Sladkih 6

Že lani sem spremljala same pozitivne (no razen Inotovega bruhanja in driskanja) komentarje s tega teka, ko v šestih urah krožiš na razdalji 1035 m. In začela razmišljati, da to, da lahko vmes tudi hodiš ali pa se vsedeš, greš za eno uro na pir ali kaj podobnega prav zanimiva ideja.

Meni zadnje čase tek nekako ne potegne. Ko se je treba spravit migat, raje zavijem "hropst" v hrib kot pa odteči še tako kratko razdaljo. Tako mi ni bilo jasno kaj pravzaprav sploh zmorem. Ko sem dobila komentar: "Nekdo, ki se spravi tečt skupaj 6 ur (kakorkoli že to gledaš) brez treninga al ima fejst velika ja... da si to upa, al pa je mal prfu.....", sem se kar malce zamislila nad sabo. A lahko tiste naše dolge pohode po SAM, GM4O, Učki upoštevam kot treninge ali naj se prištejem k tistim drugim. Ker velika ja... imam le v hladilniku, pa še to le, kadar se v naprej pripravim, da bom kaj spekla. Da bi se odpravila na Sladkih 6 brez sladkega, no go. In tako lahko zaključim, da sem mal prfu... in da sem imela velika ja...

V petek sem se vrtela po kuhinji kot vrtavka, da mi je uspelo speči kar sem si zamislila. (Pikapolonica, bom objavila tudi recepta. Ob priliki, ko bom lahko tudi poslikala...) Še prej sem dopoldne napisala en tak sladek mail, da bi pridobila še kako nagrado za tekmo. Misija uspela. Še polupčkat in voščit matki za rojstni dan, oddat Črno v varstvo in v posteljo.

Tokrat sem precej živo sanjala. In zjutraj me je, tik preden sem se zbudila, sanjski princ odkril in mi šepnil na uho, "Alja, vstat bo treba!" Prav bebasto sem se obrnila in zastokala: "A že?" V tistem je začela tuliti budilka. Prejšnji večer si nisem pripravila vse prtljage, tako sem se morala kar malce zbrati kaj mora še v torbo. Ura se je bližala odhodu in nekaj mi je reklo, da bi bilo bolje, da se sama dostavim k ostalim PRjem, ker bom drugače zelo težko odštevala sekunde do štarta iz Ljubljane. Napokali smo se in krenili. Vožnja mi je kar hitro minila, čeprav se mi je v Šentilju že zdelo, da smo tako pozni, da bodo štartali brez nas. Smo se na nekem semaforju prilepili Tiniju na rit in za las...

Prav na hitro z Mojco prevzameva številke in oddava nagrade ter pecivo. Potem pa čimprej preobleči, sestaviti mizico pogrni se in na štart. Štartna pištola (hmmm, saj ne vem več kako je bilo z njo) je počila, ko sem še veselo iskala mp3 player v avtomobilu. Groza! Halo?! Kot da mi tisti 2 minuti v primerjavi s 6 urami kaj pomenita! A zagnala sem se pa čisto tako. Ni mi bilo jasno, ali je to še poskusni krog, kjer bom spoznala progo ali že prvi resni. Je bil kar resni. In to definitivno ne v mojem tempu.

Sem se odločila, ko sem videla kaj je en krog, da bom šla naslednjega počasneje. A mi je bilo že takoj vroče in sem si slekla eno plast. Polžke, ki so me še vedno videle v anoraku, so me sicer zezale, da sem še vedno v istem, a je bila že ena plast spodaj manj. Ja. Tu nastopi moja štartna številka. Številka 13. Že od nekdaj je moja srečna. Baje sem se rodila 13:13 v 13. sobi. In življenje je lepo. Torej!? Pa sem se malce zbala, da bo kljub temu, da sem imela srečo in se prijavila na tek ravno 13., za štartne številke kaka druga "formula". In bila presrečna, ko mi je organizator Vreme zagotovil, da je moja. Za sodnike, ki so šteli moje kroge, sem bila tako "zeleni anorak" ali "trinajstka". Juhej!

Krogi se mi sploh niso zdeli dolgi 1035 m. Se mi je zdelo, da sem tik tak okrog. Sploh, ko so me prehitele kake seksi moške ritke ("No, sej kakšne sem tudi jaz!" je neskromno priznala.). Takrat je kar letelo. Ali ko sem imela zraven pogovorno družbo. Sem si na momente zaželela, da bi bila hitrejša, da bi lahko dohajala... Pa to tokrat ni bil moj cilj. Moj cilj je bil šest ur gibanja. Da vidim česa sem sposobna. Prav ponosna sem bila, ko sem od nane slišala, da ji je bil ta moj moto tako všeč, da ga je uporabila tudi ona zase.

S štetjem krogov sem zaključila po petih krogih. Ker mi v naslednjem ni bilo več jasno ali sem končala šestega ali grem v šestega. Se sploh nisem obremenjevala s tem. Saj so sodniki tam. Glasna se mi pa zdi, da sem bila dovolj, da so opazili, da grem mimo. Pri vsakem sem bila bolj zadovoljna. Ko sem nekoga slišala, da sta dve uri že za nami, sem vedela, da moram "v box po gorivo". Pripravljen sem imela sendvič s sirom, pa Enervit tabletke, energijske ploščice sem pozabila v drugem nahrbtniku v avtu, pa sem se basala s ploščicami ostalih PRjčkov, peciva je bilo različnega, da nisi vedel kaj bi izbral... Vem, da sem v dveh postankih zmazala tudi eno banano, pa me je bilo malce strah, ker mi drugače "ne sede" ravno med tekom oz. je treba posledično k medvedki (beri: kakat!). Mojca je s svojimi aktivnostmi že zaključila in prav vesela sem bila, da mi je v vodo zamešala dehidracijski prašek (Nelit), ki sem ga potem po malem pila do konca. Kljub temu, da mi drugače sproži negativne asociacije na obiske različnih stranišč in "stranišč" na potovanjih, mi je bil tu prav zelo všeč!

