Sečoveljske soline

So izredno fotogenične.
So tako čarobne, da v njih igra srce, poje duša in se pletejo čustva...

7 dejstev o meni

V verigo me je potegnil sosed.

Najprej bi lahko napisala, da sem zmedena (je to že 1. dejstvo?). Se mi zdi, da se bo v temle pisanju zmiksalo vse kar je bilo že v prejšnjih verigah: 5 najljubših, 5 kje nam je bilo najlepše, 5 na kaj smo najbolj ponosni...

1) trma: kljub temu, da to ni vedno prednost, brez nje ne bi naredila faksa, baje je tudi to, da sem prilezla na 6768 m visok Huascaran - najvišji vrh Peruja in s tem pristala na neki lestvici Slovenke nad 6500 m, posledica trme. Morda? Mislim, da mi je z njo uspelo tudi na 4 polmaratonih (Rokov tek, Ljubljana 05, Brollopet, Amsterdam), s katerimi se lahko pohvalim. (Sosed, tudi pri meni je bil Rokov 1.!)

2) za žensko imam precej široka ramena, ki jih nekateri pripisujejo mojemu triletnemu treningu plavanja, jaz pa trdim, da je bilo popolnoma premalo, da bi bilo to povezano.

3) ne kadim, sem do nedavnega veljala za abstinentko in že skoraj 19 let sem vegetarijanka (ribe, mlečni izdelki, jajca so na mojem jedilniku) pa to ne pomeni, da imam kaka posebna sočutna nagnenja do živali ampak je to posledica n-tih diet, ki so mi jih predpisovali za izboljšanje kože na obrazu, ko ni bilo kvadratnega mm na njem, kjer se ne bi svetila kaka akna. (je to več dejstev ali eno?)

4) zadnje čase se mi dogaja narobe svet. Ko sem bila 18 letna frklja, so se okoli mene "slinili" gospodje, z EMŠOm mojega očeta. Danes me na pijačo povabijo mladeniči, ki bi jim bila lahko (skoraj) mama. Priznam, zdaj paše! In je mnogo bolje! ;-)

5) nekoč sem bila zelo ambiciozna, danes se prepuščam toku. Govorila sem, da bom drugi Slovenec (in to z istim priimkom kot prvi!), ki bo dobil Nobelovo nagrado. Nič nisem definirala področja... Včasih imam občutek, da šef misli, da imam neke sočutne poteze mati Tereze in je morda to tisto področje... Hmm, verjetno se pač ne znam pogajat... ;-)

6) kljub temu, da sem zelo rada v družbi in zelo rada čvekam, rabim svoj čas, ko se umaknem, odklopim in se "sestavim".

7) potovanja mi napolnijo baterije in ponavadi nafutrajo ego. Ko vidim drugačnost in enostavnost drugje (Jemen, Sulawesi, Peru...), lažje funkcioniram tu.

Tole je bilo gotovo več kot pravljičnih 7!

V verigo prijazno vabim naslednjih 7:

Prosim:

Nta

Staša

Pegaz

Mojka

Polona

Miha

Barbara (obljublja, da bo začela pisati blog in morda je tole priložnost za 1. post! ;-) - da ne boš le statistka pri Ambali! :-) )

Mashalah ali ob letu osorej

Tole moram objaviti, ker imam slabo vest. Pred približno enim letom ob skoraj takem času sem se drugič vrnila iz Ararata in MM sem takrat obljubila, da opišem našo pot, da bo lahko objavil na neki internetni strani. Tole ne bo opis celotne deset dnevne zgodbe, ampak le zadnji premik iz 2. tabora na 4200 m na vrh: 5165 m. Eto dragi MM. Vsaj za kanček popravljam tisto, kar sem obljubila pred letom…

Ura je okrog 1.00 zjutraj. Po približno petih urah spanja me prebudi ropotanje loncev v sosednjem šotoru - kuhinji. Vodiči pripravljajo zajtrk. Po glavi se mi motajo misli. Je bilo dovolj treningov? Smo vsi dovolj pripravljeni za vrh? Aklimatizacijska tura na štiritisočak Suphan je pokazala neko stanje, ki me ni ravno navduševalo. Bo zdržal tudi K, s katerim sva družno zvečer čepela za skalo pod sojem zvezd. Le, da je bilo njemu težje. Edini, ki mu je v zadnjem hipu zatajila prebava do mere, da je le s težavo čepel in poslušal moje zgodbe o utrinkih, ki izpolnjujejo želje… Sestavi se. Zberi misli in akcija! Najprej ven iz tople spalke. Je cimra pripravljena? Imam vse?

