Že kot majhna frklja sem tako zelo rada nosila čeveljce, ki so imeli v petah luknjo. V vsaki nogi druge barve. Rdečo in zeleno. Kickers. Še kasneje sem vsa slinasta stala v neki trgovini, ko sem jih ponovno odkrila. Ampak bolj sem tiščala prste skupaj, manj so mi bili prav... Ali se bom šla gejšo ali pa jih bom morda kdaj lahko kupila svojim otrokom... Pred dvemi leti sem jih spet srečala. V tisti trgovini so jih imeli celo v izložbi! Takih nežnih pastelnih barv. In kot da bi se mi noga čudežno zmanjšala, sem jih celo uspela natakniti na moja stopal(c)a. Z mano sta šla kar dva para! Pa čeprav je bil eden od čevljev popolnoma obledel, ker me je (in bog ve, koliko podobnih) čakal in vabil verjetno leta... In čeprav sem vsakič, ko sem odprla omaro s čevlji, obstala s celim naročjem škatel. Kar mi je jasno kazalo, da me malo vleče, da bi bila Imelda Markos in seveda, da imam čevljev že popolnoma dovolj... Tako ali tako sem najraje in največkrat v mojih ponošenih "Škarpah"...
In čeprav vsakič znova, ko se odlepim od rodne grude, ugotovim, da imamo itak vsega preveč in da se imajo tisti narodi tam nekje (lahko sploh ne tako daleč stran) čisto fino, tudi, če si samo zavežejo en trak okoli riti! Žal, bi me verjetno še kako čudno gledali, če bi taka prišla v službo... Iz daljnih krajev si rada prinesem kako avtentično oblačilo. Še posebno, če je zelo barvito. In ga doma tudi nosim. V eni taki "malce somalijski" oblekci, sem enkrat prav na hitro nekaj odnesla k mami. Pa me je srečal brat, me debelo pogledal in rekel: "Ja kakšna pa si?" "Kako to misliš?" "Ja kaj si si pa navlekla nase?" "Ja a ni dobro?" "Sam ne za tle!" No tako. Sem dobila takoj lekcijo.
Ko bom velika in se bom lahko toliko zdisciplinirala, da me "v trenutkih ženskosti" ne bo zaneslo po kar kak košček blaga, ampak se bom bolj usmerjeno oblačila (če so nas že šolali usmerjeno), si bom izpolnila sanje in želje.
NITYA. Proizvajalce in moje finance pa bom morala naučiti nadstandarda. Proizvajalce o mojih malce nadstandardnih dolžinah okončin, finance pa, da naj se končno začnejo tako obnašat!... Do takrat bom pač v kavbojkah, ponošenih trenerkah, razvlečenih majicah in mojih "plemenskih" oblačilih... In imela se bom fino. Kak košček Nitye pa bo visel na meni ob posebnih priložnostih, ko si ne bom želela vprašanj:
"Ja kakšna pa si?"
Ups. Sem ugotovila, da sem firmašica...
Fuj! Kako hohštaplersko se tole sliši!
Ampak klinc: Taka zgleda sem! :-)
Že kot majhna frklja sem tako zelo rada nosila čeveljce, ki so imeli v petah luknjo. V vsaki nogi druge barve. Rdečo in zeleno. Kickers. Še kasneje sem vsa slinasta stala v neki trgovini, ko sem jih ponovno odkrila. Ampak bolj sem tiščala prste skupaj, manj so mi bili prav... Ali se bom šla gejšo ali pa jih bom morda kdaj lahko kupila svojim otrokom... Pred dvemi leti sem jih spet srečala. V tisti trgovini so jih imeli celo v izložbi! Takih nežnih pastelnih barv. In kot da bi se mi noga čudežno zmanjšala, sem jih celo uspela natakniti na moja stopal(c)a. Z mano sta šla kar dva para! Pa čeprav je bil eden od čevljev popolnoma obledel, ker me je (in bog ve, koliko podobnih) čakal in vabil verjetno leta... In čeprav sem vsakič, ko sem odprla omaro s čevlji, obstala s celim naročjem škatel. Kar mi je jasno kazalo, da me malo vleče, da bi bila Imelda Markos in seveda, da imam čevljev že popolnoma dovolj... Tako ali tako sem najraje in največkrat v mojih ponošenih "Škarpah"...
Ni komentarjev:
Objavite komentar