In po prvem hranjenju sem si nadela mp3 player. Od pesmi sem vedela, da me čaka Bajagova Godine prolaze, ko sem obujala spomine na moj prvi amsterdamski polmaraton z Ovco, ki mi je za rojstni dan plačala štartnino zanj in Jinxov Na zapadu, ki mi je misli odnesel na Korziko in naše kolesarjenje z A&A. Ostalo sta mi zmiksala prejšnji večer N&D, ko sem jima pripeljala Črno v varstvo. Smo nekaj skupaj brskali po netu in je bila slika Britney The Who? (Spears), se je D samo prijel za glavo. Vem no, premalo hodim k frizerju po trače... Ampak muzika je bila pa dobra! Ne, ne od te gospodične. Pa vseeno me ni treba vprašat kaj, ker se glasbeniki pred pesmijo pač ne predstavijo...

Po drugem resnem postanku "v boxu", ko sem zmastila tisti sendvič do kraja, sem po zgledu Erota en krog odhodila. Da se gorivo malce poleže. Nato pa naprej nadaljevala s tekom. Vmes so me prehitevali in sem prehitevala. Spodbudne besede tu, spodbudne besede tam. Če začnem naštevat koga vse sem opazila, da navija, bom gotovo kakemu naredila krivico. Dolgčas mi ni bilo. Toti Štajerci so se vsakič sproti obregnili v moj napis Iamsterdam na amsterdamski majici, mi ga prebrali malo po svoje in mi povedali, da bi bili zdajle tudi oni tam in podobno. No v predzadnjem krogu sem dobila celo (ne celo ampak celo - kako je s tistimi znakci, ki povejo na katerem samoglasniku je povdarek) (tisti, ki me poznate kot abstinenta - saj vas je res zmeraj manj - ne boste verjeli) pivo! Alja pije pivo! Halo? In to na svojem najdaljšem teku. Ampak vam nekaj priznam... Pasalo je!

Ne vem, ali sem takrat že hodila, ampak zadnji krog sem definitivno. Skupaj s Sebi. Sem bila tako neznansko važna! Ker sem vedela, da ji je uspelo doseči svoj cilj! Kaj DOseči, PREseči! In srečna, ko sva skupaj z roko v roki prestopili ciljno črto. Hvala vsem, ki ste bili tam in ploskali! Res sem presegla svoja pričakovanja. Tako, po tihem, sem si želela, da bi spravila skupaj maratonsko razdaljo. Ampak 50.715 km si pa tudi v sanjah nisem predstavljala! Še v tistem zadnjem krogu sem Sebi razlagala, kako sem zadovoljna, ker maraton bo in zdaj bo lahko moj cilj za naslednje leto 50 km. A kaj, ko sem tudi tega presegla!

Sreča mi je gotovo silila iz oči. Vsi tisti objemi... Oh...

Potem pa pod tuš. Me je neznansko zeblo v noge. Vreme je bilo bolj kislo, kar mi je zelo pasalo. V primeru sonca bi mi bilo v pajkicah gotovo prevroče, v tisti jutranji zmedi, ko se mi ni poslavljalo od sanjskega princa in sanj, pa sem kratke hlače pozabila doma.

V jedilnici je bilo že skoraj polno, ko mi je uspelo posušiti lase skoraj do konca. Smo pa dobili mesto v prvih vrstah. Ja, ni čudno, saj smo bili v šoli. Mi smo se vedno grebli za zadnje klopi. A tu ni bilo nobenega spraševanja, da bi se moral človek skriti. Si moral sicer na oder, a to zato, da si dobil priznanje, pravo kolajno, ki zasluži nagrado za inovativnost - saj je iz lecta, ter polno vrečko daril. Sem malce fauš nani in Wegi, ki sta poleg vrečke dobila še štartnino za naslednje leto. Mene je kljub moji trinajstki tu malce oplazila smola, saj sem v vrečki dobila ravno tisto, kar sem prinesla za nagrado. Sem oddala naprej in se veselila z ostalo vsebino vrečke. Mi je bilo že to nagrada, da sem dosegla kar sem in da sem lahko v družbi vseh teh ULTRA norcev! (sem začela naštevat, a sem se spet zavedla, da če začnem, najbolje, da vseh 64 tekačev in vse pomočnike napišem, ker ne bi bilo pravično koga izpustiti). Ponosna sem bila tudi na ostale 3 PRjčke. Smo domov odnesli tudi nagrado za najstarejšega udeleženca, kar ni kar tako!

Upam, da bomo dosedanji udeleženci naslednje leto dobili kak namig, da bomo pozorni na prijave. Jaz si tako želim spet priti in spet nositi 13.! Vreme, je to možno? Zdaj, ko me sodniki že poznajo pod to "šifro"...?!

Še enkrat vse pohvale Vremenkoti za organizacijo in hvala vsem tam prisotnim za zame izreden dan! Spet se mi je potrdilo tisto (s čimer se sicer podpiše ZdravkoC): Vse je v glavi!