Leto prej sem bila le običajen delček ekipe. Tisti, ki skrbi le zase in mu ni treba preverjati kako je z ostalimi. Tokrat čutim težo odgovornosti. Imajo vsi vse? Bila sem namreč tista, ki se je še eno leto prej iz teh krajev vrnila drugačna. Tako drugačna, da so se drenjali za mojo pozornost, pili mojo energijo in mi v zahvalo za rojstni dan podarili koran z napisom: "Naj te turško oko spremlja skozi življenje". Kako naj jim razložim kaj se je dogajalo v meni? Je sploh treba razlagati, ali je dovolj že, da sem pač to kar sem? Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so me vzeli medse, kot da bi bila že od nekdaj del dobro uigrane ekipe. Življenski nauki, ki sem jih črpala od njih, bodo za vedno zasidrani v meni. Tako zelo lepo mi je bilo z njimi… Sedaj pa čutim zmedo. Bom uspela vse to, kar sem leto prej črpala, prenesti naprej? Je to sploh možno? Je sploh treba?

Ekipa se zbere in vesela sem, da smo zbrani vsi. Tudi včerajšnji in nočni "sralci". Greeeemo! Tokrat gre zares. Mnogi niso dobro spali. Višina 4200 m naredi svoje. Mraz se mi zažira v obraz, a še zdaleč ni tako mraz kot leto prej. Ena, dva, ena, dva, vdih, izdih, vdih, izdih… Že davno smo se dogovorili, da sem "koza vodnica". Tista, ki diktira tempo. Vem, da bi nekateri zmogli hitreje. A nas je 20. Kljub skupnim treningom nismo vsi enako pripravljeni in višina različno deluje na posameznike.

Dvigamo se. Zrak postaja redkejši. Vidim, da se ekipa deli. To ni v redu. Spremeniti bo treba vrstni red. Tisti s težavami, takoj za mano. Tako je lažje slediti tempu.

V moji glavi je vse drugače. Kako lažje je bilo lani, čeprav je bilo prvič! In čeprav se tokrat tu med vulkanskim kamenjem počutim skoraj kot doma. Aha, tule smo malicali. Tu je bilo treba piti. Še malo in naslednji prostor za počitek. Glede na mraz nisem navdušena nad postanki. Raje imam enakomernejši počasnejši tempo. Oziram se nazaj. Gledam obraze, ki se rišejo v soju in sencah čelnih svetilk. Smrkelj iz nosa, ivje na trodnevni bradi, rdeča lica, utrujene oči. Tako znano. Počasi se približujemo snegu.

Sostanovalci iz 2. tabora nas prehitijo. Vi kar pojdite naprej. Garantiram, da bomo na vrhu pred vami. Kot da bi možak oziroma njegove noge slišale moje misli. Možaku spodnese noge in sesede se. Kurdski vodič se sunkovito zažene navzgor, da bi preveril kaj se dogaja. Pot poskušam speljati malce mimo. Že tako pri komu psiha morda ni v najboljšem stanju, ob takih pogledih pa kaj lahko opustiš tudi še tako trden sklep o vrhu. Vsi smo mimo.

Še malo in pri snegu smo. Treba je natakniti dereze. Stanje v ekipi je "stabilno". Vidim, komu je natikanje derez napor in kdo pomaga drugemu. Lepo je videti, da ekipa drži skupaj!

Smo že na višini skoraj okrog 5000 m. Še dobrih 150 m in na vrhu bomo. Poiskati je treba očala in namazati nosove. Ko res ni več vprašanj ali bo uspelo vsem, "bando" razpustim. Bolje pripravljeni gredo naprej. Veter se zaganja, da je včasih prav težko narediti korak. Še malo!

Prvi se že veselijo na vrhu. Na usta se mi končno zariše nasmeh! USPELO NAM JE! VSI smo prišli na vrh 5165 m! Ne vem kdo je bolj srečen. Jaz, a ne zato, ker sem tu že drugič, ampak za vse ostale, ali ostali? Padajo mi v objem in se mi zahvaljujejo: "Cimra hvala, da si me zvlekla do sem!", "Hvala moja mentorica! Tega ne pozabim nikoli!"… Oh. Kako prosim? Nikogar nisem nesla gor. Vsi ste prišli sami!!! Kar vsedla bi se. Ulegla. In preko celega telesa črpala vso to srečo. Čisto srečo!

