bilo 40!

Upam...

"hišice iz kart" v Izmiru

...da je tisto zaradi česar mi je bilo tokrat nič kaj prijetno oditi od doma za mano... Že na poti na letališče naju je zajelo tisto neurje in izredna sreča je bila, da je bilo vse OK. Mi je bilo prav bedno gledati v kakšno temo greva in v tiste strele, ki naj bi nas spremljale na nebu. Še dobro, da se je zjasnilo preden je letalo vzletelo...

...Danes pa ponovni šok. Imam občutek, da se še vedno kar malce tresem. A tokrat je tresavica, ker me je dohitel strah... Včeraj, ko sem želela v eno nadstropje v hotelu nižje, sem ugotovila, da imajo od stopnic le neke požarne iz katerih ne moreš prej kot v pritličju... Kaj če začne goreti? S sodelavcem so naju gostitelji namestili v skoraj najvišjem nadstropju enega od priobalnih hotelov, ker so želeli narediti vtis in nama omogočiti pogled na morje iz najinih sob. Naj omenim, da ena nočitev stane toliko kolikor sem bila pred dvema meseca na lastnem dopustu pripravljena dati za tri. Moja današnja prva pot je bila na stranišče. Ko pa vstanem, se mi začnejo majati tla pod nogami. Ups, saj včeraj nismo nič pili? Ali je bilo tako hudo, da se česa ne spomnim? Z obema rokama se primem za stene in vse skupaj samo še poslabša situacijo. Je to jutranja slabost? Čemu naj jo pripišem? Opazim, da se na fenu, ki visi na steni, majejo žice. Ne tole ni povezano z mano. Ko stopim nazaj v sobano, se vrata na balkon odpirajo in zapirajo. Ne, ne želim si živeti v kaki visoki stolpnici. Doživeti potres v desetem nadstropju, ko še prejšnji dan iz "fensi" dvigala, ki ima stekleno steno slikaš okoliške hiše in komentiraš, da so take kot hišice iz kart... Ne hvala! Želim si, da se ta naš planet že malce umiri! Tako in drugače!

ko gledam iz svojega hotela se mi zdi kot da smo s Hiltonom enako visoki... (v resnici nismo, ampak kako je šele njih guncalo...)

Jagodna konoplja...

Ni ne jagoda ne konoplja, a me spominja na oboje. Po obliki cvetkov na jagodo in po obliki listov na konopljo.

Tako nefotogenične rastline že dolgo nisem imela pred objektivom... V resnici sem jo poskusila ujeti ob različnih časih dneva, različnem vremenu..., a mi nobena od slik ni všeč... Cvetke obrača proti soncu, stran od mene in tako jih pusti tudi čez noč...

Carko je res CAR!!

Car s Katjino kamelo za srečo
vir: Jerneja

In ponosna mati je še bolj ponosna!

Naš malček, sin Črne in Zeusa, je z Jernejo ta vikend na 14. svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Samoboru na ruševini zasedel 22. mesto! In ekipno so s svetovno prvakinjo Kano ter tretjeuvrščeno Coco Cubo, ki sta tekmovali v iskanju pogrešanih oseb, zasedli 2. mesto.

Yes!!!! Bravo!!!

Car z Jernejo
vir: Jerneja

Črnini frendici Ukici se tokrat ni uspelo uvrstiti, čeprav je skoraj kazalo, da bo najstarejša uvrščena kuža.