Tokrat so bili z mano čisto drugi ljudje. Le kurdski vodič in Dabuš sta bila tista, s katerima smo si tu že drugič podali roke. Brez njiju mene nikoli ne bi bilo tam. To, da je z mano Dabuš, je bil sploh pogoj, da sem se odločila, po prigovarjanju sodelavcev, da sestavim ekipo. Ne, nisem si želela vsakega zraven. Izredno lepo pa mi je bilo, da so bili z mano tudi ljudje, ki so v mojem življenju na tak ali drugačen način pustili pečat. Brez njih ne bi bila to kar sem! Ja MM, tudi ti si med njimi, zato s tem zapisom, malce vračam moj dolg! ;-)

(avtorji slik, poleg mene še Z.K, I.L., P.O.)

Punčke iz cunj

Danes sem bila doma. Predzadnji dan lanskega dopusta. Ampak delavno... Morala bi... Uf, raje ne začnem naštevat. In sem se počutila kot na faksu... Ko je bilo treba najbolj študirat, zmeraj se je našlo kaj, kar me je premaknilo. Dopoldne sem zasledila tole vsebino. In me je premaknilo pred šivalni stroj. Rezultat:

Ena v stilu Oilily in druga bolj Sarah Kay. Ampak sem se odločila, da ne gresta za Unicef.

Lana in Anuša, če se uspeta dogovoriti (brez pretepa! ;-) ) katera je od katere, vama ju z veseljem podarim! Zdaj vama jih sicer še ne bodo pustili po rokah nosit, ker lasje niso ravno za vajina leta. Ko bosta dovolj veliki, jih lahko pa šivamo skupaj!

**************************

Objavljam po 1. komentarju:

Brez prepirov prosim! Evo, še ena blondinka za Mojko. (Si imela srečo, da je bil še en body nafilan za rezervo. ;-) )

Vsem ostalim potencialnim kandidatom pa sporočam, da je šivalnica "Nad Črninim smrčkom" do nadaljnega zaprta. Naročila sprejemamo najmanj 14 dni v naprej. ;-)

Trenutek na današnjem izletu

Stanje

Moje sredino in včerajšnje stanje na avtocesti Ljubljana - Milano - Ljubljana je bilo stanje v vseh možnih pomenih besede…
Stanje avtocest v Italiji je katastrofalno. In zato so bili njihovi velemožje v stanju (morda neprištevnosti) odločiti, da je treba stanje izboljšati, ravno sedaj seveda. Kar je povzročilo stanje. Torej kolone. Smo stali. Tudi zaradi vozil, ki so se znašla tam v nevoznem stanju. Ko sem odhajala, mi je naš system administrator vzorno sprintal stanje na karti. In stanje na urni postavki je kazalo 4 ure in 50 min. Temu sem prilagodila stanje na števcu. Vendar moje finančno stanje tokrat ni bilo ogroženo. Čeprav me spremlja naziv Fitipaldi, in je bilo stanje na mojem računu že znižano zaradi hitrosti, tokrat ni bilo mogoče kazalca na števcu približati stanju številk, ki so bile na znakih ob cesti. Je bilo pa toliko bolj ogroženo duševno stanje, ker sem se na konca kar nekajkrat znašla v polspečem stanju. Trpelo je tudi telesno stanje, saj je mehur komaj prenesel stanje gladine tekočine v njem. Tudi na misel mi ni smelo priti, kako je lepše prazno stanje... Imela pa sem klimo in se moje agregatno stanje, kljub stanju zunanje temperature, ni spremenilo iz trdega v tekoče. Končno stanje ure, ki je kazala stanje začetka in konca poti, je bilo 7 ur in 30 min. Skoraj dvakrat toliko, kot sem pričakovala. (BTW: za zadnjih 50 km pred Milanom (ob 22. uri) sem rabila 2,5 ure!) Ah, očitno tile internetni programi ne kažejo najnovejšega stanja, oziroma niso v stanju izračunati vseh popravil... In še razlika stanja na števcu: 1043 km. Pa naj se potem Italijani ne razburjajo nad stanjem na naših mejnih prehodih! Sploh ni bilo stanje, ampak prehodni pojav!




PS: sodelavka mi je naročila, da pofotkam kakega dobrega italijanskega moškega.
Za italijanske sodelavce pri projektu je Madžarka izjavila: "O, these Italian guys are so feminine!" in se globoko zazrla v oči Poljaka... (in prav je imela) Jaz sem šla pa malce okrog preverit. Prilagam kaj je nastalo...


Prisežem, da je bil tam, kjer je zdaj črno! ;-)
Glede na to, da imava drugačen okus, tako ne vem, če bi bil njej tud všeč. Zdaj lahko pa vsaka svojega notri postaviva...
No, tudi za vzorno baziliko sem jim bila malce fouš! ;-)

Prej... in potem...

Ne, to ni top shop in tole ne bo nadaljevanje prejšnjega posta! ;-) (to bi bilo v tem trenutku čist prehudo, bo pa sledilo kdaj drugič)

Ne vem, kaj se je dogajalo tu, medtem, ko me ni bilo...

Je bil peščeni vihar? So kihali kostanji? So lulali marsovčki? Je nekdo stresal jezo? Je nekdo rabil umetniško podlago?

Kakorkoli. Moj pločevinasti "malček" je zdaj čist.

Hu....

Hu
Huj
Hujš
Hujša
Hujšan
Hujšanj
Hujšanje

A je treba sploh komentirat, da še pri Hu... nisem?!
Ravnokar sem se najedla odlične Milanske pašte... Njami!
Dober tek tudi vam! ;-)

Črnine varuške

Kaj bi midve brez njih?

Irena (matka), Irena (frenda) in Nina (sestrična). Te so "taglavne"! Ker potem so še pomožne/i, ki pa jih je toliko, da jih ne bom naštevala, a so ravno tako pomembne/i. Hvala vsem!!!

Pri prvi psici Miss sem živela "doma". In imela suport kar za istimi vrati. S Črno pa sva se odselili po svoje. Kar pomeni, da je treba več misli posvetiti temu, kdaj priti domov in kako razdeliti čas, da bo tudi Črna razmigala svoje kosti. Pri svojih več kot sedmih letih je še prav otročja in (hvala bogu) imam občutek, da se ne misli umiriti. Ampak imam srečo. Miss je bila namreč precej vase zaprta, nepriljudna, trmasta in svojeglava. Izredno je bila navezana name. In jaz nanjo. Na momente se mi je zdelo že kar malce pretirano. Moj takratni partner me je moral po desetih dneh počitnic poslušat kakšne grozne sanje sem imela... In sem silila domov. Prav groza mi jo je bilo dati v varstvo. Uf!! Če zdaj pomislim! In imam občutek, da kakor sem se v vseh teh letih spremenila jaz, tako je tudi Črna popolnoma drugačna. Komunikativna, odprta, igriva, odkar je fasala pod Golovcem tudi precej podredljiva, ampak gre z vsakim. Kar malce prodana duša. In ker se tako lahko ujame, sedaj brez problema spokam kufre in me cel mesec ni. Saj ne, da ne bi nikoli pomislila nanjo. Še posebno, ko vidim kake zapuščene "cucke" kje, me stisne. A vem, da je v dobrih rokah. Doma ve, da v spalnico ni vstopa. To lekcijo sva se naučili že precej zgodaj, ko sva se priselili. Zdaj je kot neka nevidna črta, ki se je ne prestopi. Hja. Se mi ni treba spraševati, zakaj ima tele tri varuške tako rada! Jajček za zajtrk, kar za mizo (grrr), spanje v postelji (grrr), čohanje na kavču pred TV (grrr), piškotki, kar padajo (grrr), non-stop družba - upokojenki, psi (hura!)... Potem pride domov, pa "trda" roka, priletim ponjo, da zunaj opravi svoje, potem pa spet nekam hitim, kar pomeni "sam doma"... Že sedaj sem trdno odločena, da po Črni ne bom imela še enega psa. Vsaj do upokojitve ne.

Ko sem se zavedla, da ji je drugje lepše kot pri meni, me je bilo groza. In ja, vsak hip gre spet v varstvo... Dobro varstvo in ne, ne bom je pustila same, zato me ni treba prijavljat na kak DPMŽ.

Odvoz kosovnega materiala

Pri nas bodo jutri odvažali odvečno robo...

Tudi jaz sem prispevala. Včasih je tako fino. Se česa znebit. Je potem spet malo več prostora za dihat.

Ne, ni bilo primerno za tisto stran Podarimo.si. Čeprav so se okrog hitro motali eni taki možički. Z izvijači v rokah, pa v kombinezonih in s kolesom - s prikolico!

KRIČIM zraven!

S preveč mojimi bližnjimi, ljubimi, dragimi, znanimi... smo rabili Onkološki inštitut.
S temle internetnim načinom KRIČIM!!! zraven!

Odprto pismo slovenski javnosti in ministrstvu za zdravje

Spoštovani!

Želim, da nas s svojimi komentarji podprete. Sedaj imamo skupno priložnost, da naša prizadevanja postanejo tudi del blogerskega gibanja, ki se ne strinja s sedanjim načinom in odnosom dela oblasti do nas bolnikov in podprite naša prizadevanja za rešitev položaja v katerem se sedaj nahajajo zboleli za rakom, njihovi svojci in pa del strokovnih sodelavcev in osebja, katerim smo dolžni, da opozorimo tudi na njihove težave. Pokažimo jim da nas ni samo peščica in da lahko tudi na takšen način ustvarimo pritisk na institucije sistema, da se bodo stvari hitreje premaknile iz sedanje mrtve točke. Za vse vaše komentarje, podporo in pa objavo na svoji straneh se vam že v naprej zahvaljujem.

Vsebino odprtega pisma objavljam v celoti.

Na naši 4. seji Komisije nevladnih organizacij Za Onkološki inštitut smo podrobno ocenili naša prizadevanja, da pospešimo načrtovane aktivnosti, ki izhajajo iz naših obvez in sklepov že ob prvih naših zahtevah, ki smo jih naslovili na Ministrstvo za zdravje in njegovega ministra.

Ob oceni dosedanjih razmer in položaja v katerem se nahajamo smo seznanili našega predstavnika, ki naj bi sodeloval v Komisiji, ki jo je pred kratkim imenoval minister, obenem pa izoblikovali in sprejeli vsebino našega odprtega pisma, ki ga naslavljamo ministrstvu za zdravje in širši slovenski javnosti.

Odprto pismo slovenski javnosti in ministrstvu za zdravje

Dne 11. 6. 2007 je Ministrstvo za zdravje znova dokazalo, da nima posluha za dialog s predstavniki onkoloških društev. Naše pričakovanje, da nam do tega dne sporoči terminski načrt dela komisije, ki jo je imenovalo, je ministrstvo enostavno ignoriralo brez vsakega pojasnila. Da gre le za manjšo nerodnost s strani ministrstva, bi veliko lažje verjeli, če bi ministrstvo bolj energično reševalo težave onkoloških bolnikov in se mu takšni spodrsljaji ne bi dogajali tako pogosto in ravno v dialogu s civilno družbo.

Naj malo spomnimo. Na peticijo onkoloških društev »Zahtevamo dejanja« z dne 15. 3 .2007 je ministrstvo odgovorilo dne 15. 4. 2007 takole: »… da ima jasen načrt ukrepov za identificiranje in odpravo morebitnih napak.« Hkrati onkološkim društvom sporoča: » … da ni potrebe za imenovanjem kriznega tima na nivoju vlade, temveč predlagamo ustanovitev stalne skupine, ki jo imenuje minister in v kateri bi bili zastopani tudi predstavniki civilne družbe. Naloga delovne skupine bi bila svetovanje in reševanje odprtih vprašanj na področju onkologije.«

Po treh mesecih smo naredili pregled, kaj je storilo ministrstvo na osnovi svojega jasnega načrta:

- s strani ministrstva imenovana komisija je pričela z delom v torek, 12. junija. V komisijo je bil imenovan tudi predstavnik civilne družbe. Med člani komisije pa pogrešamo predstavnike Onkološkega inštituta. Ti namreč dobro poznajo problematiko nove zgradbe, predvsem pa probleme bolnikov.

- minister za zdravje je obljubil zaključke supernadzora do 20. 5. 2007. Izvajalcu supernadzora podjetju Loka inženiring pa je ministrstvo dokumentacijo izročilo šele po prvomajskih praznikih in to ob dejstvu, da dokumentacija obsega 1600 strani. Minister je neodgovorno in nestrokovno definiral naloge supernadzora in jih kasneje dopolnjeval.

Predstavniki onkoloških bolnikov se sprašujemo, ali je v takšnih okoliščinah dialog z ministrstvom še smiseln. Ne želimo si, da bi se nit potrpljenja civilne družbe pretrgala med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in da bi se dialog med civilno družbo in vlado moral preseliti na cesto.

Zato se obračamo na slovensko javnost, da nas podpre v nameri, da ministrstvo svoje ukrepe pospeši ter začne bolj odgovorno in strokovno izvajati aktivnosti na področju onkologije. Ministru za zdravje pa sporočamo, da se civilna družba ne bo umaknila od zastavljenih ciljev, to je izboljšati pogoje za zdravljenje onkoloških bolnikov.



Moji bralci blogerji, vljudno vabljeni zraven!

PURO

Na after-partyju včeraj nam je malce pred dvanajsto vinar Aleš Kristančič prišel namignit: "Ej ne zdaj iti! Točno opolnoči odprem Puro!"
Glede na to, da sem vinski analfabet (v spominu mi bo za vedno ostal le en super sladki rumeni muškat v eni od vinskih kleti na Bizeljskem), mi ni bilo jasno, ampak sem zvedela:

To je unikatno peneče vino, pridelano brez ločevanja usedline. Posebno je po tem, da je v steklenici naravna usedlina. Drugo vrenje tega vina, pri katerem mehurčkov skoraj ne vidiš, jih pa brbončice definitivno zaznajo, sprožijo z moštom iz istega vinograda kot je nastalo osnovno vino za penino. Če ga želimo piti čistega, ga je treba imeti v hladilniku shranjenega tako, da je zamašek navzdol. In nato se steklenice ne sme obračati. Pripraviš si ogromno skodelo vode. Zamašek vstaviš v posebni nastavek, podoben kleščam in steklenico potunkaš v vodo. Steklenico vrtiš, da zamašek popusti in nato dvigneš steklenico iz vode. Zamašek ostane v nastavku, voda se obarva. Rumeno ali roza, odvisno iz katerega grozdja je vino narejeno. V vodi ostane vsedlina, v kozarce pa se naliva PURO - čisto vino.

Lahko se pije tudi motno, a smo bili na poskušino tega povabljeni kar v Ceglo, v Movio. Enkrat...

Skratka. Tole odpiranje je definitivno družabni dogodek, ki z lahkoto zamenja pok zamaška, ki ga baje tudi pri penini ne sme biti.

In res je kar pravijo: Aleš je odličen pripovedovalec zgodb. Morda bom predlagala Zdravku, da na naslednjem predavanju nastopijo v triu!

Andrej in Zdravko

Včeraj sem bila v CDju. Na predavanju Retorika in duševno zdravje. Predavatelja Andrej Marušič in Zdravko Zupančič sta faci.

Andrej: menda so ga določili? za najsimpatičnejšega Slovenca. Tudi meni je odličen. Je znal kake stvari, sicer hudo resne (npr. samomor), tako plastično humorno opisat, da bi ja... Bi šla. Bi šla na. Bi šla na un. Bi šla na un njegov. Bi šla na un njegov kavč...razlagat, če bi me kaj begal. (To je bil namreč Zdravkov malce užaljeni očitek nekaj dni prej: "Sej vem, ve babe pridete na predavanje sam zaradu unga, k bi si želele tm na unmu njegovmu kavču razpredat...")

Zdravko: res je model! Isto temo sem pri njem zdaj že nekajkrat poslušala. Ampak tip zna. Čist zmerej znova mal drugač zapelje, da se krohotam od smeha. Na začetku, ko se je pojavil na odru, sem imela občutek, kot da ima mal težav, pa sem se zavedla, da imam pravzaprav jaz tam v dvorani več treme.

Ni kaj. Meni sta bila odlična. Če bosta imela še kako skupno predavanje, definitvno priporočam!

In zdej nekaj, kar ne smem pozabit napisat! Torej! Imela sem srečanje z Juretoma. Jure G. slovenski diplomat, ki me vedno znova nasmeji. Skoraj 1. stvar, ko sva se srečala, je bilo tisto, o čemer mi je pisala Tejka. "Ja kje sem pa jaz v kaki zgodbi? Vsak dan čekiram, pa...nič." Eto Jure G.! Pa daj še kaj napiši, ne samo brat! Drugi je bil pa Jure J. Sem malce zamešala razne priimke in sem ga na začetku v napačno familijo porinila. Ko sem se zavedla, kam pravzaprav paše, sem bila pa že doma. Smo prav luštno počvekali.

Večer se je zaključil z after partyjem in tem, da sem rabila malce več koncentracije, da sem po vseh Kristančičevih vinih ožuljena prišepala do doma. In tole se bo nadaljevalo v naslednjem postu. Danes že cel dan razlagam o Puru...

Eat, pray, love

Ko ti kakšne stvari v življenju ne gredo čisto nič tako kot bi si želel/si si zamislil, se vprašaš: "kam?" Avtorica je imela po mnenju okolice idelanega moža, hiško, vikend in s tem perfect life. V nekem trenutku se odloči, da se tega "idealnega" ne gre več. Po "grdi" ločitvi in naslednji zvezi, ki sicer je, pa vendar ni "TO", se odloči, da gre na enoletno potovanje. V Rim, Indijo in na Bali. Preverit tisto: "kam?"

Avtobiografska zgodba, s podnaslovom One Women's Search for Everything. Me je potegnila. Malce kičast happy end, ampak kaj bi ženski zameril, saj je moj letnik! ;-) Na momente se mi je zdelo preveč detajlov, ampak sem knjigo kar "požrla".

Baje bo tudi film z Julijo Roberts v glavni vlogi.

Test

Men je bil tale test ful všeč.

V katero smer se pelje avtobus?

Manekenki

Čudne cokle

Koga na blog?

Me prav zanima, če se drugim blogerjem dogaja isto?!

"Kar strah se me je družit s tabo! Da ne bom potem v besedi in sliki na internetu visel!"
"Pa glej, da me ne omeniš na blogu!"
"Upam, da se ne bom potem gledala na tvojem blogu!"

Hja. Nič. Sem obljubila, da bom vsakega poskusila vprašat: "A smem prosim...?" Poskusila!!! Tehle učk nisem! Ups! Ne me izdat, pliz! ;-)

Sem pa dobila tudi prav prijazno sporočilce: "Veš kaj, lahko me daš tudi na tvoj blog. Že mora biti za kaj dobro." (Tole ni čisti citat, ampak smisel pa ostaja.)

Portreti

Biti model fotografu sploh ni lahko. No, tudi fotograf se lahko namuči. Še posebno, če se še uči... Sence zaradi napačne svetlobe, odsev in silhuete zaradi fleša, premalo osvetlitve...

In končno vsaj približno prava svetloba. Saša z odsevom v očeh. Hvala za potrpežljivost!

Oh, ti naši Bogovi...

Nekateri jih pač imamo. Take in drugačne. Nekateri so zelo kosmati...

Moj kosmati Bog je Črna. Ki me vsa srečna pričaka, ko se vrnem domov ali jo prevzamem pri varuškah. Te si zaslužijo svoj opis, ki ga gotovo dobijo! Bilo me je groza, ko sem se zavedla, da ji je bolje pri njih kot pri meni. Še dobro, da jih imava!

Pri Črni se je z bogovi začelo že pri njenem očetu Parisu. No, nisem sicer zasledila, da bi bil Paris bog, a karakterne lastnosti je imel njihove...

Nato Zeus. Bog vseh grških bogov! Lep in pameten. Oče Črninih otrok. Zgodbica, kako smo te otroke delali, je kar zabavna. Dva devičnika na kupu... In ne samo, da sta psa rabila pomoč, tudi lastnika sva se precej namučila zraven. Zmatrana sem bila na koncu tako, kot da bi jaz celo noč seksala... Brez "babce" Irene, ki smo ji prerili ves vrt, res ne bi šlo! Ja, smo se kar potrudili za tistih 7 palčkov in smo nanje izredno ponosni. Zdaj so že veliki in pridni "delavci". Grof (po domače Car) bo celo konec meseca prvič tekmoval na svetovnem prvenstvu reševalnih psov!

Tudi "babca" Irena je imela Boga Orf(ej)a. Po grški mitologiji Zeusovega vnuka po Apolonu. Labradorca, ki mu na daleč ni bilo para! Črninega velikega prijatelja in učitelja. "Kosmata" žlahta je malce drugačna. V tej je bil Zeus mlajši. Orfov nečak, sin Orfovega brata Goldija.

Ampak tale post je namenjen predvsem Zeusu! Zdaj namreč je in bo tale naš Bog malce bogi... Je bil preveč poskočen in mora na operacijo kolenskih vezi na zadnji tački. Baje rutinska operacija a vseeno: "Srečno Zeus! Bova s Črno držali pesti in tačke zate!"